Umrl Ciril Zlobec, ki je poezijo videl kot možnost, da se »človek poglobi vase in ohrani samospoštovanje«

Poslovil se je še zadnji iz četverice, ki je ustvarila izjemno pesniško zbirko Pesmi štirih. 

Objavljeno
24. avgust 2018 10.30
Posodobljeno
24. avgust 2018 17.10
Ciril Zlobec, slovenski pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik in nekdanji politik. FOTO: Jure Eržen / Delo
A. I., STA
A. I., STA
V 94. letu starosti je umrl slovenski pesnik, prevajalec in publicist, urednik in novinar Ciril Zlobec, je poročal Radio Slovenija. Pisal je lirične, čustvene pesmi in bil za svoja dela večkrat nagrajen. Med drugim je prejel Tomšičevo, Župančičevo in Veronikino nagrado, leta 1982 pa tudi Prešernovo.

Prve pesmi je 4. julija 1925 rojeni pesnik objavil že med vojno, leta 1953 pa slovensko javnost navdušil s pesniško zbirko Pesmi štirih, ki jo je izdal skupaj s še tremi velikani moderne domače poezije – Tonetom Pavčkom, Janezom Menartom in Kajetanom Kovičem. Zbirka je doživela več ponatisov in služila kot izjemen dokaz medsebojnega povezovanja – štirje tako zelo različni pesniki, združeni kot eno – v eno. 

Zadnji od antologijske četverice se je poslovil prav Zlobec; Janez Menart je umrl leta 2004, Tone Pavček leta 2011, Kajetan Kovič pa tri leta kasneje.

image
S Tonetom Pavčkom leta 2008. FOTO: Igor Modic/Delo


In vendar je preživel ... tudi najhujša udarca, ki ju lahko človeku nameni usoda


Ob številnih pesniških zbirkah je Ciril Zlobec  izdal tudi dva romana, več esejističnih del, leta 1974 pa pripravil antologijo slovenske poezije. Številna njegova dela so prevedena v tuje jezike.

»Motivika njegove poezije največkrat niha med resignacijo in vitalizmom. To doživetje prikazuje zlasti v treh območjih – v spominih na otroštvo, v erotiki in vsakdanji stvarnosti. Zlobčev verz je prost, notranji ritem se neprestano spreminja in je zato nenavaden, slog je mešanica abstraktnih pojmov in konkretnih podob, kar ustreza vsebini. Ta je večidel refleksivna, vendar z naslonitvijo na konkretne situacije, dogodke in osebe,« je o njegovi poeziji v Pregledu slovenskega slovstva zapisal Janko Kos.

V zasebnem življenju je doživel dva huda udarca. Najprej mu je umrla ljubljena hči Varja, nato še sin Jaša.

»In vendar je preživel obe smrti in ju sprejel v svoj triadni sistem dvoma, upanja, ljubezni, kakor je naslovil pesniško zbirko ob 80-letnici. Hčerki Varji je v pesmi, v kateri ji je poskušal ponovno obuditi opustošeno voljo do življenja, zapisal: Razlogi za življenje so! Celo / ko je življenja v nas vse manj in manj,« je o najhujšem času pesnikovega življenja zapisal Peter Kolšek


»Od nekdaj sem verjel, da če sem radikalen v sebi, moram predpostavljati, da imajo tudi vsi sobivajoči to pravico«


»Zmeraj bolj odkrivam, da so bili nastavki vsega mojega poznejšega življenja vendarle zasajeni že v zgodnjem otroštvu, od tistega, čemur pravimo kraška trma, in tolerantnosti do drugačnih do absolutne neizprosnosti do samega sebe. Od nekdaj sem verjel, da če sem radikalen v sebi, moram predpostavljati, da imajo tudi vsi sobivajoči to pravico. Znam pa poslušati: danes vsi ponujajo svojo resnico, a nihče ne ponuja popolne, saj je zanjo potrebna sinteza nečesa, kar nam venomer uhaja,« je povedal pred tremi leti  v intervjuju za naš časnik. 

Njegov celotni opus bi bilo mogoče strniti v naslednjo besedno zvezo: iskanje smisla samega sebe in širšega družbenega okolja prek osrednje sestavine njegove poezije pa tudi njegovega družbenega angažmaja, to je ljubezni do drugega. Na mestu drugega v osrednji vlogi nastopa partnerica, vendar se pojem drugega nanaša tudi na širše družbeno okolje, je delo velikana slovenske poezije opisal Božidar Kante



Ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2015 mu je Mladinska knjiga namenila izbor njegove ljubezenske poezije v knjigi Ljubezen – čudež duše in telesa. Izmed več kot 200 ljubezenskih pesmi je izbor opravil sam, in kot je tedaj povedal, je iz svoje ljubezenske lirike naredil življenjsko zgodbo ter skoznjo prikazal fenomen ljubezni, kot ga je živel sam.


Poezijo videl kot možnost, da se človek poglobi vase in razmišlja


Svoje življenje je videl kot potovanje iz sebe vase. A kot je dejal ob visokem jubileju, je bil še vedno zelo daleč od tega, da bi se res spoznal: »Toda le ko spoznaš sebe, lahko vzpostaviš etičen, pošten dialog z nekom, ki je drugačen od tebe.« V današnjem času, ko je svet po njegovem mnenju na tržišču, zadovoljstvo človeka pa je popolnoma izločeno, pa je poezija po njegovih besedah možnost, da se človek zbere, poglobi vase, razmišlja in ohrani samospoštovanje.

Pesnik, rojen na Krasu, je obiskoval gimnazijo v malem semenišču v Gorici in Kopru, od koder so ga izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenščini. Leta 1942 je postal aktivist OF, ob razpadu Italije pa se je pridružil partizanom.

Kasneje je diplomiral na ljubljanski slavistiki, se zaposlil kot novinar ter deloval v kulturnih uredništvih različnih medijev. Ukvarjal se je tudi s politiko, med drugim je bil na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 izvoljen v predsedstvo prve samostojne slovenske države. Ob kopici priznanj je leta 1982 dobil Prešernovo nagrado.