Upata, da so sinovi organi podarili pet novih življenj
Reševanje življenj: Roman in Slavi Vajdič sta neznancem podarila sinovo srce, ledvice, pljuča, kožo in šarenici.
Odpri galerijo
Letos se je na seznam darovalcev vpisalo 870 ljudi, slaba polovica prek spleta. FOTO: Leon Vidic
Ljubljana – Danes je evropski dan darovanja ter presaditve organov in tkiv. Slovenija po presaditvah srca kotira visoko v svetovnem merilu, za darovanje organov tkiv in celic ter s tem za reševanje življenj po smrti se ne odločamo radi. Le pol odstotka Slovencev, še ne 10.000, je v registru darovalcev, na organe jih čaka več kot 250.
V Evropi se čakalni seznami za presaditev organov vsak dan podaljšajo za šest imen, v tem času jih devetnajst z njega tudi izbrišejo. Pri nas se število darovalcev počasi povečuje: slabih 25 darovalcev na milijon prebivalcev je daleč od »internih« potreb, a v svetovnem merilu naše štirinajsto mesto vendar pozitivno izstopa. Po besedah Danice Avsec, direktorice zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant, smo v Sloveniji še daleč od samozadostnosti: »Ta je ocenjena s ciljno vrednostjo, ki znaša 0,5 odstotka darovalcev na vse smrti na leto. In to je cilj, ki bi si ga morala določiti vsaka država, ki se ukvarja s transplantacijsko dejavnostjo. Najbolj so se mu leta 2017 približali Španci z 0,49 odstotka, medtem ko smo v Sloveniji istega leta dosegli vrednost 0,184 odstotka.« Od leta 2015 do zdaj je slovenskim prejemnikom presajenih povprečno polovica vseh pridobljenih organov slovenskih darovalcev; ostali so izmenjani v okviru mreže Eurotransplant.
Slovenci smo na načelno zelo naklonjeni darovanju, žal pa jih malo najde pot do vpisa v nacionalni register darovalcev. Zadržek naj bi bil zapleten in zamuden postopek. Slovenija transplant je zato lani omogočila elektronski vpis med darovalce po spletnem portalu eUprave.
Na leto povprečno opravimo sto presaditev. Na domačem »trgu« organov je največje povpraševanje po ledvicah, srcu in jetrih. Čakalne dobe so v primerjavi z Evropo po oceni Slovenije transplant relativno kratke: povprečno od pet do deset mesecev. Za bolnega je to še vedno »cela večnost«. Pacienti čakajo na novo ledvico približno tristo dni, na srce 247 dni, v nujnih primerih petdeset, na jetra 155 dni … O presaditvi jeter pri otrocih je za tokratno Sobotno prilogo govoril Jernej Brecelj iz ljubljanske pediatrične klinike.
Petina svojcev v naši državi še vedno odkloni darovanje, čeprav bolnemu nov organ predstavlja zadnje upanje in edino možnost preživetja. Trboveljčana Roman in Slavi Vajdič sta neznancem darovala pet sinovih organov. »Upava, da sva vsem petim podarila še eno življenje,« pravi Roman Vajdič.
Čez dober teden bo trinajst let, kar sta se poslovila od še ne dvajsetletnega Alena. Prisedel je v prijateljev avto in se ni – vrnil. Tri dni po prometni nesreči je izgubil bitko za življenje. »Dvajset minut po smrti sta k nama pristopila dva mlada zdravnika …« se spominja Alenov oče. Najprej sta se opravičila, nato pa predlagala, da bi daroval sinove organe, saj so jim ravno pripeljali osebo s hudimi opeklinami kože. »Najprej sem pomislil, da sta nora. Moj otrok še ni dobro odšel, pa sta me že prosila za njegove organe,« pripoveduje oče: »Nato sem zajel sapo in prosil tableto za pomiritev. Kakšnih dvajset minut so naju z ženo pustili sama v sobi. Rekel sem si: svojemu otroku ne morem več pomagati. Če lahko komu drugemu, prav. Sam sem bil za Alena pripravljen dati vse svoje organe, a so bile poškodbe glave prehude.«
Roman Vajdič obžaluje, da ni nikoli mogel spoznati oseb, ki so jim Alenovo srce, ledvice, pljuča, koža in šarenici rešili življenje. Če so jim ga, kajti tudi tega ni bilo nikoli mogoče preveriti. »Sem pa zdravnikom povedal, naj spoštujejo, da tistemu, ki bo želel vedeti, kdo in kakšen fant je bil Alen, dajo moj naslov. Z njimi sem se želel sestati. Še vedno si želim. A so mi povedali, da so tako darovalci kot prejemniki anonimni, da si organe izmenjuje vsa Evropa,« je še povedal Roman Vajdič. Do danes ga nihče ni poklical, niti mu pisal. Dobil je le zahvalo Slovenije transplanta.
Temelj transplantacijske medicine predstavlja prostovoljno darovanje. En sam darovalec lahko zavrti čas življenja več ljudem. V Slovenija-transplantu ocenjujejo, da ljudje še vedno premalo vedo o posmrtnem darovanju. Zato so se letos osredotočili na darovalce: k spodbujanju, premislekom, odločitvi in opredelitvi za oziroma proti darovanju organov. Vsi polnoletni lahko izjavo za ali proti darovanju diskretno in varno oddajo na spletu, Slovenija-transplant pa jamči, da osebni podatki glede opredelitve, četudi vpisani v elektronski nacionalni register opredeljenih oseb, ne bodo vidni nikomur, niti pacientovemu osebnemu zdravniku. Do teh občutljivih podatkov lahko dostopajo le pooblaščene osebe, zagotavljajo, in sicer šele po potrjeni smrti. Po slovenski zakonodaji je po potrjeni možganski smrti v primeru, da so izpolnjeni medicinski pogoji za darovanje, za soglasje vselej treba vprašati svojce. Lani jih je darovanje odklonilo 33 odstotkov, letos »le« še petina.
Direktorica zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant Danica Avsec zagotavlja, da je ohranjanje anonimnosti dolgoletna, preverjena in tudi strokovno utemeljena praksa v transplantacijski medicini. Za to, da darovalci ali družina darovalca in prejemniki vedno ostanejo anonimni, je več utemeljenih razlogov, med drugim varovanje pravice vseh do zasebnosti, pa tudi preprečevanje nepredvidenih oziroma neželenih odzivov in neutemeljenih pričakovanj, tako svojcev kot prejemnikov. Na primer, da svojci darovalcev razvijejo podobo idealnega prejemnika, v realnosti pa se izkaže, da oseba ne živi in ne razmišlja v skladu z njihovimi pričakovanju. Razkritje identitete pokojnega darovalca bi lahko po nepotrebnem in močno čustveno obremenilo prejemnika, pravi Avščeva.
Svojci darovalca lahko izvedo le nekaj osnovnih podatkov o darovanju: kateri organi so bili odvzeti in presajeni in v katere države Eurotransplanta so ob morebitni izmenjavi potovali organi. Svojci lahko po določenem času tudi poizvedo, kako se počutijo prejemniki in če organ njihovega bližnjega še deluje. Niti prejemniki pa ne morejo izvedeti, kdo je bil njihov darovalec, običajno se jim pove samo, iz katere države so prejeli organ. V primeru, ko se prejemnik organa želi zahvaliti svojcem darovalca, lahko napiše pismo brez osebnih podatkov in ga posreduje Slovenija Transplantu, ki nato pismo posreduje svojcem darovalca.
Po tistem, ko je Slovenija-transplant morebitnim darovalcem lani omogočila elektronsko opredelitev glede posmrtnega darovanja organov, so zabeležili rekordnih 1764 izjav; po elektronski pošti jih je prispela slaba polovica. Vseh opredeljenih je bilo ob koncu leta 8594 – pet jih ne pristaja na darovanje. Letos se je, a je številka še kar nizka: 9497 ljudi ali manj kot 0,5 odstotka Slovencev je vpisanih v nacionalni register darovalcev organov in tkiv. Z vladnim letalom falcon, ki ga uporabljajo tudi v ta namen, so jih v petih letih prepeljali enainpetdeset.
Letos so zdravniki pri nas presadili 66 organov, lani so jih v vsem letu pridobili 142, opravili pa 109 presaditev. Danica Avsec pravi, da imamo v Sloveniji precej večji potencial darovalcev, kot pa je trenutno realno stanje. Če je samozadostnost ocenjena s ciljno vrednostjo pol odstotka darovalcev na vse smrti na leto, je ta v Sloveniji skoraj trikrat nižja.
V Evropi se čakalni seznami za presaditev organov vsak dan podaljšajo za šest imen, v tem času jih devetnajst z njega tudi izbrišejo. Pri nas se število darovalcev počasi povečuje: slabih 25 darovalcev na milijon prebivalcev je daleč od »internih« potreb, a v svetovnem merilu naše štirinajsto mesto vendar pozitivno izstopa. Po besedah Danice Avsec, direktorice zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant, smo v Sloveniji še daleč od samozadostnosti: »Ta je ocenjena s ciljno vrednostjo, ki znaša 0,5 odstotka darovalcev na vse smrti na leto. In to je cilj, ki bi si ga morala določiti vsaka država, ki se ukvarja s transplantacijsko dejavnostjo. Najbolj so se mu leta 2017 približali Španci z 0,49 odstotka, medtem ko smo v Sloveniji istega leta dosegli vrednost 0,184 odstotka.« Od leta 2015 do zdaj je slovenskim prejemnikom presajenih povprečno polovica vseh pridobljenih organov slovenskih darovalcev; ostali so izmenjani v okviru mreže Eurotransplant.
Slovenci smo na načelno zelo naklonjeni darovanju, žal pa jih malo najde pot do vpisa v nacionalni register darovalcev. Zadržek naj bi bil zapleten in zamuden postopek. Slovenija transplant je zato lani omogočila elektronski vpis med darovalce po spletnem portalu eUprave.
51 organov so od 2015 do danes prepeljali z vladnim falconom.
Danica Avsec, direktorica zavoda za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant, pravi, da Slovencem še dosti manjka do samozadostnosti preskrbe z organi.
Na leto povprečno opravimo sto presaditev. Na domačem »trgu« organov je največje povpraševanje po ledvicah, srcu in jetrih. Čakalne dobe so v primerjavi z Evropo po oceni Slovenije transplant relativno kratke: povprečno od pet do deset mesecev. Za bolnega je to še vedno »cela večnost«. Pacienti čakajo na novo ledvico približno tristo dni, na srce 247 dni, v nujnih primerih petdeset, na jetra 155 dni … O presaditvi jeter pri otrocih je za tokratno Sobotno prilogo govoril Jernej Brecelj iz ljubljanske pediatrične klinike.
Petina svojcev ne daruje
Petina svojcev v naši državi še vedno odkloni darovanje, čeprav bolnemu nov organ predstavlja zadnje upanje in edino možnost preživetja. Trboveljčana Roman in Slavi Vajdič sta neznancem darovala pet sinovih organov. »Upava, da sva vsem petim podarila še eno življenje,« pravi Roman Vajdič.
Čez dober teden bo trinajst let, kar sta se poslovila od še ne dvajsetletnega Alena. Prisedel je v prijateljev avto in se ni – vrnil. Tri dni po prometni nesreči je izgubil bitko za življenje. »Dvajset minut po smrti sta k nama pristopila dva mlada zdravnika …« se spominja Alenov oče. Najprej sta se opravičila, nato pa predlagala, da bi daroval sinove organe, saj so jim ravno pripeljali osebo s hudimi opeklinami kože. »Najprej sem pomislil, da sta nora. Moj otrok še ni dobro odšel, pa sta me že prosila za njegove organe,« pripoveduje oče: »Nato sem zajel sapo in prosil tableto za pomiritev. Kakšnih dvajset minut so naju z ženo pustili sama v sobi. Rekel sem si: svojemu otroku ne morem več pomagati. Če lahko komu drugemu, prav. Sam sem bil za Alena pripravljen dati vse svoje organe, a so bile poškodbe glave prehude.«
- V nacionalnem registru darovalcev organov je slabih 9500 Slovencev.
- Na organe čaka več kot 250 pacientov, največ na ledvice.
- Vpis v seznam darovalcev je mogoč od doma – prek spleta.
Več kot 250 Slovencev ta hip čaka na presaditev organa.
Anonimnost je zajamčena
Roman Vajdič obžaluje, da ni nikoli mogel spoznati oseb, ki so jim Alenovo srce, ledvice, pljuča, koža in šarenici rešili življenje. Če so jim ga, kajti tudi tega ni bilo nikoli mogoče preveriti. »Sem pa zdravnikom povedal, naj spoštujejo, da tistemu, ki bo želel vedeti, kdo in kakšen fant je bil Alen, dajo moj naslov. Z njimi sem se želel sestati. Še vedno si želim. A so mi povedali, da so tako darovalci kot prejemniki anonimni, da si organe izmenjuje vsa Evropa,« je še povedal Roman Vajdič. Do danes ga nihče ni poklical, niti mu pisal. Dobil je le zahvalo Slovenije transplanta.
Vedno vprašajo svojce
Temelj transplantacijske medicine predstavlja prostovoljno darovanje. En sam darovalec lahko zavrti čas življenja več ljudem. V Slovenija-transplantu ocenjujejo, da ljudje še vedno premalo vedo o posmrtnem darovanju. Zato so se letos osredotočili na darovalce: k spodbujanju, premislekom, odločitvi in opredelitvi za oziroma proti darovanju organov. Vsi polnoletni lahko izjavo za ali proti darovanju diskretno in varno oddajo na spletu, Slovenija-transplant pa jamči, da osebni podatki glede opredelitve, četudi vpisani v elektronski nacionalni register opredeljenih oseb, ne bodo vidni nikomur, niti pacientovemu osebnemu zdravniku. Do teh občutljivih podatkov lahko dostopajo le pooblaščene osebe, zagotavljajo, in sicer šele po potrjeni smrti. Po slovenski zakonodaji je po potrjeni možganski smrti v primeru, da so izpolnjeni medicinski pogoji za darovanje, za soglasje vselej treba vprašati svojce. Lani jih je darovanje odklonilo 33 odstotkov, letos »le« še petina.
Letos se je na seznam darovalcev vpisalo 870 ljudi, slaba polovica prek spleta. FOTO: Leon Vidic
Direktorica zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant Danica Avsec zagotavlja, da je ohranjanje anonimnosti dolgoletna, preverjena in tudi strokovno utemeljena praksa v transplantacijski medicini. Za to, da darovalci ali družina darovalca in prejemniki vedno ostanejo anonimni, je več utemeljenih razlogov, med drugim varovanje pravice vseh do zasebnosti, pa tudi preprečevanje nepredvidenih oziroma neželenih odzivov in neutemeljenih pričakovanj, tako svojcev kot prejemnikov. Na primer, da svojci darovalcev razvijejo podobo idealnega prejemnika, v realnosti pa se izkaže, da oseba ne živi in ne razmišlja v skladu z njihovimi pričakovanju. Razkritje identitete pokojnega darovalca bi lahko po nepotrebnem in močno čustveno obremenilo prejemnika, pravi Avščeva.
Svojci darovalca lahko izvedo le nekaj osnovnih podatkov o darovanju: kateri organi so bili odvzeti in presajeni in v katere države Eurotransplanta so ob morebitni izmenjavi potovali organi. Svojci lahko po določenem času tudi poizvedo, kako se počutijo prejemniki in če organ njihovega bližnjega še deluje. Niti prejemniki pa ne morejo izvedeti, kdo je bil njihov darovalec, običajno se jim pove samo, iz katere države so prejeli organ. V primeru, ko se prejemnik organa želi zahvaliti svojcem darovalca, lahko napiše pismo brez osebnih podatkov in ga posreduje Slovenija Transplantu, ki nato pismo posreduje svojcem darovalca.
Sloveniji še veliko manjka, da bomo darovali toliko organov, kot jih naši ljudje potrebujejo.
Med darovalce iz domačega naslanjača
Po tistem, ko je Slovenija-transplant morebitnim darovalcem lani omogočila elektronsko opredelitev glede posmrtnega darovanja organov, so zabeležili rekordnih 1764 izjav; po elektronski pošti jih je prispela slaba polovica. Vseh opredeljenih je bilo ob koncu leta 8594 – pet jih ne pristaja na darovanje. Letos se je, a je številka še kar nizka: 9497 ljudi ali manj kot 0,5 odstotka Slovencev je vpisanih v nacionalni register darovalcev organov in tkiv. Z vladnim letalom falcon, ki ga uporabljajo tudi v ta namen, so jih v petih letih prepeljali enainpetdeset.
Potencial je, darovalcev ni
Letos so zdravniki pri nas presadili 66 organov, lani so jih v vsem letu pridobili 142, opravili pa 109 presaditev. Danica Avsec pravi, da imamo v Sloveniji precej večji potencial darovalcev, kot pa je trenutno realno stanje. Če je samozadostnost ocenjena s ciljno vrednostjo pol odstotka darovalcev na vse smrti na leto, je ta v Sloveniji skoraj trikrat nižja.
grf
