Bi prevzeli odgovornost za enoto? Pot vodi skozi Šolo za častnike

Ko se je nad poligonom pri Slovenski Bistrici komaj začelo daniti, je bilo v zraku še vedno nekaj nočnega mraza. Kandidati Šole za častnike, ki so na pot iz Vojaškega objekta Kadetnica v Mariboru, kjer je sedež šole, krenili ob 4. uri zjutraj, so bili ob 5. uri v popolni bojni opremi že razporejeni po položajih in osredotočeni na nalogo, ki se je izvajala sredi gozda.

V temi so se premikali previdno, brez odvečnih besed, s pogledom, osredotočenim na vsak premik v gozdu, in z zbranostjo, ki je rezultat dolgih ur urjenja, utrjevanja in zavesti, da se na terenu vsaka površnost zelo hitro pokaže. Posedanje ciljne zbirne točke (CZT), premik v stik, napad na sovražnika, konsolidacija in reorganizacija – so vojaški izrazi, ki marsikomu ne povedo veliko. Kandidatom na častniški šoli pa so omenjeni têrmini pomenili konkretno nalogo, ki se je po dolgih urah opazovanja terena v popolni tišini razpletla v nepričakovani dinamiki: prišlo je do stika s sovražnikom, zaslišalo se je streljanje, glasna povelja, odločni ukazi, vmes pa oskrba ranjenih, na koncu pa pregled območja in umik.

Po končani simulirani nalogi je vod utrpel eno smrtno žrtev in dva ranjena, sovražnik pa je bil uničen. Simulacija napada, ki so jo pripravili za urjenje častnikov, je bila napeta, saj se častniški kandidati usposabljajo za vodenje v stresnih razmerah, ko morajo ostati mirni, se odločati hitro in za odločitve tudi prevzeti odgovornost.

Naloga, ki smo jo spremljali, je predvidevala čiščenje območja, v vojaški terminologiji imenovana »clear the enemy«. Namen takšne naloge je preprost le na papirju: teren so morali prečistiti, na njem ni smel ostati noben sovražnikov element, s čimer so morali ustvariti pogoje za napredovanje naslednje vojaške enote. Toda že po nekaj minutah na terenu je bilo jasno, da takšna naloga vključuje precej več kot le premik od točke A do točke B. Enota je imela na voljo obveščevalne podatke, razdelili so si odgovornosti, oddelki so se med seboj usklajevali, potekala je komunikacija z vezistom, ves čas so ocenjevali teren, se pripravljali na naskok in bili pripravljeni tudi na umik, če bi se položaj nenadoma spremenil. V akciji sta delovala dva oddelka, vsak je imel svojo nalogo varovanja in čiščenja območja. Vse vodstvene vloge so tokrat zasedle ženske kandidatke: poveljnica voda, dve poveljnici oddelkov in tudi vodna podčastnica. Nalogo so morali opraviti natančno in hitro.

Ko načrt trči ob realnost

Kdor si vojaško usposabljanje predstavlja kot neprekinjeno akcijo, bi na takšni vaji hitro ugotovil, da je resnica precej manj filmska, a mnogo zahtevnejša. Pred najbolj napetimi in odločilnimi trenutki častniški kandidati že več ur opazujejo, poslušajo, ostajajo skriti, ohranjajo zbranost in energijo. Na prvi pogled se ne dogaja nič dramatičnega. Izziv je prav v tem navideznem mirovanju. Častnik mora v takšni praznini ohranjati zbranost in ciljno naravnanost, njegova ekipa mora ostati pripravljena, čeprav še ne ve, ali jih že v naslednji minuti čaka srdit ogenj.

Stotnik Matej Rebernik, poveljnik učne čete, poudarja, da je prav sposobnost prenosa znanja iz učilnice v takšne terenske okoliščine eden osrednjih ciljev usposabljanja. Kandidati morajo v najtežjih razmerah, v miru in krizi, sprejemati primerne odločitve, kar pomeni, da se ne učijo le postopkov, temveč tudi načina taktičnega razmišljanja. Načrtovanje, priprava in izvedba naloge zato včasih vzamejo ves dan, čeprav se odločilni del naloge odvije v nekaj minutah. Med dolgimi pripravami in kratkimi odločilnimi trenutki se oblikuje prava častniška drža. »Naš cilj je usposobiti in izobraziti prihodnje voditelje, ki bodo sposobni voditi svoje podrejene v najtežjih razmerah, v miru in v kriznih situacijah, sprejemati primerne odločitve in ob tem opravljati najlepše poslanstvo: služiti domovini,« poudarja stotnik.

Pri terenskem usposabljanju se kandidati srečajo z več vrstami nalog. Po t. i. čiščenju lahko sledi naskok, ki temelji na natančnih izvidniških podatkih in je usmerjen v jasno določen cilj, denimo v uničenje komunikacijske postaje, poveljniškega mesta ali skladišča, nato pa še zaseda, ko enota zavzame položaj, vzpostavi bočno in zadnje varovanje, počaka v zasedi na sovražnika in ga ob pravem trenutku napade z najmočnejšimi sredstvi. Enota mora nato pregledati ranjene in mrtve, zbrati obveščevalno dragocen material, kot so dokumenti, karte ali radijske postaje, in se hitro umakniti z območja. Vse to zahteva natančnost, disciplino, usklajenost delovanja in predvsem sposobnost, da kandidat v stresu ne razpade na posamezne odzive, temveč ohrani celotno sliko naloge. Takšne oblike delovanja so s to generacijo častniških kandidatov ponovili že večkrat, saj se z vsako ponovitvijo usklajenost poveča, delovanje pa avtomatizira.

V Šoli za častnike pogosto govorijo o avtomatizaciji postopkov oziroma o »battle drillu«. Izraz se sliši tehnično, vendar opisuje zelo človeško potrebo: ko je položaj nejasen, ko je prisotna utrujenost ali izčrpanost, ko so informacije nepopolne in je časa malo, vojak ne more na novo preizkušati vsakega koraka. Usposobljen častnik mora določene odzive ponotranjiti do te mere, da v kriznem trenutku ravna pravilno skoraj samodejno, vendar nikoli mehanično. Kandidati zato na terenu preverjajo vse, kar so pred tem usvajali v učilnici: postopke vodenja in kontrole, uporabo zvez, oborožitev, rokovanje z orožjem, vojaško zgodovino, razumevanje zased in naskokov ter širši varnostni kontekst. V Šoli za častnike poudarjajo, da je terensko usposabljanje vrhunec celotnega procesa, saj se tam razkrije, ali kandidat res razume načela in postopke, ki jih je prej spoznaval teoretično.

Šola, kjer znanje postane odgovornost

 

Šola za častnike deluje v okviru Centra za izobraževanje in usposabljanje častnikov ter usposablja vojaške profesionalce z visokimi etičnimi merili, ki bodo sposobni opravljati dolžnosti v enotah in poveljstvih Slovenske vojske doma in v tujini. Program splošnega vojaškega izobraževanja in usposabljanja kandidatov za častnike traja 43 tednov, po uspešno zaključenem šolanju pa kandidat pridobi čin poročnik in praviloma prevzame prvo častniško dolžnost kot poveljnik voda. Častniki se po tem lahko razvijajo v poveljniški, štabni ali strokovno specialistični smeri, šola pa svoje izobraževanje utemeljuje na vojaških vrednotah časti, poguma, lojalnosti, tovarištva, predanosti in domoljubja.

Če je na terenu vidna predvsem fizična stran usposabljanja, je v programu precej širša intelektualna podlaga. Poleg taktike kandidati obravnavajo oborožitev in pouk streljanja, zveze in informacijske sisteme, saj je učinkovita komunikacija na sodobnem bojišču eden osnovnih pogojev za delovanje enote. V program je vključena vojaška zgodovina, ki je namenjena razumevanju vojaških načel in sodobnih varnostnih izzivov. Sledi področje mednarodne in nacionalne varnosti, kjer spoznavajo delovanje organizacij, kot so OZN, OVSE in Rdeči križ. Pomemben del usposabljanja so tudi tuji jeziki, predvsem angleščina kot standardni operativni jezik, in telesna pripravljenost, saj poveljnik, ki ne more slediti enoti, težko vodi z zgledom.

Poročnica Greta Tomšič, poveljnica učne enote, poudarja, da so jo izkušnje iz izobraževanja v Veliki Britaniji dodatno utrdile predvsem v razumevanju vodstvenih kompetenc, ki jih danes prenaša na kandidate. Njena naloga ni le organizacijska, temveč izrazito pedagoška in voditeljska: kandidate vodi z zgledom, jih motivira in usposablja za hitro, jasno in odgovorno razmišljanje v kritičnih situacijah. Pri kandidatih razvijajo fizično usposobljenost, kritično razmišljanje, psihološko stabilnost in sposobnost timskega delovanja v najzahtevnejših razmerah.

Kako raznolika je generacija kandidatov, pojasnjuje tudi poveljnik Šole za častnike, podpolkovnik Aleš Avsec: »Kandidati 38. generacije Šole za častnike prihajajo iz vse Slovenije, nekaj je notranjih, ki so že zaposleni v vojski, nekaj štipendistov, so pa tudi zunanji kandidati, ki so se nam pridružili iz civilnega okolja.«

Ob tem poudari poslanstvo šole, da usposabljanje izpeljejo čim bolj realistično, saj si želijo častnika pripraviti na prihodnje izzive. »Želimo izoblikovati tudi njihov karakter, da bodo lahko prevzemali odgovornost za 30, 100 ali 500 ljudi. Največja dodana vrednost prihodnjih častnikov pa je njihova vseživljenjska rast. To so kandidati, ki jim ni težko vztrajati v blatu, snegu in dežju, tudi brez spanja, tople hrane ali dostopa do interneta, in kljub temu opraviti nalogo.« Po njegovih besedah prav takšna disciplina in vztrajnost ustvarjata ljudi, ki bodo v prihodnje prevzemali odgovorne vodstvene vloge ne le v vojski, temveč tudi širše v družbi. »Kandidati bodo po uspešno zaključeni Šoli za častnike poveljevali 30 ljudem in bodo odgovorni za večmilijonsko tehnologijo. Tudi ob morebitnem odhodu iz obrambnega sistema bodo velik prispevek družbi in skupnemu dobremu,« poudarja podpolkovnik Avsec.

Visoko usposobljen profesionalec, ki je pripravljen na stalno učenje

Častnik je človek, ki zna voditi, odločati in nositi odgovornost. »Častnik mora biti visoko profesionalen in usposobljen, predvsem pa mora znati kritično in strateško razmišljati. Razumeti mora, kje je in v kakšnem varnostnem okolju deluje. Danes imamo konflikte tako na vzhodu Evrope kot na Bližnjem vzhodu, iz katerih se lahko veliko naučimo,« pojasnjuje podpolkovnik. Avsec in dodaja, da so nazadnje odločilni ljudje, ki jih častnik vodi, in njegova sposobnost vodenja. »Dober častnik je tisti, ki se ves čas uči, posluša in raste,« še dodaja.

Vsekakor je na mestu tudi primerjava slovenskih častnikov s tujimi. Ker so se kandidati 38. generacije Šole za častnike ravnokar vrnili z dvotedenske mednarodne vaje Dynamic Victory v Nemčiji, kjer so na sklepnih vajah sodelovali z britansko Kraljevo vojaško akademijo Sandhurst, prisotni pa so bili tudi kadeti francoske vojske, je priložnost za primerjavo na dlani in podpolkovnik jo z veseljem deli z nami: »Naši kandidati bodo na koncu usposabljanja primerljivi s francoskimi in britanskimi.«

Obrazi 38. generacije Šole za častnike: kdo so ljudje, ki bodo vodili

Na terenu smo to raznolikost lahko prepoznali tudi v osebnih zgodbah kandidatov.

Neža Curk, poddesetnica in kandidatka za častnico, se je za Slovensko vojsko odločila po priporočilu sošolca iz srednje šole. Najprej jo je v Vipavo, kjer poteka temeljno vojaško strokovno usposabljanje, pritegnila radovednost, nato pa želja po večjih izzivih. Pravi, da so od septembra pridobili veliko novih izkušenj in znanja, predvsem pa so se kot generacija močno povezali. Z vsakim terenom so po njenih besedah postali boljša ekipa, danes pa so že res dober tim. Po zaključku šole se najbolj veseli nadaljnjega izobraževanja, vaj v tujini in trenutka, ko bo s ponosom oblekla častniško uniformo. Služenje državi ji pomeni predanost, pogum, domoljubje in čast, da lahko brani tiste, ki ji največ pomenijo.

Drugačno izhodišče, a podobno odločenost prinaša zgodba diplomirane medicinske sestre Anđele Femić iz Maribora, ki je v vojaški poklic vstopila tudi zaradi družinske podpore, saj je velik del njene družine povezan z vojsko. Za Šolo za častnike se je odločila zato, ker je želela doživeti tudi nekaj zunaj cone udobja. Opravila je temeljno vojaško strokovno usposabljanje in se odločila za nadaljevanje v Šoli za častnike, ki jo je naučila discipline, ekipnega sodelovanja, odprla ji je nova obzorja in jo povezala z različnimi rodovi Slovenske vojske. Ker prihaja iz zdravstva, si želi nadaljevanja poti v Vojaški zdravstveni enoti, kjer bi lahko svoje civilno znanje nadgradila in ga povezala z vojaškim okoljem. »Kot zunanja kandidatka se počutim popolnoma enakovredna pripadnikom, ki so že dlje časa v sistemu,« še poudarja kandidatka.

Podobno se civilna stroka in vojaška pot srečata tudi pri Niku Peruciju, desetniku iz Obveščevalno izvidniške enote, ki je diplomiran informatik in je v vojski zaposlen že štiri leta. Poklic častnika ga je zanimal že prej, zato je tudi študijsko pot razumel kot korak proti tej odgovornosti. Delo z ljudmi ga privlači, častniško uniformo razume kot veliko čast. Med šolanjem je pridobil precej samozavesti, izgubil del začetne treme pri nastopanju pred več ljudmi in se naučil, kaj v praksi pomeni skrbeti za druge. Peruci se veseli dela z enoto, dinamičnih vaj in tujih tečajev. »Služenje državi mi pomeni domoljubje, čast in možnost, da lahko pomagam ljudem v naravnih katastrofah. To mi pomeni vse,« dodaja prihodnji častnik.

Vojaški sistem ni zaprt vase, temveč se lahko na pomembnih točkah poveže tudi s civilnim okoljem. Malce drugačno pot je namreč ubral Andrej Vindiš, pogodbeni rezervist Slovenske vojske in profesor športne vzgoje, ki se je po prostovoljnem služenju vojaškega roka leta 2024 pridružil pogodbeni rezervni sestavi Slovenske vojske, nato pa odšel še na misijo Kforja na Kosovo. Njegova civilna poklicna pot trenutno miruje, delodajalec ima zanj veliko razumevanja. »Timsko delo, moštveni duh, ustvarjanje taktike in usklajevanje elementov so mi zaradi poklica profesorja športne vzgoje precej blizu, zato je bil prehod v vojaško okolje zame naraven. Po šolanju si želim prevzeti manjšo enoto, častniško uniformo pa bom oblekel z veliko navdiha. Verjamem, da bom kos odgovornosti, ki me čaka,« še pravi Vindiš in odhiti k sokandidatom, ki že analizirajo pravkar končan del celodnevne vaje.

Širok razpon kariernih poti v Slovenski vojski

Šola za častnike danes posebno pozornost namenja tudi visokotehnološkim poklicnim področjem. Med prioritetnimi področji zaposlovanja poveljnik šole izpostavlja informatiko, zdravstvo, logistiko, letalstvo in inženiring, ker sodobna varnost temelji na znanju, tehnologiji in interdisciplinarnosti. Možnosti nadaljnjega razvoja so zelo široke – od pilotov do specialistov za brezpilotne sisteme in sodobne vojaške tehnologije. Zato so na častniško usposabljanje povabljeni tudi kandidati za častnike pilote, ki niso nujno študenti Fakultete za strojništvo.

Ob tem poveljnik ppk. Avsec opozori tudi na širok razpon kariernih poti v Slovenski vojski, od terenskega dela do strokovnih področij, kot so tehnika, logistika, zdravstvo in kibernetska varnost, posebej zanimiva pa je tudi možnost napotitve na usposabljanje v Združeno kraljestvo, na Kraljevo vojaško akademijo Sandhurst, ali v Združene države Amerike, na Vojaško akademijo West Point, kamor vsako leto lahko pošljejo po enega kandidata.

Ko po več urah opazovanja in premikov na vaji končno pride ukaz za zaključek, se kandidati hitro zberejo za analizo vaje, kjer je vsaka napaka priložnost za dodatno piljenje znanja, postopkov in vodstvene presoje. Častniška pot verjetno ni za vsakogar, je pa nedvoumno odlična za tiste, ki jih privlačijo odgovornost, delo z ljudmi, stroga merila, stalno učenje in občutek, da njihovo delo sega dlje od osebne kariere. Kdor se v tem prepozna, bo v Šoli za častnike našel zahtevno, a smiselno pot.

---

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.