Ugled sodstva ni skladen s podatki o njegovem delu

Manj je novih in nerešenih zadev, razumni roki niso več sistemska težava, ostaja pa prostorska stiska.

Objavljeno
04. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
04. oktober 2018 06.00
Na sodišča je v zadnjih letih prispelo manj zadev, kar je tudi eden od vzrokov, da se število nerešenih zadev zmanjšuje. FOTO: Marko Feist
Ljubljana – Skrajšuje se povprečni čas reševanja zadev, zmanjšuje se število tako prejetih kot nerešenih zadev, kazalniki učinkovitosti poslovanja so v mednarodni primerjavi stabilni. To je nekaj argumentov, zaradi katerih vrhovno sodišče ocenjuje izvajanje sodne oblasti za uspešno in učinkovito. Statistike pa niso skladne z ugledom sodstva v javnosti, opozarjajo poslanci.

Razumni rok sojenja v Sloveniji ni več sistemska težava, je razvidno iz dokumentov in ocen različnih domačih in mednarodnih institucij, med njimi ustavnega sodišča, varuha človekovih pravic in tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, je zapisano v letnem poročilu o učinkovitosti in uspešnosti sodišč, s katerim se je včeraj seznanil parlamentarni odbor za pravosodje.

Na sodišča je v zadnjih letih prispelo manj zadev, kar je tudi eden od vzrokov, da se število nerešenih zadev zmanjšuje.

Zmanjšanje števila novih zadev pripisujejo tudi konsistentni, enotni sodni praksi. Vseeno pa Slovenija še vedno ostaja povsem na vrhu med članicami EU glede števila novih zadev na prebivalca na civilnem in gospodarskem področju, kar pa, po ugotovitvah vrhovnega sodišča, presega vpliv sodstva in je v nelogičnem nasprotju z razmeroma nizko stopnjo zaupanja splošne javnosti v njegovo delo. Po besedah predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, jim je zaradi intenzivnejšega dela v zadnjih letih uspelo rešiti enostavne primere, ostajajo pa zahtevnejši, ki terjajo poglobljeno delo.

»Ponavadi so v medijih izpostavljeni odmevnejši zahtevnejši primeri in morda se tudi zato v javnosti ustvarja vtis počasnega dela sodstva,« razmišlja Florjančič.

Slovenija je bila več let tudi prva po številu sodnikov na prebivalca, zato je bila strateška usmeritev vrhovnega sodišča na kadrovskem področju postopno zmanjševanje števila, s tem, da se zagotovi več sodnega osebja in se sodnike razbremeni vseh opravil, ki niso sojenje. Zdaj je 43,1 sodnika na 100.000 prebivalcev, kar nas uvršča na zelo visoko tretje mesto, za Luksemburgom in Hrvaško. Prvotni cilj 42 pa se ne zdi dosegljiv oziroma srednjeročno ni več utemeljen. Po eni strani zaradi vse več pristojnosti, ki se prenašajo na sodišča – z družinskim zakonikom se bodo, denimo, odločanja o odvzemu otrok, rejništvu in posvojitvah preselila iz centrov za socialno delo na sodišča – kot tudi zaradi velike generacijske vrzeli. Zelo primanjkuje sodnikov, starih od 35 do 45 let, delež starejših od 60 let se povečuje, manj prenosa znanja na mlajše pa je lahko vzrok za strokovne probleme.
 

​Velika prostorska stiska


Zelo pereč problem sodišč je še vedno prostorska stiska, ki je, po prepričanju vrhovnega sodišča, nazoren pokazatelj odnosa drugih vej oblasti do sodstva. Posebno nevzdržno je, po Florjančičevih besedah, v Ljubljani, kjer so prvostopenjska sodišča razpršena po 18 lokacijah, na Tavčarjevi pa so, denimo, tri sodišča skupaj in ni dovolj obravnavnih dvoran.

Na ministrstvu za pravosodje se prostorskih težav v Ljubljani zavedajo in bodo proučili možnosti v okviru že izdelanih strategij za novo stavbo sodišča, je zagotovil državni sekretar Gregor Strojin, ki je bil do septembra zaposlen prav na vrhovnem sodišču. Napovedal je tudi prenovo pravniškega državnega izpita, v koalicijski pogodbi pa je sicer še zapisano, da bodo uvedli triletno poskusno dobo sodnikov, ki naj jih ne bi imenoval več državni zbor.