V Mirišču veselje, na Razkrižju globoko razočaranje

Hotiza, Razkrižje – Osem prebivalcev Mirišča je novico o tem, da je arbitražno sodišče njihov zaselek prisodilo Sloveniji, sprejelo z navdušenjem in pri Žerdinovih so se vse popoldne zbirali prijatelji in sorodniki, ki so prihajali čestitat in se veselit. Toda preostanek spornega ozemlja na levem bregu Mure ostaja hrvaški, nad čimer v lendavski občini niso navdušeni. Še slabše so jo odnesli prebivalci Razkrižja, kjer deset družin ostaja deloma ali v celoti na Hrvaškem.

Marina Žerdin, najglasnejša med prebivalci Mirišča, je ob objavi za njih dobre novice stekla pred hišo in razvila slovensko zastavo. »Šestindvajset let smo se borili za to, kako ne bi bila vesela in zadovoljna,« je dejala množici zbranih novinarjev, nato pa nazdravila z možem Štefanom, bratom Viktorjem in očetom Štefanom Bogdanom. Lendavskega podžupana, prebivalca Hotize Stanka Gjerkeša, pa so obhajali mešani občutki. »Glede Mirišča sem vesel, glede preostale meje v naši občini pa sem zelo, zelo razočaran. Pričakovali smo drugačno rešitev. Protipoplavni nasip, ki pred visokimi vodami brani Hotizo, je ostal na hrvaški strani, na drugi strani so ostali tudi daljnovodi, betonarna Balažičevih, nogometno igrišče na Kapci in okoli 700 hektarjev kmetijskih površin in gozdov. Od ministra Klemenčiča, ki nas je danes po razglasitvi sodbe obiskal, smo zahtevali, da država od Hotižanov odkupi kmetijska zemljišča, ki so ostala na hrvaški strani meje, in jim da nadomestna na slovenskem ozemlju.«

Obljube ministra Klemenčiča

In res je marsikateri prebivalec Hotize, ki ima polja ali travnike na hrvaškem katastru, zaskrbljen. »Doslej ni bilo težav. Polja smo lahko normalno obdelovali, vpisana smo imeli v slovenski sistem Gerk in za njih od slovenskega kmetijskega ministrstva dobivali subvencije. Tudi pridelke smo normalno prodajali na slovenski strani. Zdaj pa ne vemo, kaj nas čaka. Če bo ostalo tako, kot je bilo do zdaj, bomo zadovoljni,« je dejal Jože Balažic, ki obdeluje okoli 30 hektarov zemlje, od tega 20 hektarov na odslej hrvaškem ozemlju na levem bregu Mure pri Hotizi.

Minister Goran Klemenčič, ki se je s krajani prišel najprej pogovorit v gasilski dom na Hotizi, je po sestanku obiskal tudi Mirišče in izrazil zadovoljstvo s takšno rešitvijo. Opozoril pa je, da se jutri ne bo spremenilo še nič.

»Žal mi je vsega truda, poti in pisanja vlog, zahtevkov in predlogov, predvsem pa mi je žal ljudi, ki bodo ostali za mejo,« pa nam je potem, ko je izvedel, da na območju Razkrižja meja med državama ostane na katastrski meji, dejal razkriški župan Stanko Ivanušič. Tu je sprva trinajst, zdaj pa le še deset družin z okoli 35 člani predlagalo manjše popravke katastrske meje, ker ta nekaterim teče čez dvorišče, druge izreže iz sicer v celoti slovenskega naselja, tretjim hišo ločuje od kmetijskih površin ... Vsi ti bodo še naprej v težkem položaju. »Vlada bo storila vse, kar bo v mejah arbitražnega sporazuma mogoče, da tem ljudem stopi naproti. Priznam, da položaja v Razkrižju prej nisem poznal, in ko sem danes slišal vse te zgodbe, moram povedati, da me bo sram, če ne bomo ničesar naredili za ljudi, ki so se znašli v takšnem položaju. Čeprav so ti ljudje dejali, da vladi in politiki ne verjamejo več, jemljem to obljubo kot veliko zavezo. Pomagati je treba, in to ne samo z besedami!« je dejal minister Klemenčič po tem, ko se je zvečer sestal še s krajani Razkrižja.

Da obljubam slovenske politike ne verjamejo več, nam je potrdil Vladimir Mesarič, razkriški učitelj, ki z družino živi v hiši, ki so si jo v času Jugoslavije zgradili lučaj od hrvaške katastrske meje pri sedanjem mejnem prehodu Razkrižje, in je zato v zadnjih 26 letih doživel vse – od nasilnega odklopa od slovenskega elektroenergetskega omrežja in priklopa na hrvaško pa do vabila k hrvaškemu sodniku za prekrške, ker z ženo otrok nista poslala v šolo v hrvaško Štrigovo, ampak na slovensko Razkrižje. »Župan je med možnostmi omenjal tudi gradbene parcele na slovenski strani meje. Ampak, ali naj se pri teh letih lotevava gradnje in selitve?« je bil grenko razočaran.