Umrl je Friderik Hrast, bil je zadnji še živeči partizanski tiskar

Iztekla se je življenjska pot Friderika Hrasta, zadnjega še živečega slovenskega partizanskega tiskarja, sicer pa človeka, ki je v življenju počel veliko stvari. Bil je gospodarstvenik, drektor Imosa, ukvarjal se je s politiko in bil v strokovnih službah zveznega CK. Bil je tudi miličnik in kriminalist. Študij na pravni fakulteti je končal ob delu in ga nadaljeval z magisterijem iz sociologije in politologije. Po upokojitvi se je angažiral tudi kot ljubiteljski slikar.

Friderik Hrast, zadnji partizanski tiskar

Rojen je bil leta 1928, a zgradil ga je čas druge svetovne vojne, je maja letos o njem zapisal Ali Žerdin, ki ga je povabil tudi pred kamero in mikrofon. Podkast si lahko ogledate na tej povezavi.

Odraščal je v Stični. Okupatorji so člane njegove narodno zavedne družine pošiljali v internacijo. Razumel je, da se mora pridružiti osvobodilnemu gibanju, sicer bi tudi njega čakalo taborišče. Ko je šel pri šestnajstih letih v partizane, so se v osvobodilnem gibanju odločili, da bo delal za tehniko. To je pomenilo, da njegovo orožje ne bo puška. Njegovo orožje je bil tiskarni stroj. 

Začel je s pomožnimi deli. V tiskarni Partizanska 15, ki je ležala v eni od vrtač Kočevskega roga, je bilo tiskarskih mojstrov dovolj. Manjkalo pa je stavcev, torej tistih, ki so tiskarske črke zlagali v besedila. Sprva so mu sicer namenili naloge numeratorja, tistega, ki je natisnjene partizanske bankovce opremil s številkami.

Friderik Hrast, tiskar svobode

Potem je delal na tiskarskem stroju. Ko je prišel, je bilo v Partizanski 15 kakšnih 40 tiskarjev. Zahteve vodstva narodnoosvobodilnega gibanja so bile velike. Stroji so se vrteli vse dneve in noči. Med drugim je tiskal Slovenskega poročevalca. Pa časopis Naša vojska. Tiskal je plakate, letake, razglase. Marsikaj od tega še vedno hrani. Recimo odlok o razglasitvi 8. februarja za kulturni praznik slovenskega naroda. 

Jeseni 1944 mu je tiskarski stroj poškodoval roko. Zakrpali so ga v partizanski bolnišnici Jelendol. Pred koncem vojne je s tiskarskim delom nadaljeval v Beli krajini, a se je tik pred osvoboditvijo umaknil na Hrvaško, ker je grozilo, da bi se Bela krajina ob umiku nacističnih sil z Balkana spremenila v veliko bojišče.