Številni so mame zadnjič videli, ko so jih od njih nasilno ločili

Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok je z Muzejem novejše zgodovine Celje in Mestno občino Celje v celjskem Narodnem domu danes pripravilo slavnostno akademijo ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitve ukradenih otrok v domovino.

Nacisti so avgusta 1942 v celjski okoliški šoli, danes je to I. osnovna šola Celje, ukradli 645 slovenskih otrok in jih odpeljali na ozemlje tretjega rajha. Za sedmimi otroki se je izgubila vsaka sled, nekateri, kot je denimo Ingrid von Oelhafen, ki se je sicer rodila kot Erika Matko v Rogaški Slatini, pa so šele kot odrasli ugotovili kdo so in od kod prihajajo. Ingrid von Oelhafen vsako leto pripotuje več kot tisoč kilometrov iz Nemčije na srečanje ukradenih otrok. Tudi danes je bila v Celju in zaigrala Kje so tiste stezice. Verjetno ni bilo človeka v dvorani, ki se mu ob tem ne bi zarosile oči.

Na akademiji je Ingrid von Oelhafen, rojena kot Erika Matko in kot devetmesečna deklica ukradena v Celju, zaigrala Kje so tiste stezice. Šele pri 59. letih je odkrila, kdo in od kod je. Že več let se vsako leto pripelje 1000 kilometrov daleč v Celje na srečanje ukradenih otrok. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Od 645 ukradenih otrok je po navedbah predsednice Društva taboriščnikov – ukradenih otrok Aleksandre Saše Hribar živih še okoli 80, v Celje jih je danes prišlo okoli 50. Med njimi tudi Jerica Šuster, ki so jo ukradli, ko je bila stara pet mesecev: »Odpeljali so mamo in stare starše, prišla sem v Lebensborn. Imela pa sem srečo, saj sem leta 1944 prišla nazaj. Oče je bil namreč Hrvat, zaradi NDH je lahko hodil spraševat zame in mamo na konzulat. Res je bila sreča, ker sem bila tik pred tem, da me oddajo v posvojitev.«

Med ukradenimi otroki je bil tud prof. dr. Janez Žmavc, dolgoletni predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. V Celju je zadnjič videl svojo mater, ki je umrla v Auschwitzu dva meseca kasneje. Lani je Žmavc v intervjuju za Delo povedal, da so starše odpeljali v temi, v tišini: »Da otroci ne bi slišali. Ko jih ni bilo več, je bilo joka še in še. Ampak zdi se mi, da me je, preden je šla, potrepljala. Ne vem, ali je to dejstvo ali sem si samo domišljal. Videl je nisem več.«

Ingrid von Oelhafen (Erika Matko) in Janez Žmavc. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Nemci so otroke iz Celja po prvem rasnem pregledu najprej odpeljali v prehodno taborišče v Frohnleitnu blizu Gradca. Najmlajši je imel komaj nekaj tednov. Starejše od dveh let so odpeljali v druga taborišča, kjer naj bi jih prevzgojili in ponemčili, je danes v govoru razlagal Žmavc. Mlajši od dveh let, ki so ustrezali merilom, ki jih je postavil Heinrich Himmler, pa so pristali v zavodih esesovskega programa Lebensborn. Tam naj bi jih vzgojili v zgledne predstavnike nemškega rajha, brez spomina na to, kdo so in od kod so prišli.

Žmavc je v govoru spomnil, da je ukradene otroke aprila 1945 osvobodila ameriška armada, a je trajalo več mesecev, da so se vrnili domov. Mnogi domov sploh niso več imeli, je dejal Žmavc: »Številni so ostali brez staršev, žrtev nacističnega nasilja, nekateri že tudi brez sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb zanje. Njihovi domovi pa so bili izropani in številni požgani.« Več desetletij so si prizadevali, da bi dobili odškodnino za premoženjsko škodo. Šele letos poleti je bil sprejet zakon, ki to omogoča, je poudaril Žmavc.

Slavnostni govornik je bil prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan: »Ukradeni otroci so še eden od zločinov, ki so jih okupatorji prizadeli Slovencem. Bili so del zločinskega načrta, da bi nas kot narod izbrisali. Uspel bi, če se ne bi uprli.« FOTO: Špela Kuralt/Delo

Slavnostni govornik na današnji akademiji je bil prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Dejal je, da so »ukradni otroci še eden od zločinov, ki so jih okupatorji prizadeli Slovencem. Bili so del zločinskega načrta, da bi nas kot narod izbrisali. Uspel bi, če se ne bi uprli.«

Kučan je dodal, da se lahko upravičeno vprašamo, ali je danes kaj drugače: »Nekaj tisoč, po nekaterih navedbah celo več kot 100.000 ukrajinskih otrok, ukradenih s strani Rusije v nesmiselni vojni Rusije z Ukrajino, ne omogoča optimističnega odgovora. Nič drugače ni v afriških vojnah, ki so skorajda stalnica v osrčju te celine. Pa v Gazi deset tisoče ubitih in ranjenih otrok, ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti, bo to prepoznal, bo to početje poimenoval s pravim imenom, in ne bo čakal, če in kdaj bo kakšno sodišče o tem tudi pravno presodilo. V svetu, v katerem odrasli svoje spore rešujejo z vojnami, so največje žrtve prav otroci. Ne glede, kdo je povzročitelj tega gorja in za čigave otroke gre. Velja tudi za otroke v taborišču na Petričku nedaleč od tod.«

Zadnjič z mamicami. FOTO: hrani MNZC

Nekdanji predsednik je opozoril, da vojne ne smemo sprejeti kot načina življenja in temu se moramo upreti: »Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij. Ne smemo dopustiti, da bi pristali na lastno razčlovečenje. To se začne, če se bomo brezbrižno odvrnili od TV-ekranov, na katerih nam znova in znova prikazujejo podhranjene in ranjene otroke brez otroštva, v prazno strmeče oči starih ljudi, ki so izgubili vse, ruševine nekdanjih domov, reke beguncev in roke živih mrličev, ki prosijo za košček kruha in požirek vode. V tistem trenutku bomo postali sostorilci. Ne smemo se navaditi na te slike kot na nekaj običajnega.«

Čakanje na ločitev na dvorišču celjske osnovne šole. FOTO: hrani MNZC

Predsednica Društva taboriščnikov – ukradenih otrok Aleksandra Saša Hribar vodenje društva razume kot svojo zgodovinsko dolžnost. Je namreč hči ukradenega otroka Draga Hribarja, ki je bil tudi dolgoletni novinar Dela, njena babica je bila odpeljana v Auschwitz. »Ne samo to, tudi moji teti sta bili ukradena otroka, ena je umrla pri sedmih letih, ker so na njej delali poskuse.« Dodala je, da v družini o tem niso veliko govorili, je pa oče veliko pisal: »Vse ukradene otroke smo neverjetno spoštovali. Dali so nam tudi izjemno moč, ker smo si rekli, če so oni preživeli vojno, potem je ni stvari na tem svetu, ki je človek ne bi zmogel. Pogum smo črpali iz njihovih tragičnih usod.«

Slavnostne akademije ob 80. obletnici osvoboditve in vrnitev ukradenih otrok v domovino so se med drugimi udeležili (z leve) ukradeni otrok prof. dr. Janez Žmavc, celjski župan Matija Kovač, minister za obrambo Borut Sajovic, prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in predsednica Društva taboriščnikov - ukradenih otrok Aleksandra Hribar. FOTO: Špela Kuralt/Delo

V svojem govoru pa je opozorila, da usoda ukradenih otrok ne sme zdrsniti v pozabo. Ti otroci morajo ostati »trpek, a dragocen spomin tistim, ki so jih preživeli in z njimi izšli kot zmagovalci časa. Kot ljudje, ki so kljub poskusu razčlovečenja zmogli obstati, preživeti in ohraniti svoje dostojanstvo. Kot zmagovalci, ker jih ni premagal ne strah, ne nasilje in ne ponižanje. In naj bodo hkrati resen opomin vsem nam: svoboda in biti človeku človek nista niti podarjena niti zagotovljena za vselej. Vedno si ju je treba izboriti, vedno znova varovati, vedno znova braniti. Zahtevata srčnost, zahtevata pogum in zahtevata vztrajnost.«

Saša Hribar je zaključila, da naj resnica, četudi boleča, ostane navdih prihodnjim generacijam, da zgradijo pravičnejši svet: »Svet, v katerem bodo otroci z otroki sobivali v miru, varni in ljubljeni, v skrbnem zavetju odraslih, ki bodo znali varovati njihovo nedolžnost in negovati njihovo prihodnost. Dragi ukradeni otroci, hvala, ker ste glas vesti in branik človečnosti.«