V enem stavku izražen ves smisel alpinizma

13. maja ob 13.51 sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca na najvišji gori sveta sedela pri kitajski piramidi in nista vedela, kaj bi.
Fotografija: Na vrhu sveta! FOTO: Andrej Štremfelj
Odpri galerijo
Na vrhu sveta! FOTO: Andrej Štremfelj

Vizionarstvo, s katerim so v 80. letih prejšnjega stoletja slovenski alpinisti zagrizli v osvajanje najtežjih smeri v Himalaji, izstopa še danes. Zgodba, ki se je začela pisati leta 1975 z Makalujem, je eno najbogatejših poglavij dobila pred natanko štiridesetimi leti, ko sta pod vodstvom legendarnega Toneta Škarje na vrh 8848 metrov visokega Everesta kot prva Slovenca stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Bil je 13. maj 1979 ob 13.51.

Do danes se je na vrh povzpelo 18 Slovencev, med njimi ena ženska, po treh različnih smereh. Pohvalimo se lahko s prvenstvenim vzponom po zahodnem grebenu, z ženskim vzponom, osvojenim vrhom brez uporabe dodatnega kisika in prvim smučarskim spustom z vrha. Statistika, ki nas brez dvoma postavlja ob bok največjim. A le enkrat je bilo prvič in zato je 40 let kasneje vzpon po še danes najtežji smeri od vseh, ki vodijo na vrh, vreden vsega spoštovanja. Predvsem zaradi zahtevnih razmer, ki so tri mesece krojile vsakdanjik 25-članske odprave. Stalno menjavanje v višinskih taborih je alpiniste izčrpavalo in jim pilo tako telesne kot duševne moči.

Novinar Dela Marjan Raztresen je 6. maja pisal o šesterici, ki se je bila z višine dobrih 8000 metrov prisiljena vrniti v bazni tabor, saj je močan veter grozil, da jih bo odpihnil z gore. Franček Knez, ki novega poskusa v nasprotju z drugimi ni tvegal, je v šotoru razmišljal: »Precej noči, ko v višinskih taborih nisem mogel spati, sem premišljeval o tem, ali je vredno žrtvovati prst in še kaj več za uspeh na gori, pa čeprav se imenuje Everest. Mislim, da ni vredno toliko žrtvovati za goro, ki ni niti najlepša na svetu, čeprav je najvišja in najmogočnejša.«

Zdravnik Igor Tekavčič pri pomoči domačinom. FOTO: Viki Grošelj
Zdravnik Igor Tekavčič pri pomoči domačinom. FOTO: Viki Grošelj


Everest je vsem tako ali drugače spremenil življenje


Trinajstega maja 1979 ob 13.51 so bili pozabljeni strahovi, pričakovanja, neprespane noči, ozebline, krči in bolečine, ko sta prva Slovenca »sedela pri kitajski piramidi in nisva vedela, kaj bi«. »Ko sem kasneje v bazi poslušal najin pogovor s Tonetom, sem šele zvedel za te svoje besede. Toda, ali ni v tem stavku, ko nisem niti najmanj razmišljal, kaj govorim, izražen ves smisel alpinizma? Smisel alpinizma, ki je v tem, da je brez smisla,« je Nejc Zaplotnik kasneje komentiral te znamenite besede, v knjigi Pot pa zapisal: »Nobena stvar mi ne more več toliko dati ali vzeti, kolikor mi je vzel in dal Everest.«

Za Vikija Grošlja, enega naših najuspešnejših alpinistov, je bila odprava leta 1979 prav tako prelomna, saj do takrat niti slutil ni, kako tesno bo njegovo življenje povezano z Boginjo materjo sveta. Tudi v dolinah pod njo.

»To območje sveta je bilo zame pravzaprav še najbolj pomembno. Ko smo se kasneje vračali tja, je vse skupaj samo še pridobivalo žlahtnost. Še posebej zgodba, ki smo jo spisali z družino Ang Phuja in ki še danes živi. Odprava je bila za Slovenijo resda velik uspeh v športnem in promocijskem smislu, a zame osebno je še precej bolj pomembna človeška plat. Ob besedi Everest mi spomini silovito oživijo in ves se raznežim. Nekje sem že omenil, da ob vseh himalajskih zgodbah najprej pomislim na ljudi, s katerimi sem bil tam. To je tisto, kar meni osebno največ pomeni.«

Nejc Zaplotnik v bazi po vrnitvi z vrha. FOTO: Viki Grošelj
Nejc Zaplotnik v bazi po vrnitvi z vrha. FOTO: Viki Grošelj


Andrej Štremfelj, ki je na najvišjo goro sveta stopil še enkrat, z ženo Marijo Štremfelj, je pred kratkim povedal, da ima vsak od še živih članov odprave svojo zgodbo z vrha, vsem pa je skupno, da jih je odprava združila v ekipo, v kateri so bili pripravljeni dati vse od sebe zato, da bi nekdo – kdorkoli – dosegel vrh. Grošelj poudarja enako, načelo vsi za enega, eden za vse.

»Z Marjonom bi bila seveda silno srečna, če bi nama uspelo. A to je bil tudi čas nekih pozitivnih vrednot v malce popljuvanem socializmu. Meni je bilo na odpravi vedno pomembno le to, koliko sem prispeval zraven. Tisto plezanje na Everestu je bilo na skrajnem robu mojih moči in sposobnosti, ni se izšlo, kakor sva si želela, sva se pa živa in kolikor toliko zdrava vrnila. Jaz sem bil na skrajnem limitu in vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi nadaljevala,« pripoveduje o trenutkih, ko sta z Marjanom Manfredo strla enega ključnih problemov stene, kar je bilo v veliko pomoč kasnejšim navezam.

Bazni tabor na 5350 metrih. Oranžni šotori za bazo so bili iz rednega programa tovarne Induplati. Imenovali so se Makarska ... FOTO: Viki Grošelj
Bazni tabor na 5350 metrih. Oranžni šotori za bazo so bili iz rednega programa tovarne Induplati. Imenovali so se Makarska ... FOTO: Viki Grošelj


Z Ang Phujem so malce umrli vsi


Pustolovščina na Everestu bi se tako lahko končala skorajda sanjsko, če ne bi bilo trenutka, ko je umrl Ang Phu in so z njim »malce umrli vsi«, kot je dejal Tone Škarja. Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in Ang Phu so imeli 15. maja smolo z vremenom. Ob 14.30 so dosegli vrh, se na njem zamudili skoraj uro, nakar jih je v Hornbeinovem kuloarju ujela noč. »Nocoj bomo umrli, Šrauf sahab!« je napovedal Ang Phu, ko so sedli v sneg in v ledenem viharju 8300 metrov visoko brez vsake zaščite čakali jutro.

Trojica slovenskih alpinistov je iz tabora 5 odšla iskat pogrešane tovariše in jih srečala na snežišču pod kuloarjem. »Komu na ljubo, bogovom, usodi, neznanju? Je bilo telo nesposobno, da bi sledilo duhu? Segel je po čaju, pa se je kar usedel in odpeljal,« je pisal Škarja. »Tako je umrl naš Ang Phu, ko se je iz smrti že vrnil v življenje. Edini? Majčkeno smo umrli mi vsi.« Nesreča je pustila grenak priokus pri vseh, ostal je le nepozaben spomin na posebnega človeka, prvega, ki je osvojil Everest po dveh različnih smereh.

»Na najvišjo goro sveta smo potegnili novo, Jugoslovansko smer. Ta – peta po vrsti, po težavnosti pa prva smer – ne bo nadomestila klasičnega pristopa na Everest, ker je pretežka, vedno pa bo pričala o pogumu, tovarištvu in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno,« je Tone Škarja leta 2004 napisal v Delu. Tako se je končala še do danes največja domača himalajska odprava.

Preberite še:

Komentarji: