»V razvitih družbah je državni arhiv eden od atributov državnosti, pri nas žal še ni«
Po duši arhivistka: Svet ni postal globalna vas včeraj, pravi, tak je bil od nekdaj, samo sporočila so potovala počasneje
Odpri galerijo
Premalo Slovencev se zaveda, kako važno je ohraniti arhivsko gradivo. Ker premalo poznamo svojo preteklost, so marsikatere odločitve površne. Foto Roman Šipić
Arhivi še zdaleč niso suhoparna zadeva, pravi dr. Ema Umek, ki bi verjetno, če je ne bi pred 16 leti doletela skoraj popolna izguba vida na desnem očesu (na levo pa že od rojstva komaj kaj vidi), še vedno proučevala arhivsko gradivo. Spomin in um ji namreč odlično služita, zdaj ju s pridom uporablja za premagovanje težav v vsakdanjem življenju. Denimo za odmerjanje korakov do najpogostejših ciljev svojih poti.
To je res, ampak oba moja starša izvirata s Krasa, in čeprav sama vse življenje živim v Ljubljani, sem po duši Kraševka. Moja mama Ema se je rodila v Lipici, kjer je bil njen oče, moj nono, zaposlen pri vzreji lipicancev. Tako kot so bili moški iz te družine že nekaj rodov nazaj, tradicijo pa sta nadaljevala še mamin brat in moj bratranec. Mama se je izučila za šiviljo, vendar je bila v zakonu z mojim očetom, kot je bilo takrat v navadi, samo gospodinja. Očetova družina izvira iz Lokve, kraja med Divačo in Sežano, blizu jame Vilenica. Od tam je do Lipice samo četrt ure hoda. Mojega očeta Jožeta Umeka, rojenega leta 1892, so kot petnajstletnika poslali v obrtno šolo v Gradec, kjer se je izšolal za kovača. Nato je delal v raznih tovarnah v Gradcu in na Dunaju, in kot je pripovedoval, so tam izdelovali tudi prve avtomobile, ki so še imeli obliko kočije. Verjetno bi se oče kasneje vrnil na Kras, a so tega po prvi svetovni vojni priključili Italiji. Tako se je odselil v Ljubljano, kjer sta živeli tudi njegovi sestri, in leta 1926 začel delati na železnici, v mostovni delavnici, kjer so popravljali in gradili železniške mostove. Poročil se je z mojo mamo, ki jo je poznal od mladih let, jaz pa sem ostala njuna edinka. Z mamo sva vsako leto obiskali Kras.
Jezik. Čeprav sem bila majhna, sem na lastni koži občutila, kako hudo je, če ne smeš javno govoriti svojega maternega jezika. Ko smo se z avtobusom iz Lokve enkrat na leto peljali v Trst na obisk k maminim tetam, tudi sama nisem smela govoriti slovensko. A kako to dopovedati tri- ali štiriletnemu otroku? Mama je to uredila tako, da mi je obljubila, da mi bo, če bom tiho do prihoda k teti, kupila punčko. Seveda sem ubogala in tako sem vsako leto dobila novo punčko.
Oče je delal na železnici, tako da je obdržal službo, in imel je več sreče kot pameti, da je vojno srečno preživel. Jaz sem med vojno obiskovala dekliško realno gimnazijo na Poljanah, kamor sem se vpisala leta 1939, leta 1947 sem maturirala ter se vpisala na študij zgodovine in geografije.
V osmem razredu gimnazije nas je bilo 45, lani pa smo se na obletnici mature zbrale le tri. Sicer je živih še nekaj sošolk, vendar zaradi zdravja ali česa drugega niso mogle priti.
Zgodovina, in to predvsem starejša, me je od nekdaj zanimala. Hotela sem odgovore na vprašanje, kaj je nekoč bilo. Bila sem kar uspešna študentka, za diplomo z naslovom Kranjska kmetijska družba 1767–1787, narejeno na podlagi gradiva v Arhivu LRS, sem dobila Prešernovo nagrado. Diplomirala sem oktobra 1952, torej pred 66 leti, in nato začela iskati službo. Najprej sem povprašala v omenjenem arhivu, ki ga je takrat vodil Jože Maček. Ta mi je dejal, da nimajo nobenega mesta, a da naj pridem čez eno leto. Verjetno me je videl, ko sem med pripravo diplome vsak dan hodila tja, in je ugotovil, da imam smisel za to delo. Najprej sem šla za eno leto v Kamnik učit na gimnazijo. Učila sem dijake od prvega do sedmega razreda, kar je bilo zelo naporno. Takrat tudi še ni bilo nobenih učbenikov. Ampak poučevanje bi že zdržala, težko mi je bilo ocenjevati, ker nisem nikomur želela narediti krivice. Težko bi ostala v šoli, razen tega pa sem se zavedala, da sem po duši arhivistka. Zato sem čez eno leto ponovno prišla v arhiv in takrat so imeli mesto zame. Tam sem se zaposlila septembra 1953 in ostala vse do upokojitve v letu 1988, torej polnih 35 let.
Bil je njegov brat. Ne vem, ali je to kaj vplivalo, da je dobil to pomembno funkcijo, a ni bil slab človek, bil je zelo razumevajoč in na svoj način je imel smisel za to delo. Navsezadnje je bil zgodovinar. Takrat s kolegi nismo vedno razumeli njegovih potez, toda zdaj ga bolje razumem.
Da, najprej je bil Osrednji državni arhiv Slovenije, nato Državni arhiv Ljudske republike Slovenije, potem celo Arhiv Slovenije in na koncu Arhiv Socialistične republike Slovenije.
Po svoje to drži. Sicer pa je arhiv v razvitih družbah eden od atributov državnosti. Skupaj z grbom in zastavo. Nam to, žal, še ni uspelo. Vse države, ki nekaj dajo nase, od nekdaj cenijo svoje arhive. Ti ohranjajo njihovo zgodovino in s tem potrjujejo njihovo identiteto. Mi sicer imamo osrednji arhiv, a se ne zavedamo dovolj, kako pomemben je.
Čeprav je Arhivsko društvo Slovenije veliko naredilo za popularizacijo arhiva, izdalo je celo dve knjižici o arhivih v Sloveniji in po svetu, je to ljudem pri nas težko prodiralo v zavest. Do 70. let in še kasneje so ljudje prihajali v arhiv predvsem zato, ker so iskali dokumente za svojo delovno dobo. Pozneje se je to sicer izboljševalo, prihajali so tudi zaradi drugih razlogov, a ne dovolj. Premalo Slovencev se zaveda, kako važno je ohraniti arhivsko gradivo. Nobelovec Ivan Andrić je zapisal, da tisti, ki ne pozna preteklosti svojega naroda, ne more predvidevati, kakšna bo njegova prihodnost. Ker premalo poznamo našo preteklost, so marsikatere odločitve površne. Zgodovina ni samo tisto, kar je napisano v zgodovinskih knjigah. Zgodovina so dokumenti, ki jih je treba poznati, prav tako njihov časovni in situacijski kontekst, pomembne dokumente pa je treba tudi objaviti.
To je zelo različno. Če, denimo, potrebujem dokument, da sem opravila maturo, je ta lahko dostopen takoj, kadar pa imamo opravka z dokumenti o nekih družbenih pretresih, potrebujemo za objektivno presojo nekoliko treznejšo glavo, ker so takrat vrsto let preveč prisotni subjektivni argumenti. Pa ne zgolj to: poleg dokumentov, ki so nastali pri nas, potrebujemo še dokumente, ki so nastali v drugih državah. Kajti svet ni postal globalna vas šele včeraj, tak je bil od nekdaj, samo sporočila so potovala drugače in veliko počasneje.
Da je vse prej kot to. Velikokrat je podobno sestavljanki z elementi romana ali kriminalke. Tam najdemo tudi prenekatero anekdoto. Denimo to, da je bila na deželnem zboru Kranjske od 16. stoletja naprej putika upravičen razlog za neudeležbo na zboru.
Predvsem sem želela nadaljevati dotedanjo vizijo arhiva in njegovo posodabljanje. Vse to mi je v precejšnji meri tudi uspelo. Restavratorski laboratorij smo dobili šele v 70. letih, prej nismo imeli nič. Konec 60. let je začel nastajati filmski arhiv, fotolaboratorij pa smo dobili šele v 80. letih, v mojem mandatu. Sama sem bila tudi precej vključena v proces vračanja arhivskega gradiva iz Avstrije. Poleg tega sem od leta 1978 do 1988 vodila vaje iz arhivistike na zgodovinskem oddelku ljubljanske filozofske fakultete, kjer je bil takrat prvič organiziran študij arhivistike za zgodovinarje. Kot direktorica arhiva sem imela priložnost, da sodelavce spodbudim k vpisu na znanstveni magistrski in doktorski študij, kar naj bi pripomoglo k boljšemu vrednotenju našega dela. Zame pa je v tem pogledu veljalo, da je kovačeva kobila bosa ...
Prej enostavno nisem imela časa, da bi se temu pošteno posvetila. Sicer pa sem svojo disertacijo Erbergi in dolski arhiv napisala v enem letu, saj sem imela že prej zbrano gradivo. Ta rodovina je zelo zanimiva. Jožef Kalasanc, baron Erberg, je bil vzgojitelj avstrijskega prestolonaslednika, kasnejšega cesarja Ferdinanda, in je kot tak imel pomembno vlogo na dunajskem dvoru. Vedno sem se spraševala, zakaj niso tako pomembne vloge zaupali komu drugemu. To je še neodkrita skrivnost.
Ne, šele takrat sem našla čas za marsikaj. Še vedno tudi za arhivistiko in zgodovino. Na univerzi za tretje življenjsko obdobje sem predavala splošno in slovensko zgodovino, s slušatelji sem tudi veliko potovala. Redno sem hodila v Dramo in na koncerte. Do leta 2002 sem preživela 14 zelo aktivnih in lepih upokojenskih let.
Nisem bila med ustanovnimi članicami, sem se jim pa kmalu pridružila. Ugajalo mi je, da smo tu zbrane uspešne ženske različnih poklicev in karier in da se povezujemo z drugimi soroptimistkami po svetu. Ugaja mi tudi dobrodelno poslanstvo kluba. Zato sem še vedno zraven.
Besedo »berete« morate spremeniti v »berejo vam«. Sem redna uporabnica knjižnice za slepe in slabovidne. Brez teh knjig bi mi bilo težko. Zvočne knjige imajo v primerjavi s klasičnimi tudi nekatere prednosti. Opažam, da ob poslušanju knjig zaznam marsikaj, kar sem v času, ko sem jih brala sama, spregledala. Poleg knjig mi krajša čas umetniški radijski program.
V mojih letih rehabilitacija nima pravega smisla. Bolj koristno je, da pomagajo mladim, ki so šele na začetku poti. Sicer pa se kar znajdem. Rešuje me dober spomin. Pri vsem tistem, kar poznam, sem suverena, pri novih stvareh potrebujem pomoč. Hrano mi prinašajo, sama si lahko skuham samo čaj ali kaj drugega enostavnega. Nekoč pa sem zelo rada in dobro kuhala.
Pritoževanje nima smisla. Seveda je bilo hudo, ko sem se zavedela, da ne morem več početi tistega, kar me je v življenju najbolj veselilo. Zame je bil poklic tudi hobi. A sem sčasoma dojela, da bi lahko bilo še slabše. Pomembno je, da sem ohranila razum in da mi noge še služijo. In srečna sem, da sem v življenju dobila veliko dobrih prijateljic in prijateljev. Nekatere še vedno imam.
Dr. Ema Umek
Ob dogovoru za pogovor je natanko opisala pot do svojega stanovanja v bloku v Rašiški ulici v Šiški, kjer prebiva že več kot pol stoletja. Natančnost je tista lastnost, ki ji je prišla zelo prav tudi pri njenem delu, danes pa ji lajša življenje s hudo slabovidnostjo. Skoraj pol stoletja je posvetila delu v arhivistiki in bila pri tem očitno zelo uspešna, saj je bila pred upokojitvijo direktorica Arhiva SRS. Leta 2006 je za svoje življenjsko delo prejela Aškerčevo nagrado.
Ob dogovoru za pogovor je natanko opisala pot do svojega stanovanja v bloku v Rašiški ulici v Šiški, kjer prebiva že več kot pol stoletja. Natančnost je tista lastnost, ki ji je prišla zelo prav tudi pri njenem delu, danes pa ji lajša življenje s hudo slabovidnostjo. Skoraj pol stoletja je posvetila delu v arhivistiki in bila pri tem očitno zelo uspešna, saj je bila pred upokojitvijo direktorica Arhiva SRS. Leta 2006 je za svoje življenjsko delo prejela Aškerčevo nagrado.
Pravite, da premorete pristno kraško trmo. A saj ste vendar rojena Ljubljančanka?
To je res, ampak oba moja starša izvirata s Krasa, in čeprav sama vse življenje živim v Ljubljani, sem po duši Kraševka. Moja mama Ema se je rodila v Lipici, kjer je bil njen oče, moj nono, zaposlen pri vzreji lipicancev. Tako kot so bili moški iz te družine že nekaj rodov nazaj, tradicijo pa sta nadaljevala še mamin brat in moj bratranec. Mama se je izučila za šiviljo, vendar je bila v zakonu z mojim očetom, kot je bilo takrat v navadi, samo gospodinja. Očetova družina izvira iz Lokve, kraja med Divačo in Sežano, blizu jame Vilenica. Od tam je do Lipice samo četrt ure hoda. Mojega očeta Jožeta Umeka, rojenega leta 1892, so kot petnajstletnika poslali v obrtno šolo v Gradec, kjer se je izšolal za kovača. Nato je delal v raznih tovarnah v Gradcu in na Dunaju, in kot je pripovedoval, so tam izdelovali tudi prve avtomobile, ki so še imeli obliko kočije. Verjetno bi se oče kasneje vrnil na Kras, a so tega po prvi svetovni vojni priključili Italiji. Tako se je odselil v Ljubljano, kjer sta živeli tudi njegovi sestri, in leta 1926 začel delati na železnici, v mostovni delavnici, kjer so popravljali in gradili železniške mostove. Poročil se je z mojo mamo, ki jo je poznal od mladih let, jaz pa sem ostala njuna edinka. Z mamo sva vsako leto obiskali Kras.
Kaj vam je od teh obiskov ostalo najbolj v spominu?
Jezik. Čeprav sem bila majhna, sem na lastni koži občutila, kako hudo je, če ne smeš javno govoriti svojega maternega jezika. Ko smo se z avtobusom iz Lokve enkrat na leto peljali v Trst na obisk k maminim tetam, tudi sama nisem smela govoriti slovensko. A kako to dopovedati tri- ali štiriletnemu otroku? Mama je to uredila tako, da mi je obljubila, da mi bo, če bom tiho do prihoda k teti, kupila punčko. Seveda sem ubogala in tako sem vsako leto dobila novo punčko.
»Vse države, ki nekaj dajo nase, cenijo svoje arhive. Ti ohranjajo njihovo zgodovino in s tem potrjujejo njihovo identiteto.«
Z dvanajstimi leti ste dočakali prihod italijanskih fašistov v Ljubljano, kako je bilo z vašo družino v tistem času?
Oče je delal na železnici, tako da je obdržal službo, in imel je več sreče kot pameti, da je vojno srečno preživel. Jaz sem med vojno obiskovala dekliško realno gimnazijo na Poljanah, kamor sem se vpisala leta 1939, leta 1947 sem maturirala ter se vpisala na študij zgodovine in geografije.
Lani ste torej s sošolkami praznovali 70. obletnico mature. Koliko vas je prišlo na praznovanje?
V osmem razredu gimnazije nas je bilo 45, lani pa smo se na obletnici mature zbrale le tri. Sicer je živih še nekaj sošolk, vendar zaradi zdravja ali česa drugega niso mogle priti.
Zakaj ste izbrali študij zgodovine in kaj vas je nato usmerilo v arhivistiko?
Zgodovina, in to predvsem starejša, me je od nekdaj zanimala. Hotela sem odgovore na vprašanje, kaj je nekoč bilo. Bila sem kar uspešna študentka, za diplomo z naslovom Kranjska kmetijska družba 1767–1787, narejeno na podlagi gradiva v Arhivu LRS, sem dobila Prešernovo nagrado. Diplomirala sem oktobra 1952, torej pred 66 leti, in nato začela iskati službo. Najprej sem povprašala v omenjenem arhivu, ki ga je takrat vodil Jože Maček. Ta mi je dejal, da nimajo nobenega mesta, a da naj pridem čez eno leto. Verjetno me je videl, ko sem med pripravo diplome vsak dan hodila tja, in je ugotovil, da imam smisel za to delo. Najprej sem šla za eno leto v Kamnik učit na gimnazijo. Učila sem dijake od prvega do sedmega razreda, kar je bilo zelo naporno. Takrat tudi še ni bilo nobenih učbenikov. Ampak poučevanje bi že zdržala, težko mi je bilo ocenjevati, ker nisem nikomur želela narediti krivice. Težko bi ostala v šoli, razen tega pa sem se zavedala, da sem po duši arhivistka. Zato sem čez eno leto ponovno prišla v arhiv in takrat so imeli mesto zame. Tam sem se zaposlila septembra 1953 in ostala vse do upokojitve v letu 1988, torej polnih 35 let.
Ali je bil direktor, ki vas je sprejel v službo, v sorodu z Ivanom Mačkom?
Bil je njegov brat. Ne vem, ali je to kaj vplivalo, da je dobil to pomembno funkcijo, a ni bil slab človek, bil je zelo razumevajoč in na svoj način je imel smisel za to delo. Navsezadnje je bil zgodovinar. Takrat s kolegi nismo vedno razumeli njegovih potez, toda zdaj ga bolje razumem.
Med vašim službovanjem se je kar nekajkrat spremenilo ime arhiva.
Da, najprej je bil Osrednji državni arhiv Slovenije, nato Državni arhiv Ljudske republike Slovenije, potem celo Arhiv Slovenije in na koncu Arhiv Socialistične republike Slovenije.
Očitno se je vaš arhiv, če se malo pošalimo, prej osamosvojil od Jugoslavije kot Slovenija?
Po svoje to drži. Sicer pa je arhiv v razvitih družbah eden od atributov državnosti. Skupaj z grbom in zastavo. Nam to, žal, še ni uspelo. Vse države, ki nekaj dajo nase, od nekdaj cenijo svoje arhive. Ti ohranjajo njihovo zgodovino in s tem potrjujejo njihovo identiteto. Mi sicer imamo osrednji arhiv, a se ne zavedamo dovolj, kako pomemben je.
Se je vrednotenje arhiva v desetletjih spreminjalo?
Čeprav je Arhivsko društvo Slovenije veliko naredilo za popularizacijo arhiva, izdalo je celo dve knjižici o arhivih v Sloveniji in po svetu, je to ljudem pri nas težko prodiralo v zavest. Do 70. let in še kasneje so ljudje prihajali v arhiv predvsem zato, ker so iskali dokumente za svojo delovno dobo. Pozneje se je to sicer izboljševalo, prihajali so tudi zaradi drugih razlogov, a ne dovolj. Premalo Slovencev se zaveda, kako važno je ohraniti arhivsko gradivo. Nobelovec Ivan Andrić je zapisal, da tisti, ki ne pozna preteklosti svojega naroda, ne more predvidevati, kakšna bo njegova prihodnost. Ker premalo poznamo našo preteklost, so marsikatere odločitve površne. Zgodovina ni samo tisto, kar je napisano v zgodovinskih knjigah. Zgodovina so dokumenti, ki jih je treba poznati, prav tako njihov časovni in situacijski kontekst, pomembne dokumente pa je treba tudi objaviti.
Marsikateri arhivski dokument je mogoče odpreti in objaviti šele po več desetletjih. Ali v zahtevani odmaknjenosti pretiravamo? Bi hitrejša objava res škodila objektivni presoji zgodovinskih dejstev?
To je zelo različno. Če, denimo, potrebujem dokument, da sem opravila maturo, je ta lahko dostopen takoj, kadar pa imamo opravka z dokumenti o nekih družbenih pretresih, potrebujemo za objektivno presojo nekoliko treznejšo glavo, ker so takrat vrsto let preveč prisotni subjektivni argumenti. Pa ne zgolj to: poleg dokumentov, ki so nastali pri nas, potrebujemo še dokumente, ki so nastali v drugih državah. Kajti svet ni postal globalna vas šele včeraj, tak je bil od nekdaj, samo sporočila so potovala drugače in veliko počasneje.
Kaj bi rekli tistim, ki se jim zdi brskanje po arhivih suhoparno početje?
Da je vse prej kot to. Velikokrat je podobno sestavljanki z elementi romana ali kriminalke. Tam najdemo tudi prenekatero anekdoto. Denimo to, da je bila na deželnem zboru Kranjske od 16. stoletja naprej putika upravičen razlog za neudeležbo na zboru.
Zadnja štiri leta pred upokojitvijo ste arhiv tudi vodili. Kako bi sami ocenili svoje delo?
Predvsem sem želela nadaljevati dotedanjo vizijo arhiva in njegovo posodabljanje. Vse to mi je v precejšnji meri tudi uspelo. Restavratorski laboratorij smo dobili šele v 70. letih, prej nismo imeli nič. Konec 60. let je začel nastajati filmski arhiv, fotolaboratorij pa smo dobili šele v 80. letih, v mojem mandatu. Sama sem bila tudi precej vključena v proces vračanja arhivskega gradiva iz Avstrije. Poleg tega sem od leta 1978 do 1988 vodila vaje iz arhivistike na zgodovinskem oddelku ljubljanske filozofske fakultete, kjer je bil takrat prvič organiziran študij arhivistike za zgodovinarje. Kot direktorica arhiva sem imela priložnost, da sodelavce spodbudim k vpisu na znanstveni magistrski in doktorski študij, kar naj bi pripomoglo k boljšemu vrednotenju našega dela. Zame pa je v tem pogledu veljalo, da je kovačeva kobila bosa ...
Verjetno merite na to, da ste doktorirali šele po upokojitvi?
Prej enostavno nisem imela časa, da bi se temu pošteno posvetila. Sicer pa sem svojo disertacijo Erbergi in dolski arhiv napisala v enem letu, saj sem imela že prej zbrano gradivo. Ta rodovina je zelo zanimiva. Jožef Kalasanc, baron Erberg, je bil vzgojitelj avstrijskega prestolonaslednika, kasnejšega cesarja Ferdinanda, in je kot tak imel pomembno vlogo na dunajskem dvoru. Vedno sem se spraševala, zakaj niso tako pomembne vloge zaupali komu drugemu. To je še neodkrita skrivnost.
Menda ste bili vedno deloholičarka. Se vam je bilo zato težko upokojiti?
Ne, šele takrat sem našla čas za marsikaj. Še vedno tudi za arhivistiko in zgodovino. Na univerzi za tretje življenjsko obdobje sem predavala splošno in slovensko zgodovino, s slušatelji sem tudi veliko potovala. Redno sem hodila v Dramo in na koncerte. Do leta 2002 sem preživela 14 zelo aktivnih in lepih upokojenskih let.
»Zgodovina so dokumenti, ki jih je treba poznati, prav tako njihov časovni in situacijski kontekst, pomembne dokumente pa je treba tudi objaviti.«
Pred četrt stoletja ste postali članica ljubljanskega soroptimističnega kluba. Zakaj?
Nisem bila med ustanovnimi članicami, sem se jim pa kmalu pridružila. Ugajalo mi je, da smo tu zbrane uspešne ženske različnih poklicev in karier in da se povezujemo z drugimi soroptimistkami po svetu. Ugaja mi tudi dobrodelno poslanstvo kluba. Zato sem še vedno zraven.
Menda veliko berete, kar se zdi v neskladju s hudo slabovidnostjo.
Besedo »berete« morate spremeniti v »berejo vam«. Sem redna uporabnica knjižnice za slepe in slabovidne. Brez teh knjig bi mi bilo težko. Zvočne knjige imajo v primerjavi s klasičnimi tudi nekatere prednosti. Opažam, da ob poslušanju knjig zaznam marsikaj, kar sem v času, ko sem jih brala sama, spregledala. Poleg knjig mi krajša čas umetniški radijski program.
Ste kdaj bili na rehabilitaciji oziroma ali uporabljate pomoč, ki zakonsko pripada hudo slabovidnim?
V mojih letih rehabilitacija nima pravega smisla. Bolj koristno je, da pomagajo mladim, ki so šele na začetku poti. Sicer pa se kar znajdem. Rešuje me dober spomin. Pri vsem tistem, kar poznam, sem suverena, pri novih stvareh potrebujem pomoč. Hrano mi prinašajo, sama si lahko skuham samo čaj ali kaj drugega enostavnega. Nekoč pa sem zelo rada in dobro kuhala.
Nikoli se ne pritožujete, delujete kot neverjetno umirjen človek.
Pritoževanje nima smisla. Seveda je bilo hudo, ko sem se zavedela, da ne morem več početi tistega, kar me je v življenju najbolj veselilo. Zame je bil poklic tudi hobi. A sem sčasoma dojela, da bi lahko bilo še slabše. Pomembno je, da sem ohranila razum in da mi noge še služijo. In srečna sem, da sem v življenju dobila veliko dobrih prijateljic in prijateljev. Nekatere še vedno imam.
