Tiskane izdaje
Za večino sedanje sestave ustavnega sodišča, od katere se je oziroma se bo zamenjalo dve tretjini sodnikov, je veljalo, da je konservativna, da sprejema odločitve, ki so bolj v prid razmišljanju politične desnice in njenemu vrednostnemu sistemu. Takšno prepričanje je izhajalo iz njihovih odločitev o že vnaprej ideološko obremenjenih vprašanjih (družinski zakonik, pokojninska reforma, Patria, Titova cesta, volitve med počitnicami, financiranje zasebnih osnovnih šol, parlamentarne volitve med počitnicami, policijska pooblastila za vojsko). Pri marsikaterem od teh primerov je del stroke pogrešal prepričljive ustavnosodne obrazložitve; te so po mnenju nekaterih kazale na odmik od že dosežene stopnje zaščite ustavnih pravic in so koketirale s prevladujočim političnim navijaštvom.
Spremenljivi ustavni sodniki
Toda pred nami je nova sestava. Sodnicam Jadranki Sovdat, Etelki Korpič - Horvat in Dunji Jadek Pensa ter konec lanskega leta izvoljenima Špelci Mežnar in Marku Šorliju se bodo pridružili Matej Accetto, Klemen Jaklič, Rajko Knez in Marijan Pavčnik. Na podlagi teh imen nekateri pričakujejo, da se bo ustavno sodišče nagnilo bolj levosredinsko, če uporabimo poenostavljene vzorce, da bo bolj zagovarjalo socialne vrednote in se uprlo, kot bi dejal ustavnik dr. Andraž Teršek, »ultrakapitalističnemu razčlovečenju in totalni prevladi trga«. O tem sta prepričana tudi dekan evropske pravne fakultete in predsednik sodnega sveta dr. Marko Novak, ki v prihajajoči ekipi vidi zgolj dva »čista« konservativca, in sicer Šorlija in Jakliča. Toda takšne napovedi so zahtevne in tvegane, opozarja nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič. »Zelo nas lahko zavedejo primerjave nekdanje sestave ob koncu njihovega mandata z novo sestavo, še preden je ta začela sojenje. Že po nekaj letih ustavni sodnik ni več tisto, kar je bil, ko je nastopil to funkcijo. Zahtevno poslanstvo te funkcije vsakogar temeljito spremeni.« Ali, kot bi še dodal Marko Novak: »Vsakdo izmed sodnikov se lahko ob proučevanju ustavnih vrednot, ki bodo v igri, obrne v povsem drugo stran.«
Infografika: Delo
Mladost - slabost ali prednost?
Ne da bi tvegali prenagljena sklepanja, kaj lahko pričakujemo od nove sestave ustavnega sodišča, lahko vendarle poudarimo še dve okoliščini. Prva je ta, da štirje od devetih ustavnih sodnikov niso stari še niti 50 let. »Dva pa sta res čez 70. Vendar se mi zdi, da je mladost ustavnih sodnikov prej slabost kot prednost. Leta vendarle prinašajo modrost. Zato se mi zdi idealno, da bi bili ustavni sodniki tisti, ki bi šli po koncu ustavnosodniške kariere v pokoj in jim ne bi bilo treba iskati novih služb,« pravi Novak. Za Ribičiča pa je povprečna starost sedanjih in novih ustavnih sodnikov dokaj ustrezna. »Nova sestava bo odločala tudi o vprašanjih, ki bodo vplivala na dolgoročni razvoj države in položaja ljudi v njej. Zato je prav, da so med ustavnimi sodniki zastopane mlajše generacije.«
Se bo pa tokrat tehtnica sestave ustavnega sodišča bistveno bolj prevesila v prid pravnim teoretikom kot praktikom. Je to dobro? Ribičič meni, da takšna nihanja v sestavi ustavnega sodišča niso dobra. Novak pa sodi, da takšen profesorski zbor lahko vodi v večji aktivizem in konflikte z vrhovnim sodiščem. Toda pozitivni aktivizem, tako Ribičič, »se v primerih varstva človekovih pravic ne rojeva iz doktrinarnih razlogov, temveč tako, da poskušajo ustavni sodniki sprejeti ne le pravno korektno, ampak tudi pravično rešitev konkretnega primera«.
Pripravljeni na garanje
Nova četverica ustavnih sodnikov, ki prihaja na Beethovnovo 10, bo zelo kmalu spoznala, da varovanje najvišjega pravnega akta države in človekovih pravic pomeni veliko garanje. To bi lahko potrdili vsi dosedanji ustavni sodniki. Ustavno sodišče je namreč v končni fazi operacijska dvorana, ni predavalnica. Ko se podpišeš pod ustavno odločbo, da je nekaj v skladu z ustavo oziroma da ni ali da je nekaj kršitev človekovih pravic oziroma da ni, moraš prepričljivo utemeljiti, zakaj kot ustavni sodnik tretjo alinejo dvanajstega odstavka 137. člena v povezavi s 137. b in 288. členom tega ali drugega zakona razumeš tako, kot jo. Ali pa v ločenem mnenju poveš, zakaj se z večinsko sprejeto odločitvijo ne strinjaš ali pa ji pritrjuješ, vendar iz drugačnih razlogov kot večina sodnikov.
Za zdaj je videti, da pred novo sestavo, ko bo v celoti nastopila mandat, ne bodo takoj vprašanja, ki zadevajo bistvo demokracije kot take, vprašanja, kako omejiti oblastno arbitrarnost. To pa se lahko kmalu spremeni, če se bo na ovalni mizi ustavnega sodišča znašel zakon o tujcih. Izkušnja, ki jo je povedal Ribičič, je zanimiva. »Zadnjič sem s kolegi na fakulteti razpravljal o tem, kako bi se kateri od kandidatov za ustavne sodnike opredelil do zakona o tujcih. Pa se je izkazalo, da celo za tiste, ki jih zelo dobro poznamo, ne znamo napovedati, kakšna bi bila njihova stališča. In prav je tako.«
