V jamah poniknilo več sto milijonov evrov
Državna pomoč: pol milijarde za rudnike ni dovolj. Denarja za sanacijo kronično primanjkuje že 30 let.
Odpri galerijo
V slovenskih rudnikih je bilo sredi 90. let še več kot 3000 zaposlenih, zdaj jih je manj kot 30. FOTO: Mavric Pivk
Trbovlje – V sedmih rudnikih je bilo sredi 90. let še več kot 3000 delovnih mest, zdaj jih je manj kot 30, od teh 23 v Rudniku Trbovlje-Hrastnik (RTH), še zadnjem rudniku z rjavim premogom pri nas, ki pa se mu življenjska doba izteka. Zakon predvideva, da ga bodo zaprli zadnjega dne decembra.
Idrijski rudnik živega srebra je zakon o preprečevanju posledic rudarjenja dobil leta 1987, leto pozneje je bil sprejet zakon o rudniku svinca in cinka v Mežici. Od leta 1996 je vlada zakonsko reševala zapiranje treh rudnikov z rjavim premogom – v Zagorju, Kanižarici in Senovem. Zadnja sta se leta 2001 seznamu prejemnikov državnih pomoči za zapiranje jam pridružila Rudnik urana Žirovski Vrh in RTH, niti po pol stoletja pa še ni strokovno zaprt rudnik svinca in barita v Litiji. Kljub več sto milijonom, namenjenih zapiranju rudnikov, se Idrija, Poljanska in Mežiška dolina ter Zasavje še vedno spopadajo s posledicami večstoletnega rudarjenja in čezmerno obremenitvijo tal, zraka, vodotokov …
Problem nestrokovnega zapiranja jam in sanacije površin je spet postal aktualen marca, ko je vodstvo RTH s podporo politike neuspešno poskušalo podaljšati zapiralna dela za pet let – do leta 2023, a je prej potekel mandat državnemu zboru. O denarju, ki je »poniknil« v RTH, so do zdaj krožile le ocene. Najvišja, neuradna, omenja 285 milijonov evrov, od nje pa se za kar sto milijonov razlikuje podatek ministrstva za finance v zadnjem poročilu o državnih pomočeh iz decembra lani. Zapiranju RTH, zgoraj omenjenih treh premogovnikov in velenjskega premogovnika, je bilo od leta 2000, poroča MF, dodeljenih 196,3 milijona evrov državne pomoči, od tega je samo RTH prejel 187,7 milijona evrov. Po podatkih, ki jih v zadnjih mesecih navaja vlada, je evropska komisija RTH v osemnajstih letih odobrila celo 268,4 milijona evrov državne pomoči – porabili so 233,9 milijona evrov.
Da je resnični porabi denarja še najbližji podatek o 233 milijonih evrov pomoči, meni tudi Jani Žlak, direktor RTH, pred katerim je »najtežjih šest mesecev« v vsej več kot dvestoletni zgodovini. Finančne težave so jih še pred štirimi leti pahnile v prisilno poravnavo s skoraj 15-milijonskimi obveznostmi, vendar teh zdaj nimajo. »Pretekle obveznosti so poplačane, uresničili smo že polovico od letos načrtovanega pol milijona evrov prihodka od prodaje premoženja, in če bomo porabili vse, za letos je načrtovana pomoč v vrednosti 11,4 milijona evrov, nam bo prihodnje leto ostalo še 3,3 milijona evrov – pod pogojem, da bomo januarja in februarja prihodnje leto prejemali plačilo za dela zadnjih dveh mesecev letos,« pravi Žlak.
Trije milijoni bi zadostovali za preživetje RTH prihodnje leto z »lastnimi sredstvi«, brez »intervencij« iz proračuna. Toda če novi vladi do decembra ne bo uspelo podaljšati zakona o RTH, ki mu bo 31. decembra potekla veljavnost, bo kljub temu primorana sprejeti sklep o redni likvidaciji podjetja. »Ne poznam druge rešitve za nas, kot je podaljšanje zakona. To bi najhitreje storila vlada, menim pa, da je še vedno dovolj časa za hitri postopek v parlamentu. Da RTH zapremo skladno z zakonom, to pomeni varno za ljudi, potrebujemo le voljo nove vlade in poslancev,« meni Žlak. Ker niti finančne posledice predloga zakona, ocenjene na 8,3 milijona evrov, v obdobju 2020–2023 ne pomenijo dodatne obremenitve za državni proračun, ovir za novo vlogo evropski komisiji za podaljšanje koriščenja državnih pomoči do leta 2023 ne bi smelo biti, pravijo v RTH. Brez podaljšanja bo 1. januarja 2019 v RTH delo ohranilo največ deset ljudi, ki bodo, dokler bo denar, skrbeli za nadzor, ohranjanje industrijske dediščine in nepredvidena sanacijska dela.
Prav izpad monitoringa in površine, ki so še po desetletjih nesanirane, se posedajo, plazijo in sevajo, so tisti, ki mečejo slabo luč na zapiranje jam. Po zakonu o rudarstvu je treba nadzor izvajati še dve leti po končani sanaciji, a tega sedanji zakon o postopnem zapiranju RTH in razvojnem prestrukturiranju regije ne upošteva. Monitoring je tudi pogoj za pridobitev odločbe o prenehanju pravic in obveznosti nosilca rudarske pravice ter izbrisa iz rudarskega registra. Prav tako veljavni zakon o RTH ne upošteva zapletov zaradi vdorov vode, o katerih zadnje čase tožijo prebivalci hrastniške Brnice. »Letošnji sanacijski program RTH je vreden 16 milijonov; za pet milijonov evrov je samo del, ki jih srednjeročni program ni predvidel,« pravi Žlak. Medtem ko se RTH lahko pohvali, da bo zmogel denar tudi za odpravo nepredvidenih posledic rudarjenja, drugi rudniki niso imeli te sreče. Posledice še po desetletjih čuti več deset tisoč ljudi s teh območij.
Idrijski rudnik živega srebra je zakon o preprečevanju posledic rudarjenja dobil leta 1987, leto pozneje je bil sprejet zakon o rudniku svinca in cinka v Mežici. Od leta 1996 je vlada zakonsko reševala zapiranje treh rudnikov z rjavim premogom – v Zagorju, Kanižarici in Senovem. Zadnja sta se leta 2001 seznamu prejemnikov državnih pomoči za zapiranje jam pridružila Rudnik urana Žirovski Vrh in RTH, niti po pol stoletja pa še ni strokovno zaprt rudnik svinca in barita v Litiji. Kljub več sto milijonom, namenjenih zapiranju rudnikov, se Idrija, Poljanska in Mežiška dolina ter Zasavje še vedno spopadajo s posledicami večstoletnega rudarjenja in čezmerno obremenitvijo tal, zraka, vodotokov …
Razlike v podatkih o pomočeh
Problem nestrokovnega zapiranja jam in sanacije površin je spet postal aktualen marca, ko je vodstvo RTH s podporo politike neuspešno poskušalo podaljšati zapiralna dela za pet let – do leta 2023, a je prej potekel mandat državnemu zboru. O denarju, ki je »poniknil« v RTH, so do zdaj krožile le ocene. Najvišja, neuradna, omenja 285 milijonov evrov, od nje pa se za kar sto milijonov razlikuje podatek ministrstva za finance v zadnjem poročilu o državnih pomočeh iz decembra lani. Zapiranju RTH, zgoraj omenjenih treh premogovnikov in velenjskega premogovnika, je bilo od leta 2000, poroča MF, dodeljenih 196,3 milijona evrov državne pomoči, od tega je samo RTH prejel 187,7 milijona evrov. Po podatkih, ki jih v zadnjih mesecih navaja vlada, je evropska komisija RTH v osemnajstih letih odobrila celo 268,4 milijona evrov državne pomoči – porabili so 233,9 milijona evrov.
Čaka RTH podaljšek ali likvidacija?
Da je resnični porabi denarja še najbližji podatek o 233 milijonih evrov pomoči, meni tudi Jani Žlak, direktor RTH, pred katerim je »najtežjih šest mesecev« v vsej več kot dvestoletni zgodovini. Finančne težave so jih še pred štirimi leti pahnile v prisilno poravnavo s skoraj 15-milijonskimi obveznostmi, vendar teh zdaj nimajo. »Pretekle obveznosti so poplačane, uresničili smo že polovico od letos načrtovanega pol milijona evrov prihodka od prodaje premoženja, in če bomo porabili vse, za letos je načrtovana pomoč v vrednosti 11,4 milijona evrov, nam bo prihodnje leto ostalo še 3,3 milijona evrov – pod pogojem, da bomo januarja in februarja prihodnje leto prejemali plačilo za dela zadnjih dveh mesecev letos,« pravi Žlak.
Trije milijoni bi zadostovali za preživetje RTH prihodnje leto z »lastnimi sredstvi«, brez »intervencij« iz proračuna. Toda če novi vladi do decembra ne bo uspelo podaljšati zakona o RTH, ki mu bo 31. decembra potekla veljavnost, bo kljub temu primorana sprejeti sklep o redni likvidaciji podjetja. »Ne poznam druge rešitve za nas, kot je podaljšanje zakona. To bi najhitreje storila vlada, menim pa, da je še vedno dovolj časa za hitri postopek v parlamentu. Da RTH zapremo skladno z zakonom, to pomeni varno za ljudi, potrebujemo le voljo nove vlade in poslancev,« meni Žlak. Ker niti finančne posledice predloga zakona, ocenjene na 8,3 milijona evrov, v obdobju 2020–2023 ne pomenijo dodatne obremenitve za državni proračun, ovir za novo vlogo evropski komisiji za podaljšanje koriščenja državnih pomoči do leta 2023 ne bi smelo biti, pravijo v RTH. Brez podaljšanja bo 1. januarja 2019 v RTH delo ohranilo največ deset ljudi, ki bodo, dokler bo denar, skrbeli za nadzor, ohranjanje industrijske dediščine in nepredvidena sanacijska dela.
O denarju, ki je »poniknil« v RTH, so do zdaj krožile le ocene. Najvišja, neuradna, omenja 285 milijonov evrov. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Nadzor še dve leti po sanaciji
Prav izpad monitoringa in površine, ki so še po desetletjih nesanirane, se posedajo, plazijo in sevajo, so tisti, ki mečejo slabo luč na zapiranje jam. Po zakonu o rudarstvu je treba nadzor izvajati še dve leti po končani sanaciji, a tega sedanji zakon o postopnem zapiranju RTH in razvojnem prestrukturiranju regije ne upošteva. Monitoring je tudi pogoj za pridobitev odločbe o prenehanju pravic in obveznosti nosilca rudarske pravice ter izbrisa iz rudarskega registra. Prav tako veljavni zakon o RTH ne upošteva zapletov zaradi vdorov vode, o katerih zadnje čase tožijo prebivalci hrastniške Brnice. »Letošnji sanacijski program RTH je vreden 16 milijonov; za pet milijonov evrov je samo del, ki jih srednjeročni program ni predvidel,« pravi Žlak. Medtem ko se RTH lahko pohvali, da bo zmogel denar tudi za odpravo nepredvidenih posledic rudarjenja, drugi rudniki niso imeli te sreče. Posledice še po desetletjih čuti več deset tisoč ljudi s teh območij.
