V neusahljivem vrtincu slamnatih podjetij

Ljubljana – Denar, pridobljen s kaznivimi dejanji korupcije, gospodarskega kriminala, tatvine, trgovine z mamili in ljudmi, se najpogosteje opere s pomočjo fizičnih oseb ali slamnatih podjetji. S slamnatimi podjetji ali missing traders se najpogosteje pere denar, ki izvira iz zlorabe položaja v gospodarstvu, z njimi pa se izvaja tudi marsikatera davčna utaja ali prevara.

Slamnata podjetja, za katera je značilno, da nimajo nikakršnega premoženja in ne opravljajo nobene dejavnosti, se lahko ustanovijo z namenom fiktivnih poslov, s katerimi se drugim podjetjem zniža davčna osnova. Slamnato podjetje izda račun za 100.000 evrov podjetju X, ki si s tem zniža davčno osnovo in izogne plačilu davka. Slamnato podjetje izgine oziroma prihodka ne prijavi, saj ga v resnici vrne podjetju X, ki je ponavadi njegov pravi lastnik. V primeru pranja denarja je proces obraten.

Pranje denarja

Denar nezakonitega izvora (podkupnine za posle …) se prinese v slamnato podjetje, ki denar nakaže podjetju Z za fiktivno opravljen posel. Denar na računu Z ima tako zdaj zakonit izvor. Seveda gre v večini primerov za več transakcij med različnimi podjetji, tako da je resničen izvor še težje odkriti. Lastniki slamnatih podjetji so običajno ljudje iz socialnega dna ali s kriminalno preteklostjo, ki jim niti v primeru pregona ne morejo ničesar vzeti, pojasnjujejo na uradu za preprečevanje pranja denarja.

Davčna utaja dohodkov se lahko naredi tudi z uporabo slamnatih podjetij v davčnih oazah. »Praksa je postala pogostejša po letu 2005, ko po slovenski davčni zakonodaji niso bili več obdavčeni le tisti dohodki, ki so jih imele fizične osebe in podjetja v Sloveniji, ampak tudi tisti dohodki rezidenta Slovenije, ki so bili ustvarjeni v tujini,« pojasnjuje davčni strokovnjak Žiga Stupica. Za davčne oaze je značilno, da v marsikaterem primeru ne vodijo registrov lastnikov, kar otežuje pregon.

»Konkretnih primerov davčnih utaj je lahko zelo veliko, skoraj toliko kolikor je človekovih davčno-poslovnih aktivnosti, različnost teh položajev pa je neusahljiv vir zapletenosti pri ugotavljanju 'dobrih' in 'slabih' dejanj,« pojasnjuje Stupica in dodaja, da ni vsako dejanje kaznivo.

Do zdaj je najtrši padec z davčnega vrtiljaka doživel 40-letni Borut Černe, lastnik propadlega podjetja Avto-Moto Černe, ki je z zavajanjem dacarjev v proračunski malhi povzročil večmilijonsko škodo, opeharil pa je še več posameznikov in gospodarskih družb. Za trinajst let in pol se je preselil za zapahe, doletelo ga je še šest tisočakov stranske denarne kazni, državi pa mora poplačati še 3,2 milijona evrov neplačanega DDV (davek na dodano vrednost) in DMV (davek na motorna vozila). Povrniti mora tudi škodo drugim oškodovancem. Kot je za tovrstne kaznive posle značilno, Černe ni delal sam, ampak je imel pomočnike, ki so tem primeru krivdo priznali že na začetku kazenskega postopka.

Goljufije

Pogost primer kraje proračunskega denarja s pomočjo slamnatih podjetji je prevara, imenovana davčni vrtiljak (infografika). Bistvo prevare je, da slamnato podjetje B blago brez DDV pripelje iz držav članic EU, saj je zaradi prostega prehoda blaga to precej preprosto. Na domačem trgu nato blago proda ali fiktivno proda podjetju C s prištetim DDV, a tega ne odvede davčnemu organu. Podjetje C seveda od države zahteva vračilo vstopnega DDV in blago proda v drugo državo, kjer mu znova ni treba plačati davka, ampak to obveznost prevali na kupca. Tako se država ali več držav oškoduje za več sto tisoč evrov davka.

Med odmevnejšimi primeri davčnega vrtiljaka je bil postopek proti Roku Snežiču in Nenadu Đukiću. Snežiča in Đukića, ustanovitelja znane odškodninske družbe Poravnava, je na podlagi sporazuma o priznanju krivde sodišče obsodilo zaradi nezakonitih poslov z jahto Atlantis in pri preprodaji izmišljene luksuzne jahte Dominator. Oba sta klonila pod težo dokazov specializiranega tožilstva in priznala davčne utaje, pranje denarja in goljufije, zato ju je doletela enaka usoda: tri leta vikendzapora, vsak od njiju je moral plačati še 150.000 evrov denarne kazni in povrniti 336.000 evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi. Škoda, ki so jo (poleg Snežiča in Đukića so bili v postopku še pomagači) povzročili državnemu proračunu, je bila ocenjena na 672.000 evrov.

Pri tako imenovanem davčnem vrtiljaku je za preiskovalce tovrstnih kaznivih dejanj ponavadi najtrši oreh dokazovanje, da so slamnata podjetja ustanovljena le z namenom različnih vrst goljufij in v resnici ne poslujejo.

{2}
                                                              #PanamaPapers


Prenašalci denarja

Naslednja težava, s katero se srečujejo organi pregona, so ponarejeni računi, na podlagi katerih se zavezanci izogibajo svojim davčnim obveznostim oziroma jih nezakonito zmanjšajo. Postopki dokazovanja krivde so običajno dolgotrajnejši, saj nadzor večkrat seže onkraj meja Slovenije, ko s pomočjo mednarodnih izmenjav informacij poskušajo pristriči peruti davčnim prevarantom in priti na sled nedelujočim gospodarskim družbam.

»Zelo pogosto tehniko pranja denarja predstavlja, poleg številnih prenakazil in dvigov sredstev iz bančnih računov, pošiljanje sredstev prek gotovinskih plačilnih sistemov Western Union ali Moneygram. To običajno izvedejo tako imenovane denarne mule oziroma prenašalci denarja,« pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik policije s področja kriminalitete.

Ker gre pot denarja ponavadi v tujino, večkrat v davčno ugodnejše države, Menegalija izpostavlja, da to preiskavo večkrat otežuje, zagotovo pa jo podaljša.