UKC (še) ne ustreza mednarodnim standardom

Nekatere slovenske bolnišnice so že uspešno prestale postopek, UKC pa negativno prav v vseh 27 sklopih.

Objavljeno
28. januar 2013 21.18
Slovenija.Ljubljana.01.12.2010 Univerzitetni klinicni center.Foto:Matej Druznik/DELO
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika

Ljubljana – Za sedem bolnišnic so ugotovili, da je njihov sistem kakovosti zdravljenja bolnikov v skladu z mednarodnimi standardi. UKC Ljubljana, ki ga je štiričlanska mednarodna komisija pregledala sredi decembra, pa tem standardom ne ustreza. Poročilo je negativno v vseh 27 sklopih.

Seveda UKC ni pogrnil v prav vseh vprašanjih v posameznih sklopih, nasprotno, kot zagotavlja prof. dr. Helena Meden Vrtovec, ki kot pomočnica strokovne direktorice prof. dr. Brigite Drnovšek Olup vodi bolnišnično komisijo za akreditacijski postopek, »je marsikaj dobro, ugotovljena pa so tudi določena neskladja«. Toda ta neskladja – kakor preberemo iz poročila presojevalcev agencije DNV iz Osla – niso zanemarljiva in nepomembna za varno obravnavo bolnikov ter učinkovito delovanje bolnišnice.

»Naša interpretacija je, da ta neskladja ne pomenijo, da smo slabi. Nič tako strašnega ni, da ne bi mogli v pol leta popraviti,« je dejal generalni direktor Simon Vrhunec. Začetek prave presoje (akreditacijski postopek) načrtuje najpozneje junija in upa, da bodo kot velika in težko obvladljiva bolnišnica dobili akreditacijo, torej dosegli mednarodne standarde, v petih letih.

»Pri akreditaciji še zdaleč ne gre samo za dokumentacijo, ampak za vsebinsko spremembo procesov dela,« je povedal direktor jeseniške bolnišnice Igor Horvat. Jeseniški bolnišnici je ista agencija, torej norveški DNV, priznala, da dela po mednarodnih standardih že pri prvem pregledu leta 2011, lani je akreditacijo obnovila.

V čem je smisel akreditacije?

Vsekakor v odpravi tveganj za bolnike, odgovarja Horvat, ima pa tudi konkretno, praktično vrednost. »Lani si je bogata tujka pri nas v gorah zlomila nogo. Šele ko so njeni sorodniki preverili, da je naša bolnišnica mednarodno akreditirana, se je pustila zdraviti,« je opisal. Akreditacijo je slovenskim bolnišnicam prejšnji teden predpisala vlada v okviru splošnega dogovora za razdelitev sredstev. Postopke morajo začeti najpozneje do aprila letos in jih pozitivno končati do konca 2013. Če jih ne bodo, se jim leta 2014 zmanjša financiranje za 0,3 odstotka, kar pomeni za UKC – če ne bo uspešen – milijon evrov manj. Poleg sedmih bolnišnic (Golnik, Jesenice, Novo mesto, Murska Sobota, Valdoltra, Izola, Idrija), inšituta Soča in centra Stična sta akreditacijo doslej uspešno prestala tudi dva zasebna centra, preostale bolnišnice pa so v postopku. Akreditacija je nasploh tudi v svetu težavnejša za velike bolnišnice, ki svoje postopke težko poenotijo. Kaj je torej narobe v UKC?

Kaj manjka do mednarodne primerljivosti

Mednarodna akreditacija potrdi, da je bolnišnični sistem urejen po mednarodnih standardih, da je tveganje za bolnike in zaposlene čim manjše, varnost čim večja. V katerih točkah od tega odstopa naša največja, kot radi rečemo »vrhunska« bolnišnica, UKC Ljubljana?

Presojevalci so opazovali pet največjih klinik, porodnišnico, polikliniko, inštitut za nuklearno medicino in radiologijo, urgentni kirurški blok, lekarno in kuhinjo. Že na 1. strani smo zapisali, da UKC ne dosega vseh mednarodnih standardov v organizacijskih, strokovnih in okoljskih sklopih. Nekatere pomanjkljivosti zadevajo samo posamezne klinike ali oddelka, mnoge so sistemske in so rezultat vodenja celotnega UKC. Vseh seveda ne moremo popisati, zato poglejmo le nekaj najopaznejših in širši javnosti razumljivih odstopanj.

Po mednarodnih standardih bi morala sestra vsakokrat, ko da bolniku zdravilo (tableto, injekcijo), to časovno zabeležiti v bolnikov bolniški list in se podpisati. V UKC tega niso delali, ustrezne obrazce so uvedli samo nekaj dni pred prihodom presojevalcev in jih še niti niso povsod uporabljali. Prav tako zdravila ne bi smela biti v belih škatlicah z nalepko, temveč v originalnih škatlicah, da bi bila pomota izključena. Najbolj sporno dokumentacijo so našli na porodnem oddelku, kjer so iz dokumentacije ugotovili, da šest ampul močnega opijata dipidolorja (ki deluje kot mamilo), katerega uporabo je treba vsakokrat zelo skrbno zapisati in upravičiti, manjka.

Napačen je pristop pri sprejemu bolnika – sestre bi morale v prvih 24 urah po sprejemu precej natančneje popisati bolnikovo stanje. Ponekod sploh ne vpisujejo podatkov o zdravljenju pacienta v njegovo kartoteko sproti, ampak šele čez nekaj dni ali celo po odpustu. Prav tako je preveč skromno popisano stanje bolnika pred anestezijo, med njo in po njej, anesteziološka služba na več kot 60 delovnih mestih nasploh ne deluje enotno in ni dobro vodena. Podobno je s transfuzijsko službo, kjer je sam proces nejasen, bolniki in tudi njihovi lečeči zdravniki ne izvejo vseh relevantnih informacij.

Kršene pravice bolnika

Pravice bolnika so kršene tudi pri njegovi privolitvi v operacijo: bolnik podpiše, da se z operacijo strinja, a na listu ni navedeno, za katero operacijo bo šlo, na primer za operacijo slepiča. Bolnikove pravice so na situ še enkrat: čeprav obstajajo pritožbeni postopki, jim ne sledijo nikakršni ukrepi, je ugotovila komisija.
Precej neprijetne so ugotovitve o spremljanju infekcij: ni načrta in od leta 2001 ni bila opravljena niti ena ocena tveganja (gre za pojavnost mrse in drugih bakterij). Težave imajo tudi z dezinfekcijo: sterilizirani instrumenti pridejo do operacijske dvorane skozi nesterilizirano okolje. To pomeni, da so morda okuženi, a jih kirurgi uporabljajo v dobri veri, da so sterilizirani.

»Potovanje« skozi UKC ni najboljše tudi iz drugih razlogov: klinike informacijsko niso povezane v enovit sistem, zato med njimi težko potujejo podatki o bolnikih. Nasprotno pa motorizirani transporti in viličarji preveč drvijo po hodnikih in so povzročili že nekaj nesreč. Tak viličar bi na polikliniki zlahka trčil v nezaščiteno napeljavo za plin – to bi pomenilo eksplozijo ali požar širših razsežnosti. Sicer pa UKC ni pripravljen na množične nesreče: nima »poveljniškega« prostora, brez elektrike pa bi lahko z lastnim generatorjem deloval le 24 ur.

Skrbnica akreditacijskega postopka v UKC prof. dr. Helena Meden Vrtovec je včeraj povedala, da so že pol leta pred prihodom presojevalcev pripravili nove obrazce, a jih zaradi različnih informacijskih sistemov niso mogli spraviti v elektronsko obliko. Zdaj so nekaj novih obrazcev uvedli, pospešeno odpravljajo tudi vse druge pomanjkljivosti. Akreditacijski postopek je pozitiven, saj se postopki izboljšujejo. »Nismo bili navajeni tako delati. Akreditacija prinaša novo kvaliteto, nov način razmišljanja, prinesla bo vrednostni preskok dela predvsem za mlajše generacije,« je povedala profesorica, ki je v UKC zaposlena že 40 let.