»V prvi vrsti najprej Novomeščan«

Leon Štukelj in njegova izjemno bogata dediščina je od danes v hrambi Dolenjskega muzeja.
Fotografija: »Žal mi je le, da se ta predaja ni zgodila prej, ko je bil še živ, saj bi bil zelo zadovoljen, če bi to lahko naredil že on,« je včeraj dejala hči olimpionika. Foto Arhiv Dolenjskega muzeja
Odpri galerijo
»Žal mi je le, da se ta predaja ni zgodila prej, ko je bil še živ, saj bi bil zelo zadovoljen, če bi to lahko naredil že on,« je včeraj dejala hči olimpionika. Foto Arhiv Dolenjskega muzeja

Lidija Pauko, hči olimpionika in izjemnega človeka, Leona Štuklja, in Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja, sta v mestni hiši občine Novo mesto podpisali donatorsko pogodbo o prenosu in hranjenju obsežne zapuščine Leona Štuklja. »Gradivo je neprecenljivo,« pravi Jasna Dokl Osolnik.

Obsežna razstava Leon 120, ki so jo v Dolenjskem muzeju pripravili ob lanski 120. obletnici rojstva olimpionika Leona Štuklja (1898–1999) in so jo te dni zaprli, je dobila neverjeten sklep. Izjemno bogato dediščino Leona Štuklja – gre za 3271 fotografij, 828 različnih dokumentov in 616 predmetov – je Lidija Pauko s soglasjem družine predala v last Dolenjskega muzeja. »To ni velika pridobitev le za Dolenjski muzej in Novo mesto, ampak je širšega, nacionalnega pomena za vso Slovenijo,« pravi Jasna Dokl Osolnik.

Podpis donatorske pogodbe. Foto Simona Fajfar
Podpis donatorske pogodbe. Foto Simona Fajfar


Leon Štukelj, ki ga poznamo predvsem kot izjemnega športnika – sam je pravil, da je telovadec –, se je rodil v Novem mestu in je bil tudi po svojih besedah »v prvi vrsti najprej Novomeščan«. V športu je dosegel neverjetne uspehe, saj je sodeloval na sedmih velikih svetovnih tekmovanjih. Večino življenja je preživel v Mariboru, kjer je opravljal dela s področja prava in bil med drugim tudi sodnik.
 

Prostori za stalno zbirko


»Pregled njegove dediščine je razkril, da je zbirka še veliko bolj bogata, kot smo pričakovali, saj je v njej poleg številnih dokumentov vrsta pričevanj, popisov telovadnih vaj, opisov potovanj in drugo,« pravi Doklova. Določeni podatki, kot so z velikih svetovnih tekmovanj, ki so se v uradnih arhivih izgubili zaradi požara, so se ohranili le po zaslugi Leona Štuklja, ki si je vse rezultate in vaje zapisoval. Presenečenje pa je bilo odkritje, da je bil tudi zbiralec avtogramov, značk, znamk …

Del družine Leona Štuklja – Danica in Miha Pauko –, Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja, Lidija Pauko, hči Leona Štuklja, in novomeški župan Gregor Macedoni. Foto Simona Fajfar
Del družine Leona Štuklja – Danica in Miha Pauko –, Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja, Lidija Pauko, hči Leona Štuklja, in novomeški župan Gregor Macedoni. Foto Simona Fajfar


Bogata zapuščina, ki jo je družina Leona Štuklja – ob podpisu so bili poleg hčere Lidije Pauko tudi vnuk Miha z ženo Danico – zapustila Dolenjskemu muzeju, ne bo končala v depojih. »Mestna občina Novo mesto bo ob prenovi Narodnega doma zagotovila prostore za stalno zbirko o našem pomembnem rojaku,« je zagotovil Gregor Macedoni, župan mestne občine Novo mesto. Stavba je primerna tudi zato, ker je to prvi Narodni dom na območju Slovenije, ki je bil kasneje Sokolski dom. V njem je v mladih letih vadil tudi Štukelj, ki je poosebljal vsa sokolska načela.

Leon Štukelj, ki ga poznamo predvsem kot izjemnega športnika, se je rodil v Novem mestu in je bil tudi po svojih besedah »v prvi vrsti najprej Novomeščan«. Foto Arhiv Dolenjskega muzeja
Leon Štukelj, ki ga poznamo predvsem kot izjemnega športnika, se je rodil v Novem mestu in je bil tudi po svojih besedah »v prvi vrsti najprej Novomeščan«. Foto Arhiv Dolenjskega muzeja

 

Vir novih raziskav


Preden pa bo Narodni dom obnovljen, se bodo velikemu Novomeščanu poklonili z manjšo razstavo, ki jo bodo v Dolenjskem muzeju odprli januarja. V treh letih pa bo pripravljena obsežna stalna razstava. Gradivo bo dostopno tudi javnosti, pravi Doklova, ki računa, da bo raznoliko in neverjetno bogato gradivo zanimivo za različne raziskovalce in znanstvenike.

Lidija Pauko je ob podpisu donatorske pogodbe dejala, da gradivo, ki so ga predali muzeju, ni primerno za to, da bi ga družina hranila v predalih in škatlah. Njen oče je bil navezan na Novo mesto in se ga je rad spominjal. »Žal mi je le, da se ta predaja ni zgodila prej, ko je bil še živ, saj bi bil zelo zadovoljen, če bi to lahko naredil že on,« je dejala Paukova, ki je prepričana: »Edino pravilno je, da je gradivo prešlo v prave roke, v Dolenjski muzej.«

Komentarji: