
Naročite se
|Prijavite se
Andrej Marinc je politični prvoligaš postal leta 1972, potem pa je v vrhu slovenske politike ostal do leta 1990. Po spremembi političnega sistema v politiki ni več deloval.
November 1972 je ena pomembnejših prelomnic slovenske politike. V Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem so bili nosilci politične liberalizacije odstavljeni.
V Sloveniji je moral funkcijo predsednika izvršnega sveta, kot se je tedaj imenovala vlada, zapustiti karizmatični liberalno naravnani Stane Kavčič, funkcijo predsednika izvršnega sveta pa je prevzel tedaj 42-letni Andrej Marinc.

Marinc je bil prvi šef slovenske vlade, ki ni pripadal partizanski generaciji. Kljub pričakovanjem, da se bodo z njegovim imenovanjem končali procesi politične liberalizacije in družbene modernizacije, se je Marinc v zgodovino vendarle vpisal kot tehnološki modernizator.
Dve leti zatem, ko je prevzel funkcijo, je namreč Josip Broz Tito v Krškem zabetoniral temeljni kamen za postavitev jedrske elektrarne. S krško jedrsko elektrarno se je Slovenija strateško naslonila na ameriško tehnologijo in modernizirala energetski sistem, ki je v sedemdesetih letih zaradi redukcij elektrike pogosto klecnil.
Marinc je slovensko vlado vodil do leta 1978, potem pa je do leta 1982 opravljal funkcije v Beogradu; sprva je bil podpredsednik zvezne vlade, do leta 1982 pa član predsedstva zvezne partije.

Po vrnitvi v Slovenijo je Marinc v obdobju 1982–1986 vodil slovensko partijo, po letu 1986, ko je slovenska zveza komunistov najavila sestop z oblasti, pa je bil član predsedstva SRS. V predsedstvu je vodil vplivni svet za varstvo ustavne ureditve; s trditvami beograjskih dogmatikov, da se v Sloveniji odvija kontrarevolucija, se ni strinjal.
Po letu 1986, ko je njegov politični vpliv bledel, je bil tudi predsednik organizacijskega odbora tekmovanj v smučarskih skokih in poletih v Planici.