Upanje se po letih agonije vrača med repatriirance

Repatriiranci iz Venezuele se pospešeno trudijo oblikovati novo življenje v Sloveniji, skrbi jih, kaj bo, ko jim poteče 18-mesečni status.

Objavljeno
04. avgust 2020 06.00
Posodobljeno
04. avgust 2020 11.20
Večji del skupine 23 repatriirancev, ki je v Slovenijo prišla pred izbruhom pandemije, je pred dnevi v Javnem zavodu Cene Štupar končal 120-urni začetni tečaj slovenščine. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Ljubljana – Petnajst mesecev je veliko, če si jih prisiljen preživeti v Venezueli, in malo, če se želiš uspešno vključiti v novo okolje. Prav toliko časa imajo repatriirani venezuelski Slovenci in njihovi ožji sorodniki, da se integrirajo v družbo, naučijo jezika in postavijo na noge. Zaradi pandemije covida-19 je vlada 23 osebam, ki so v Slovenijo prišle pred začetkom zdravstvene krize, to obdobje sicer podaljšala za tri mesece, a strah pred negotovostjo po izteku statusa ostaja.

»Najbolj nas vznemirja, kaj se bo z nami zgodilo po 18 mesecih,« je za Delo dejala 82-letna Slavka Voglar, potem ko je dobršen del skupine 23 repatriirancev zaključil s 120-urnim začetnim tečaj slovenskega jezika. Do takrat jim namreč pripada pravica do nadomestila in pomoči pri nastanitvi, kasneje pa bodo za njih veljale enake pravice in dolžnosti kot za druge državljane. Večina se zato pospešeno trudi oblikovati novo življenje v Sloveniji in pognati korenine v domovini svojih prednikov, ki jim je, kot vedno znova poudarjajo, velikodušno ponudila roko in o kateri govorijo z izbranimi besedami.



Mnoge ob tem plaši misel na neuspeh, strahove pa vzbujajo tudi vse prej kot vzpodbudne gospodarske napovedi. »Skrbi nas, ali nam bo uspelo najti ustrezno zaposlitev, dobiti štipendijo in si na novo oblikovati življenje. Hkrati pa nas misel o morebitni vrnitvi v Venezuelo navdaja z grozo, saj so razmere v državi iz dneva v slabše,« je izpostavila predsednica Društva venezuelskih Slovencev Maria Voglar. Prepričana je, da bo najtežje starejšim delovno aktivnim repatriirancem, premladim za upokojitev in prestarim, da bi lahko poprijeli za vsakršno delo.


 

Nov začetek


In vendar kljub strahu in negotovosti življenje repatriirancev v Sloveniji dobiva otipljivejše obrise. Vsakršen uspeh je med triindvajseterico, ki je razpršena po različnih koncih države – od Radovljice do Novega mesta – razlog za veselje. Nemalo optimizma je pred časom predramil klasični violinist Armando Nuñez, ko je prejel novico o začasni zaposlitvi v orkestru ljubljanske Opere. Delo je sicer dobilo še nekaj repatriiranecv, a je 40-letnemu nekdanjemu članu najuglednejših venezuelskih orkestrov, za kar je na koncu prejemal manj kot štiri evre plače na mesec, kot prvemu uspelo najti zaposlitev na svojem področju.

Že pred tem sta se s partnerko Carolino Zibert iz Šmarjete, kjer sta preživela karanteno in prve mesece v Sloveniji, preselila v Ljubljano. »To je bila ena izmed boljših življenjskih odločitev,« je prepričana 39-letna inženirka računalništva. »Mesto je čudovito.« Trenutno vso energijo in napore usmerjata v učenje jezika in tkanje novih vezi. Osemnajstmesečna pomoč države je »velika prednost« in »temelj« za nov začetek, toda kljub temu nad njima visi časovni pritisk. »Čutim, da moram hitro napredovati. Ne želim čakati, da se 18 mesecev izteče. Že pred tem bi rada imela jasno idejo, kakšne so moje možnosti,« razmišlja Carolina Zibert.

image
Prišleki poudarjajo, da jih je Slovenija sprejela z odprtimi rokami in da se pri nas počutijo doma. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Ko govorita o življenju v Sloveniji, Carolina večkrat omeni svobodo in še pogosteje normalnost. Zanjo ima nova normalnost drugačen prizvok od zaradi pandemije okrnjenega vsakdana, povezuje jo s ponovno pridobljenim življenjem, ki ga je repatriirancem vzela ekonomska in vse bolj tudi humanitarna kriza v Venezueli. »Vi ste vajeni normalnosti, mi pa smo jo izgubili,« je jasna. »Ni se težko dobro počutiti tam, kjer si svoboden in lahko živiš kot normalen človek.«

Ne mine dan, ko ne bi razmišljala, kako drugačno bi bilo njuno življenje, če bi ostala v Caracasu, pravita. Od prihoda v domovino staršev Carolininega očeta, le dan, preden je sredi marca Slovenija razglasila pandemijo, so se že tako zaostrene razmere v Venezueli »katastrofalno« poslabšale. »Režim je karanteno izkoristil za dodatno omejevanje svoboščin, poleg tega je kriza dosegla grozljive razsežnosti,« je stanje v Venezueli strnila Carolina Zibert.

»Kako bi bilo, če bi ostala v Caracasu, lahko razbereva iz obupanih sporočil repatriirancev, ki bi morali biti v Sloveniji, pa so zaradi pandemije obtičali v Venezueli,« jo je dopolnil Armando. Petnajst članov iz treh razširjenih družin bi namreč k nam moralo prispeti spomladi, zaradi zdravstvenih razmer in zaprtih letališč pa so jim pot večkrat prestavili. Po naših informacijah naj bi čez lužo predvidoma prišli jeseni, a se bojijo, da razmere tega še naprej ne bodo dovoljevale. Medtem se njihova stiska poglablja; nekateri so že pred sprva načrtovanim odhodom pustili službe in prodali, kar so lahko. »Predstavljajte si, kako je ostati brez vsega in živeti od mizernih prihrankov,« je dejal Armando. »Obupani so.«


 

Več asistence in jezikovnih tečajev


Spremembe so zahtevne, a nič lažje ni živeti brez upanja, ta pa se skupaj z mirom po letih agonije počasi vrača med repatriirance. Drug za drugim poudarjajo, da jih je Slovenija sprejela z odprtimi rokami in da se pri nas počutijo doma, hvaležni so uradu za Slovence po svetu, ki koordinira zahteven postopek, želeli bi si le nekaj več pomoči pri birokratskih postopkih in priložnosti za učenje jezika. »Sto dvajset ur je zelo malo,« je dejala Slavka Voglar. Prepričana je, da bi večina za uspešno integracijo potrebovala vsaj eno leto intenzivnega tečaja.

Z urada so za Delo sicer pojasnili, da je bil tečaj »izveden v obsegu, kot je to običajno za tujce, ki v Sloveniji pridobijo bivalno ali delovno dovoljenje« in naj bi zadoščal za osnovno integracijo v družbo. Ob tem pa naj bi v sodelovanju s civilno družbo priseljencem iz Venezuele ponudili tudi druge možnosti za poglabljanje znanja slovenščine.

Učenje jezika bo tako kot uspešnost integracije v marsičem odvisno od motivacije in angažmaja repatriiranih oseb, tega pa vsaj za zdaj pri sogovornikih ne manjka. »Prišla sva z načrtom, da najini življenji iz Venezuele preseliva v Slovenijo,« je odločena Carolina Zibert. »Želiva normalno življenje v normalni državi in Slovenija nama je odprla vrata, da to tudi uresničiva.«