Upam, da je sesutje Kanina najnižja točka

Dolgoletni direktor Lokalne turistične organizacije (LTO) Sotočje Janko Humar je ta teden prevzel vodenje sosednjega zavoda v Bovcu. Z njim smo se pogovarjali o aktualnih težavah bovške turistične destinacije in prihodnosti turizma v zgornjesoški dolini.
Objavljeno
05. april 2014 01.48
lto bovec
Blaž Močnik, Tolmin
Blaž Močnik, Tolmin

Trinajst let ste iz sorodnega zavoda od blizu spremljali bovško turistično destinacijo, ki se je v tem času spremenila. Kako ste videli ta razvoj?
Današnji položaj bovškega turizma je problematičen, tako da si ne smemo zatiskati oči pred dejstvi, ki niso prijetna. Problematična sta dva vidika - eden je infrastrukturni, ki se je, upam, z lanskoletnim sesutjem kaninskega smučišča postavil na najnižjo možno točko. Težko si predstavljam, da bi bilo še slabše. Na drugi vidik pa imamo vsi skupaj precej več vpliva s tržnimi aktivnostmi in turistično organiziranostjo. Ko sem gledal Bovec iz spodnjega dela doline, se mi je zdelo do neke mere problematično to, da se Bovško ograjuje od preostalega dela doline in regije. Morda iz ne preveč upravičene samozavesti, da je dejansko Bovec bil in še vedno je, glede na turistične zmogljivosti, prepričljivo najmočnejši turistični center severnoprimorske regije. Če gledamo gibanja, v zadnjem desetletju niso več tako ugodna. Pred desetimi leti je Bovec pomenil 75 odstotkov celotne realizacije doline Soče, danes je bliže polovici.


Kako pa naprej?
V zadnjem desetletju je Bovec dobil več kot tisoč novih turističnih postelj, kar je za slovenske razmere veliko. To kaže na vitalnost in potencial območja. Kako vse sestaviti v neko optimalno celoto, je večji problem. Lahko bi se marsikaj naučili pri sosedih, ampak žal so izkušnje, iz katerih se največ naučimo, lastne napake.

Bovško je ne glede na prepoznavnost pri nas vseeno majhen turistični igralec zaradi ekstremne sezonskosti obiska. Se da to kako preseči?

Težko. Že v Tolminu in Kobaridu je sezona za mesec dni daljša. Če gledamo po prenočitvah, Bovško predstavlja na državni ravni približno 2,2 odstotka, kar ni zanemarljivo. Bovec je vezan tudi na zimo, zato ne verjamem, da ima Kanin neko resno alternativo. Lahko se destinacija odloči, da se z zimo ne bo ukvarjala, lahko se najdejo manjši ponudniki, ki bi se specializirali v sodobne segmente lednega plezanja, turnega smučanja ali krpljanja, ampak to lahko reši peščico posameznikov. Za celotno destinacijo je smučišče edino možno zdravilo. Osebno mi je nedoumljivo, nesprejemljivo in nerazumljivo, če bi odnehali v nameri, da bi Kanin spet postavili na noge. Letošnja zima je pokazala, da imamo eno od dveh ali treh smučišč pri nas, ki ima normalne snežne razmere. Če Slovenija tega ni sposobna rešiti na pameten način, potem si ne zaslužimo upravljanja lastne države. Najbolj pomembno je, da je Bovec poznan kot absolutno vodilni outdoor center pri nas. To je tista pozicija, ki jo moramo ubraniti in dograjevati, saj ni sama po sebi umevna.


Ne moremo tudi mimo težav tukajšnjih raftarjev, ki so nezadovoljni zaradi tuje konkurence in ki se zaman borijo za koncesije za izvajanje aktivnosti. Vidite rešitev problema?
To je grozljivo zapletena zgodba, ki dokazuje našo nesposobnost upravljanja države. Najbolje bi bilo vsa pravila in zakone, ki to urejajo, ukiniti. Pri nas smo obsedeni z licenciranjem, vse mora biti normirano, predpisano in nadzorovano, potem pa se dogajajo anomalije, predvsem na področju športnega turizma. Na žalost je Bovec zamudil priložnost, ko se je dejavnost šele razvijala, da bi postal center, kjer bi se razvijalo znanje na tem področju. Toda priložnost še vedno obstaja. Iniciativa za kanjoning, na primer, je korak v pravo smer.


Kot direktor LTO Sotočje ste nazadnje dejali, da podpirate turistično združevanje Zgornjesoške doline. Je res mogoče storiti takšen korak, saj bi imeli zadnjo besedo trije občinski sveti?
Od vsega začetka verjamem, da je enovita organizacija za dolino edina smiselna in racionalna. Ni strokovnega marketinškega razloga, ki bi govoril kakor koli drugače. Marsikdo od obiskovalcev se temu čudi, kako smo razparcelirani. Toda naklonjenosti za povezovanje je precej več kot pred leti, predvsem od ponudnikov, to pa je na dolgi rok najpomembnejše. Zelo velik problem so lokalne politične odločitve, ki so nujni pogoj za formalizacijo združevanja. Tu pa nisem optimističen. S kolegi s Sotočja in bovškimi ponudniki se pogovarjamo, da bomo poskušali narediti, kar lahko na programski ravni, če ne bo institucionalne rešitve. Razširili bi blagovno znamko Dolina Soče na celotno dolino, ker je res neumno, če bi bilo drugače. Da bi skupaj sestavili trženje, da bi našli skupni imenovalec v letnem programu dela, da bi spodbujali ponudnike na vseh koncih, da se sami povezujejo. To nam lahko kvečjemu poveča konkurenčnost, ne pa zmanjša.