

Ustavno sodišče je odločilo, da so deli zakona o zdravniški službi, ki so razširili obseg storitev, ki jih morajo zdravniki opravljati med stavko, v neskladju z ustavo. S tem so delno ugodili zdravniškemu sindikatu Fides, saj so odločili tudi, da so nekateri izpodbijani deli zakona skladni z ustavo. DZ ima leto dni časa, da protiustavnost odpravi.
Je pa ustavno sodišče zavrglo zahtevo Fidesa za oceno ustavnosti več členov zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se v večini nanašajo na omejitev pravice zdravnikov za delo pri drugem delodajalcu. Ustavno sodišče je ugotovilo, da pogoj ogroženosti pravic delavcev ni izkazan, in je zahtevo zavrglo.
V sindikatu so vložili zahtevo za ustavno presojo členov zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se nanašajo na omejitev pravice zdravnikov za delo pri drugem delodajalcu ali pri t. i. čistem zasebniku, to so členi 51.a, 53., 53.b, 53.c in 53.d.
51.a člen sicer določa, da se mora zdravstveni delavec, zaposlen v javnem zavodu ali pri koncesionarju, vključiti v zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva. Pogoje za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva pa določa 53. člen.
V sindikatu Fides odločbo ustavnega sodišča, da so deli zakona o zdravniški službi v neskladju z ustavo, razumejo kot pomembno zmago pravne države in potrditev stališč zdravnikov, ki so dve leti opozarjali na protiustavnost. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, je ustavno sodišče njihovim stališčem glede omejitve stavke v znatnem delu pritrdilo.
53.b člen je tisti, ki ločuje javno in zasebno zdravstvo, saj določa, da lahko zdravstveni delavec, ki je zaposlen pri enem ali več javnih zavodih, sklene pogodbo za krajši delovni čas ali podjemno pogodbo le v okviru javne zdravstvene mreže, za to pa potrebuje soglasje delodajalca. 53.c člen opredeljuje pogoje za sklepanje podjemne pogodbe, 53.d pa določa, da sme zdravstveni delavec, ki v javnem zavodu dela polni delovni čas, izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim javnim zavodom, vendar največ za osem ur na teden.
Na ministrstvu za zdravje menijo, da je ustavno sodišče v odločbi, da so deli zakona o zdravniški službi v neskladju z ustavo, v pretežnem delu potrdilo ustavnost omejitev pravice do stavke. Odločba namreč potrjuje, da je zagotavljanje neprekinjenega in varnega zdravstvenega varstva ustavno dopusten in nujen razlog za določene omejitve stavke.
Na ministrstvu so v odzivu zapisali, da odločbo razumejo kot potrditev dosedanjih prizadevanj za zaščito pacientov in stabilnost zdravstvenega sistema. Hkrati jo bodo upoštevali kot usmeritev za morebitne izboljšave zakonodaje, z namenom dodatne krepitve pravne jasnosti in uravnoteženja pravic vseh vključenih.
Vložili so tudi zahtevo za oceno ustavnosti prve točke četrtega odstavka, ki med pogoji za pridobitev dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti našteva, da mora imeti izvajalec zdravstvene določenega odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, in tretje alineje petega odstavka 3.a člena, ki določa, da zdravnik ne more samostojno opravljati zdravstvene dejavnosti, če prej ni bil vsaj dve leti zaposlen v zdravstvenem timu. Zahtevali so tudi oceno ustavnosti 5. člena, ki opredeljuje mrežo javne zdravstvene službe.
Kot so v sklepu pojasnili na ustavnem sodišču, so zahtevo za oceno ustavnosti prve točke četrtega odstavka, tretje alineje petega odstavka 3.a člena, 5., 53.b, 53.c in 53.d člena zavrgli soglasno, prav tako pa so se soglasno strinjali, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka z zahtevo. Medtem so zahtevo za oceno ustavnosti 51.a in 53. člena zavrgli s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Primož Gorkič in Rok Svetlič.
Ustavno sodišče se ni spuščalo v presojo ugovorov vlade, da ni izkazan pogoj reprezentativnosti predlagatelja, in tudi ni odločalo o ponovnem predlogu predlagatelja za začasno zadržanje izpodbijanih določb, so še pojasnili.
Komentarji