Tiskane izdaje
Ljubljana - Umrl je novinar in politični analitik Danilo Slivnik.
Po neuradnih podatkih se je ustrelil. Ta teden se je njegovo ime pojavljalo v medijih, ker so njegovo nečakinjo Alenko Karner in njenega moža aretirali v Avstriji. Sumili so ju nedovoljene spletne prodaje dopinških preparatov.
Na policijski upravi Ljubljana so potrdili, da so bili okoli 14.40 obveščeni, da je bil v stanovanjski hiši v Ljubljani najden mrtev moški. Po do sedanjih ugotovitvah smrt ni posledica kaznivega dejanja.
Kriminalsiti nadaljujejo z zbiranjem obvestil in preverjanjem okoliščin. O ugotovitvah bodo obvestili pristojno tožilstvo.
Danilo Slivnik se je rodil na Prevaljah leta 1950. Bil je novinar in avtor treh knjig o ozadju slovenske politike: Sto osamosvojitvenih dni, Kučanov klan in Potnikovo poročilo.
Oktobra leta 2005 je bil najprej član uprave družbe Delo za tehnične zadeve, od januarja 2006 do oktobra 2007 pa njen predsednik.
Bil je solastnik in urednik Maga ter dolgoletni novinar in urednik časopisa Delo. Med drugim je bil dopisnik iz Moskve.
V zadnjem obdobju, po umiku iz novinarstva, je nastopal kot politični analitik. Sicer se je ukvarjal z gradbenimi posli.
***
Peter Kolšek je v Sobotni prilogi leta 2005, ko je Slivnik prišel z Maga na Delo, napisal njegov portret z naslovom Slivnikov nasad.
Danilo Slivnik je človek moči. Ta najgloblja intencija njegovega značaja se le malo ujema s fizično pojavnostjo; tudi ko je oblečen po najbolj ortodoksni noši uglednikov, izgleda kot vitez žalostne postave. Kadar nastopa javno, je njegov govor hlastno trzajoč, kakor da ni prepričan, da si zasluži pozornost, jezik pa - čeprav je v ljubljansko jezikovno okolje vstopil že pred tremi desetletji in pol - za vekomaj uležan v koroškem dialektu, kakor da je govorec eden od samorastnikov Prežihove Hudabivške Mete. Gneven, neskrupulozen, pravičniški, poslan iz nepojmljivih ruralnih grap, da bi iz železnega veka enkrat za vselej ustvaril zlatega.
Za tiste, ki vedo o njem le to, da je eden najbolj izpostavljenih novinarjev v državi, je Slivnik vsekakor vpadljiva oseba, ki s svojo zajedljivostjo enako privlači kot odbija. Glede na to, da sam že ves čas po osamosvojitvi deli medijski prostor, celotno državo in vse ljudi v njej na dva dela, na »nomenklaturnega« in »alternativnega«, je razumljivo, da je takšna, dvojna, tudi recepcija njegove osebe. Ne vem, ali ima več prijateljev ali sovražnikov, toda težko si predstavljam, da obstaja kdo, ki nima do njega nikakršnega odnosa. Kombinacija njegove vizualne pojavnosti in intelektualne reputacije je namreč takšna, da že sama po sebi deluje kot velik vprašaj - si zame ali si proti?
Za nomenklaturo hoče biti bič božji, za alternativo, izgleda, nebeška mana. Slivnik je mali slovenski svet sam pri sebi tako temeljito razdelil na dva dela, da se zdi zaradi radikalne delitve velik - s tem pa se zdi mogočen tudi njegov delitelj. Med obema polutama ni pri njem ničesar, kar bi bilo vredno profesionalne pozornosti: ni neba in zemlje, kulture in nature, ni človeške avanture in ne mizerije. Za Slivnika, ki mu geografskih in političnih razgledov po planetu seveda ne manjka, je Slovenija edini svet; Slovenija je politični material, ki je sestavljen iz dveh naravnih elementov, iz kontinuiranega komunizma in bojevitega antikomunizma. Na tem modelu je zasnoval svojo revijo Mag in nobenega dvoma ni, da ga bo skušal vzpostaviti tudi v največji časopisni hiši. To je model, ki je v celoti zasegel Slivnikove profesionalne zmogljivosti. Ob spletu zanj še bolj ugodnih političnih in poslovnih okoliščin bi bil to pravzaprav univerzalni slovenski medijski model. In če bi slučajno zmanjkalo komunizma, se lahko kadarkoli preusmeri na karkoli.
A to seveda ni model, s katerim se je Slivnik že rodil. Kot mnogi drugi, ki jih je zaznamovala družinska travma s komunizmom, se je po padcu režima, s katerim je sodeloval in sprejemal njegove skromne možnosti, krčevito obrnil proti njemu. Natančneje, proti njegovim ostankom, naj so bili kolikor toliko živi ali popolnoma mrtvi, lahko tudi umišljeni. Zakaj tako silovita intenziteta zavračanja, usmerjena tudi proti lastni udeležbi v strtem projektu, je vprašanje, o katerem tisti, ki ga ne poznamo od blizu, ne moremo in morda tudi ne smemo ugibati - čeprav njemu ni problem o komerkoli reči karkoli - a dejstvo je, da si je Slivnik na njej zgradil svoj imidž najbolj besnega tranzicijskega pospravljalca komunističnih senc in lanskega snega. Ta puristična ihta ne gleda ne na stvari, ki se jih držijo različne stopnje resničnosti in zgodovine, in ne na ljudi in njihove različne usode.
Ker je drzen žanrski kombinator (ni mu težko na istem mestu strniti družbene analize in poročila o erotičnem življenju bližnjika), zraven pa tudi povsem užiten stilist, je njegov prispevek h konkurenčnosti bralnih kultur in navad razumljiv. Tako je Slivnik zgradil tip novinarstva, ki prosto lomasti. »Nomenklaturni« mediji te udarne brezobzirnosti ne poznajo, zato mu je uspelo vsiliti vtis, da gre za spopad dveh profesionalnih vidikov, ne pa za nezdružljivost dveh metod in žanrov. Do neke mere, ki je zdaj pač zmeraj bolj otipljiva, mu je uspelo sforsirati stanje, kakor da gre za objektivni komunizem in antikomunizem, za dobro in zlo, za resnico in laž, ne pa za običajna konfliktna razmerja. Legitimna napetost med levico in desnico je tako s Slivnikom na Slovenskem dobila razsežnosti male družbene kataklizme. Če bi bil lastnik vseh medijev v državi, bi bilo obsedno stanje najbolj normalna resničnost. Kajti govori o nepristranskosti »alternative«, v svoji reviji pa izvaja najbolj evidentne oblike pristranskosti. Govori o svobodnem novinarstvu in hkrati razlaga, da je medij, ki spodkopava oblast, revolucionarni medij. Govori o nujnem uravnoteževanju medijev in hkrati ugotavlja, da je uravnoteženo poročanje fraza. Razlaga, da v svoji svobodi izjemnega posameznika ni nikoli spoštoval nobene avtoritete, drugim pa spoštovanje toplo priporoča.
V njem se je utelesila najtemnejša tranzicijska sla po spremembi družbenih in lastninskih razmerij. A za kaj mu pravzaprav gre? Za katero od univerzalnih humanističnih vrednot? Za utrjevanje demokracije? Za preseganje slovenskega razdora in za našo evropsko perspektivo? Za projekt znosnega globalnega sobivanja? Ali vsaj za urejenost konjederskih postopkov? Slivniku ne gre za nič od tega. Gre mu namreč za moč, a moč, ki je sama sebi namen. Vendar tu niso pomembne njegove karakterne lastnosti, bistvena je nova družbena dimenzija, do katere se je s Sivnikom dokopalo slovenstvo ob izteku tranzicijskega obdobja. On do neke mere, ki ji zaradi enkratne solistične narave še ni mogoče določiti realnega obsega, pooseblja vseh spon osvobojeno slovenstvo. Tak položaj zgodovinskega posameznika ni daleč od onega, ki je zaznamoval povojne oblastnike; pri njih je šlo za cinizem v imenu partijske moči, Slivnikov je oprt samo nase.
Slivnik je daleč najvišji znanilec novih, nedoživetih in neslutenih oblik slovenskega življenja, a ni čisto sam. Sedanja družbena klima je ugodna za prosperiteto njegovega nasada, ni pa rečeno, da bo iz njega nastala plantaža. Kakor ni verjetno, da bo njegov bolj ali manj začasni tabor na Delu doživel avtorefleksijo prazne volje do moči. Malo je verjetno, da jo bo sploh kdaj.
