Ukradeni otroci so vse življenje nosili posledice zločina

Nacisti so avgusta 1942 v celjski okoliški šoli, to je danes I. osnovna šola Celje, ukradli, iztrgali iz rok mater, 645 slovenskih otrok in jih odpeljali na ozemlje tretjega rajha. Nekateri so bili še dojenčki, ki so ležali v košarah, drugi so šteli nekaj let. Za sedmimi otroki se je izgubila vsaka sled, nekateri so šele kot odrasli odkrili, kdo so in od kod prihajajo.

Številni so mame zadnjič videli, ko so jih od njih nasilno ločili

Otroke, starejše od dveh let so odpeljali v otroška taborišča, kjer naj bi jih prevzgoji in ponemčili. Mlajši, najmlajši je štel komaj nekaj tednov, ki so ustrezali merilom Heinricha Himmlerja, pa so pristali v zavodih esesovskega programa Lebensborn. Cilj je bil jasen. Otroke, ukradene slovenskim družinam in slovenskemu narodu, so hoteli vzgojiti v zgledne predstavnike nemškega rajha, brez spomina na to, kdo so in od kod so prišli.

Društvo taboriščnikov — ukradenih otrok vsako leto pripravi spominsko slovesnost v spomin na zločin, ki se je zgodil pred 84 leti. Živih je še okoli 80 ukradenih otrok, večina niti ne zmore več priti na slovesnost, ki so jo pripravili danes dopoldne, še pred prireditvijo pa položili venec.

Pred začetkom spominske slovesnosti so pred šolo, na mestu, kjer so pred 84 leti zbrali družine in otroke, ki so jih potem ukradli, položili venec. FOTO: Barbara Bojčevski

Predsednica društva Aleksandra Saša Hribar, hči ukradenega otroka Draga Hribarja, ki je bil tudi dolgoletni novinar Dela, je v svojem govoru dejala, da je »zgodba ukradenih otrok posebna življenjska izkušnja, za druge je postala del družinske zgodovine, ki jo nosimo s seboj in jo želimo ohraniti za prihodnje rodove«.

Za Delo je Hribarjeva povedala, da so dejstvo, da je bil oče ukraden otrok, v družini vsi čutili: »Bilo je zelo hudo. Tudi zato, ker je imel oče še dve sestri. Ena se je, tako kot moj oče, vrnila, na drugi pa so delali poskuse in je umrla pri sedmih letih. Lahko si mislite, da je bil ta spomin v družini večno prisoten. Oče o tem ni veliko govoril, verjetno mu je bilo pretežko, raje je kaj napisal in se boril za ukradene otroke, za zagotavljanje njihovih pravic, odškodnin. Mislim pa, da so vsem nam sorodnikom in potomcem ukradeni otroci veliko dali. V smislu, če so oni to preživeli, lahko mi preživimo vse v življenju.«

Ukradeni otroci: Spomini se hitro vrnejo v usodni 4. avgust 1942

Na slovesnosti je bil tudi zgodovinar Damir Žerič. Ne kot zgodovinar, ampak kot sin ukradenega otroka. Njegova mama Milena Žerič, ki je bila ena od gonilnih sil društva, je umrla pred mesecem dni in na slovesnosti so se njej in vsem, ki so že umrli, poklonili z minuto molka. Žerič je dejal, da je njegovo mater zelo zaznamovalo, da je bila ukradeni otrok: »Ko so jo nasilno iztrgali iz maminega naročja in jo v košari odpeljali v prevzgojna otroška taborišča, je bila stara enajst mesecev.«

Ko se je vrnila v izropan dom, tam ni bilo več mame, ki je umrla in to jo je najbolj zaznamovalo, je dejal Žerič: »Njen oče se je poročil z drugo žensko. Svojo mačeho je morala klicati mama in lahko si predstavljamo, kako težko ji je bilo to izgovarjati, vse to doumeti, procesirati … To rano je nosila s sabo vse življenje. Rana nikoli ni izginila, kvečjemu je postala brazgotina. Članstvo v tem društvu je dojemala kot življenjsko poslanstvo. S svojo energijo, natančnostjo, silno željo je imela potrebo to prenašati med svoje kolege, znance, prijatelje … na naslednje generacije. Vse tisto čustveno, česar sama ni bila deležna, torej objemov, poljubov, tolažb, je v neizmerni meri prenesla name in na vso svojo družino. Neskončno sem ji hvaležen.«

Zadnjič z mamicami. FOTO: arhiv MNZC

Slavnostna govornica in dolgoletna ravnateljica Marijana Kolenko je opozorila prav na cilj, ki so ga imeli nacisti. Ukrasti otroštvo, a tudi njihove duše, njihovo identiteto. »Vemo, kako pomembno je, da prav v času odraščanja otroci doživijo varno materino naročje, ljubezen, ki jo lahko da samo mati, in ljubezen toplega doma, ki je dana zato, da se lahko seveda nekje ugnezdimo. Vi ste bili med tistimi, kjer se niste mogli ugnezditi praktično nikjer. Dali so vas v prevzgojo v tujo državo, v tretji rajh, kjer je imel nacizem imel drugačne cilje, kot je domače okolje, lastni dom,« je dejala Kolenkova.

Marsikoga izmed ukradenih otrok ni pričakal varen dom, ko so se vrnili. Marsikdo se ni mogel vrniti na svoj dom, ker ga sploh ni več bilo, je spomnila Kolenkova. Dodala je, da to ostaja opomin tudi danes: »Danes otroke kradejo omrežja. Tudi ta imajo cilj in namen, da preoblikujejo možgane, da teptajo identiteto posameznika, da tja vsajajo nekaj, kar je višji cilj nekoga s slabimi nameni. /…/ Upam, da se upremo tem ’višjim’ ciljem, kajti temeljni cilj bi moral biti ohraniti vsako življenje, ohraniti vsakega otroka, kajti otroci so res naša prihodnost.«

Spominska slovesnost so pripravili v prostorih I. osnovne šole Celje, kjer je tudi spominska soba z razstavo o zločinu, ki se je tu zgodil leta 1942. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Zgodba ukradenih otrok ni le del zgodovine, je še dejala Hribarjeva: »Predvsem je zgodba o nasilno prekinjenem otroštvu, o ločitvah od doma in družine ter o soočenju s strahom, negotovostjo in izgubo. Je pa tudi zgodba o vztrajnosti, pogumu in izjemni življenjski moči. O otrocih, ki kljub vsemu, kar so prestali, niso obupali, temveč so se borili za svoj prostor pod soncem in desetletja pozneje našli moč, da so o svojih izkušnjah tudi spregovorili. Njihove življenjske zgodbe nas učijo, kako dragoceni so mir, človekovo dostojanstvo, svoboda, družina, materni jezik in pravica vsakega otroka do varnega otroštva. Učijo nas spoštovanja slehernega človeka in odgovornosti, ki jo imamo drug do drugega ter do prihodnjih generacij, do vrednot in sveta, ki ga bomo zapustili.«

Otroke so iztrgali iz otrok mater in jih poslali na ozemlje tretjega rajha. FOTO: arhiv MNZC

Tudi to je namen društva, da ohranjajo zgodovinski spomin in o tem pričajo naslednjim generacijam. Hribarjeva je za Delo dejala, da so na pobudo ministrstva za obrambo pripravili vsebine, ki bi jih vključili v pouk zgodovine: »S tem, kar smo naredili, so bili zelo zadovoljni. Tudi zavod za šolstvo je izdal pozitivno mnenje, se bo pa zdaj treba pogovarjati s posameznimi aktivi na šolah. Upamo, da bodo te vsebine vključene. Dejansko smo pripravili ves program za 8. in 9. razrede osnovnih šol ter za 3. in 4. letnike srednjih šol.«

V društvu se povezujejo tudi s podobnimi društvi v tujini, nacisti so namreč otroke kradli tudi v drugih državah, prijavili se bodo tudi mednarodni razpis Evropske komisije. V načrtu imajo tudi vzpostavitev spletne strani, pomoč pa nudijo tudi ukradenim otrokom, ki so še med nami.