Umetnica nad mestne birokrate

Med slovenskimi kulturniki velja nenapisano pravilo, da se s komisijami ali institucijami, ki razdeljujejo državni denar, ne gre na nož. Menda to prinaša zgolj neke vrste izobčenje ali v kulturniških vrstah ali pa pri državnih oziroma lokalnih institucijah, kjer si tak kulturnik zmanjša možnosti financiranja v prihodnje. Mednarodno priznana slovenska umetnica Hanna Preuss je storila prav to. Nad ljubljanske mestne birokrate je šla po sodni poti in v prvi etapi zmagala.

Zgodba sega na konec leta 2012, ko se je zavod Hanne Preuss, Hanna's atelje sonoričnih umetnosti, prijavil na razpis za izbor javnih kulturnih programov, ki jih bo v obdobju od leta 2013 do 2015 sofinancirala Mestna občina Ljubljana (MOL). Dobrega pol leta prej je zavod Preussove v triletno upravljanje od ljubljanske občine prevzel Vodnikovo domačijo, ki je bila ob prevzemu v slabem stanju, tam pa zdaj deluje Center sonoričnih umetnosti. Preussova, ki je v dolgoletni karieri z zvokom opremljala zlasti filme in prejela številne nagrade, je namreč utemeljiteljica povsem nove forme gledališča, ki temelji na zvočni umetnosti. Gre za gledališko zvrst, ki je bila zamišljena in se razvija v Sloveniji, na svetovni ravni pa pomeni novo, progresivno vejo gledališkega raziskovanja. Zavodu Hanna's je bil predlanskim dodeljen tudi status organizacije v javnem interesu na področju kulture.

Ko se je zavod Hanna's prijavil na triletni kulturni razpis pri ljubljanski mestni občini, je Preussova predložila program, katerega 14 projektov s pripadajočo dokumentacijo je napolnilo dva fascikla. Občina je skoraj milijon evrov razdelila med 16 prijaviteljev, toda program Preussove ni bil sprejet v triletno financiranje, obrazložitev zavrnitve pa je obsegala štiri srednje dolge povedi in seznam kriterijev z doseženimi točkami glede na največje število. Po izračunih Preussove je občinska strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti za obravnavo posamezne vloge skupno 27 prijaviteljev porabila štiri minute, navaja obrazložitev sodbe upravnega sodišča, kamor je zavod Hanna's vložil tožbo zaradi sofinanciranja iz javnih sredstev. Prepričani so namreč bili, da je komisija MOL kriterije točkovala arbitrarno, brez utemeljene razlage, čemur je sredi aprila pritrdilo tudi upravno sodišče. Postopek pred upravnim sodiščem pa je široko razkril bedo razpisnih postopkov na kulturnem področju ter z gledišča preglednosti in prizivnosti problematiziral skope obrazložitve zavrnjenih predlagateljev, ki so sicer po našem védenju na področju javnih razpisov razmeroma pogoste.

»Dolga leta opazujem in izkušam delovanje nekaterih strokovnih komisij na področju kulture. Jasno vidim, kako se zavrnitve eminentnih umetnikov in novih pristopov in imen v kulturi upravičujejo s tako imenovano svobodo odločanja. Pri tem je pogosto prezrto, da je vsaka svoboda odločanja komisije omejena z zakonitostjo postopka, ustavnopravno varovano pravico do enakopravne obravnave in pravico do pravičnega odločanja pri obravnavi posamezne vloge,« je razloge za boj z mestnimi birokrati pojasnila Preussova. Prepričana je, da so ji bile te pravice v postopku javnega razpisa kratene, zato je šla po pravico na upravno sodišče: »Sodišče je razsodilo, da je komisija ravnala nestrokovno. S sodbo je dokazano, da imata tudi umetnik in umetniška družba državljanske pravice in da se lahko kot vsak drug državljan obrnemo po zaščito na institucije pravne države.«

MOL kršila postopek

Sodišče je v razsodbi pritrdilo Preussovi, da je bila že osnovna utemeljitev ocene vloge njenega zavoda »razmeroma skopa«. In čeprav ima komisija pravico strokovno in tudi subjektivno presojati, kot je poudarilo sodišče, pa mora biti ocena »obrazložena do te mere, da zagotavlja transparentnost in daje možnost preveritve dobljene ocene z vnaprej določenimi kriteriji in merili«. Poudarilo je še, da se skladno s sodno prakso upravno sodišče v »število doseženih točk na javnih razpisih načeloma ne spušča« oziroma to stori zgolj v posebej utemeljenih primerih, »kot je po presoji sodišča obravnavani, saj tožnica v izpodbijani odločbi kljub izrecnim navedbam o napačnem točkovanju utemeljenega odgovora nanje ni dobila«. Sodišče je tožbi Preussove ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo, »ker so bila kršena pravila postopka«, in zadevo vrnilo na občino, ki je morala ponovno odločati.

Čeprav je upravno sodišče v sodbi izrecno zapisalo, da je bil postopek kršen, pa je vodja mestnega oddelka za kulturo Mateja Demšič na s tem povezano vprašanje Dela odgovorila, da »postopek NI bil kršen, ampak je sodišče presodilo, da je bila obrazložitev odločitve za prijavitelja premalo obširna (poudarek Mateja Demšič, op. p.)«. Skladno z navodilom upravnega sodišča je strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti namreč morala ponovno obravnavati vlogo zavoda Hanna's in ustrezno obrazložiti svojo odločitev. Toda MOL je mesec dni pozneje izdala obvestilo, v katerem je bila obrazložitev zavrnitve skorajda identična tisti v odločbi, ki jo je upravno sodišče odpravilo. Obrazložitev zavrnitve je bila resda daljša za približno četrt strani in komisija je nekatere finančne kriterije ovrednotila s skupno tremi dodatnimi točkami, a je pri tem podrobno obrazložila razloge za le pet od 19 nižje točkovanih kriterijev razpisa. S tem, kot kaže, občinska strokovna komisija pravzaprav ni sledila navodilu upravnega sodišča, s čimer se Demšičeva ne strinja. Trdi, da je komisija, ki sodi v njen resor, vlogo »ponovno obravnavala, kot to določa sodišče«.

Kot je še zatrdila Demšičeva, je strokovna komisija zavodu Hanna's »podala obširno mnenje in ocenjevalni list«, česar pa relevantna razpisna dokumentacija, ki smo jo pridobili, ne izkazuje v tej meri. Našo presojo, da komisija »ni resno in odgovorno sledila navodilom upravnega sodišča, ko je izvedla ponovni ocenjevalni postopek«, ki smo jo v novinarskih vprašanjih korektno predstavili, pa je Demšičeva označila za vrednostno sodbo o postopku, »ki ni končan in tudi zato to lahko razumemo kot pritisk na strokovno komisijo«. Postopek, kot je pojasnila Demšičeva, resda še ni končan, saj je zavod Hanna's podal svojo izjavo tudi o drugi, nekoliko bolj obširni obrazložitvi, vendar bi morala ljubljanska mestna občina po našem védenju nanjo odgovoriti najpozneje pred tednom dni, česar pa do zaključka redakcije minuli petek ni storila.

Komisija ene misli

Poleg navedenega razpisni postopek na oddelku za kulturo MOL, v okviru katerega je na področju uprizoritvenih umetnosti odločala tričlanska komisija, katere člani so prek svojega preteklega umetniškega delovanja posredno povezani z nekaterimi prejemniki denarja, razkriva še druge morebitne težave postopka. Tako s seznama kriterijev z ocenami, ki so bile dodeljene predlaganemu kulturnemu programu, ni mogoče razbrati, ali je vsak izmed treh članov strokovne komisije dejansko ocenil projekt zavoda Hanna's oziroma drugih prijaviteljev, ali se je komisija o ocenah le dogovorila. V sodbi upravnega sodišča je v delu, ki povzema tožbo zavoda, navedeno, da MOL v tem konkretnem javnem razpisu nima ocenjevalnih listov posameznih članov komisije: »Strokovna sodelavka tožene stranke (MOL, op. p.) je pojasnila, da oni tega ne delajo in da so se pač dogovarjali o točkovanju.« Občina te trditve, sodeč po pisanju upravnega sodišča, v postopku ni ovrgla.

Pri tem pravilnik o strokovnih komisijah določa, da člani strokovnih komisij »svoje delo izkažejo s strokovnimi mnenji, predlogi aktov, ocenami vlog ter predlogi za njihovo (so)financiranje, priporočili in obrazložitvami«; na tej podlagi so upravičeni tudi do honorarja za svoje delo. Kot razumemo, torej pravilnik od članov komisij zahteva, da pripravijo svoje ocenjevalne liste, ne pa nekakšen kolektivni hibrid. To potrjuje denimo ocenjevalni list z enega zadnjih javnih razpisov kulturnega ministrstva, na katerem so jasno razvidne ocene posameznega člana komisije in nato še skupna ocena, oboje po razpisnih kriterijih. Toda Demšičeva oziroma MOL si predpis razlagata drugače, saj je vodja mestnega oddelka za kulturo na vprašanje, zakaj člani komisije niso individualno ocenili kriterijev, odvrnila, da so pripravili samostojni ocenjevalni list za vsakega predlagatelja, strokovno mnenje in predlog o sofinanciranju. »Strokovna komisija je svoje delo opravila skupaj in tako tudi skupaj pripravila ocenjevalne liste za posamezne prijavitelje,« je še dodala Demšičeva in s tem potrdila, da strokovna komisija MOL sploh ne razpolaga s samostojnimi ocenami posameznih članov.

Samosvoja razlaga uredbe

Druga težava razpisnega postopka, ki jo razkriva sodba upravnega sodišča, zadeva zapisnike sej strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti, ki se je, da bi ocenila prispele vloge, lani sestala štirikrat: 4. januarja, 30. januarja, 5. februarja in 8. marca. Toda prav vsi zapisniki sej imajo isti datum, to je 8. april 2013, kar po prepričanju Preussove pomeni, da so bili pripravljeni naknadno. To je MOL pred sodiščem zanikala, češ da so bili vsi zapisniki sej 8. aprila zgolj vneseni v sistem Lotus Notes, niso pa bili narejeni naknadno ali prirejeni rezultatom razpisa. A vendarle je nenavadno, da je občina zapisnike sej v sistem za shranjevanje in evidentiranje dokumentov vnesla celo tri mesece po tem, ko se je sestala strokovna komisija. Sistem je namreč namenjen prav verodostojni evidenci, ki obenem onemogoča morebitne zlorabe. Demšičeva je za Delo ponovila stališče, ki ga je občina v zvezi z zapoznelim vnosom zapisnikov izrekla v postopku pred sodiščem.

MOL smo še prosili, da nam posredujejo akte, ki določajo pravila shranjevanja in evidentiranja dokumentov, dopisov in podobno na občini. Demšičeva je sporočila, da za področje upravljanja z dokumentarnim gradivom upoštevajo uredbo o upravnem poslovanju in interno navodilo za upravljanje z dokumentarnim gradivom ljubljanske mestne občine. In vpogled v določbe uredbe o upravnem poslovanju je potrdil, da ljubljanska mestna občina vsaj na oddelku za kulturo ta predpis najverjetneje krši, celo odkrito krši. V členu, ki ureja postopek vpisa dokumenta v evidenco, namreč izrecno piše, da se »dokumenti v okviru zadeve evidentirajo istega dne in pod istim datumom, ko prispejo ali ko nastanejo v organu«. Če je prejetih ali pri organu nastalih dokumentov veliko, je treba dokument evidentirati »najpozneje naslednji delovni dan z datumom prejšnjega dne«. Naj ponovimo: strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti se je sestala 4. januarja, 30. januarja, 5. februarja in 8. marca, vsi zapisniki sej pa so bili v sistem za evidentiranje dokumentov vneseni šele 8. aprila. Tudi če bi bil oddelek za kulturo zasut z dokumenti, sklepamo, da bi vsaj prvih nekaj zapisnikov lahko vnesli v Lotus Notes pred 8. aprilom.

Umetniški koncept kot trd oreh?

Nenazadnje pa je strokovna komisija v postopku ocenjevanja vloge zavoda Hanna's, ki razvija zelo specifično zvrst gledališke umetnosti, spregledala tudi možnost, ki ji jo daje pravilnik o javnih razpisih. V 11. členu ta namreč dopušča možnost, da strokovna komisija »za program ali projekt, ki sodi na več področij, pridobi mnenje druge strokovne komisije s področja, ki ga zajema program ali projekt«.

Tako na javnem razpisu predlagani kulturni program zavoda Hanna's, ki je hkrati kot upravljavec javne infrastrukture – Vodnikove domačije – zavezan k široki kulturni ponudbi, kakor osnovni umetniški koncept sonoričnega gledališča poleg uprizoritvenega segata tudi na druga umetniška področja (vsaj še glasbeno in intermedijsko). Na vprašanje, ali se je komisija morda posvetovala z drugo strokovno komisijo, je Demšičeva odgovorila, da ne. Zakaj? Ker se je zavod Hanna's »prijavil le na področje uprizoritvenih umetnosti, čeprav se je imel prijavitelj možnost prijaviti tudi na druga področja«. Toda pravilnik, kot ga razumemo, ne določa, da se strokovna komisija posvetuje s komisijo z drugega kulturnega področja le v primeru, da se predlagatelj prijavi na več področij, temveč implicira primere, ko komisija presodi, da bi se bilo modro posvetovati še s kakšnim drugim strokovnjakom. Dramaturgu, igralcu in recenzentki, ki so bili člani razpisne komisije, pa bržčas ne bi škodilo, da bi se posvetovali, če jih je koncept sonoričnega gledališča spravil v zadrego.