V Škocjanskih jamah se borijo z onesnaženjem
Park Škocjanske jame, občina in država v sanacijski načrt za reko Reko.
Odpri galerijo
Izcejanje sinjemodrih strupenih snovi iz deponije Globovnik v pritok reke Reke, ki se izteka v Škocjanske jame. Foto Provita
Stojan Ščuka, direktor Parka Škocjanske jame, napoveduje, da bodo letos skupaj z občino Ilirska Bistrica in ob pričakovani pomoči države sprejeli več milijonov evrov vreden načrt za reševanje problematike onesnaženosti reke Reke, ki se steka v Škocjanske jame. Eden glavnih onesnaževalcev so izcedne vode iz več desetletij starega odlagališča Globovnik pri Ilirski Bistrici, dediščine propadle Tovarne organskih kislin.
V parku si že dlje časa prizadevajo, da bi našli ustrezno rešitev za deponijo, ki je nastala konec petdesetih let prejšnjega stoletja, zaprli pa so jo v devetdesetih. »Naša opažanja pene in nenaravnih barv na vodni površini kažejo na skrb vzbujajoče stanje reke Reke,« pravi Ščuka. Pretekle študije so pokazale tudi vsebnost arzena in težkih kovin. Poleg nezavarovane deponije, iz katere se izcejajo strupi, so sicer še drugi onesnaževalci reke, med njimi neurejen kanalizacijski sistem, ki se ponekod izpira v reko.
Ščuka pričakuje, da bodo sporazum z občino Ilirska Bistrica, ki bo temelj za reševanje onesnaženja, sprejeli še ta ali prihodnji mesec. Sami so v ta namen v svojem proračunu rezervirali 1,4 milijona evrov, občina naj bi odkupila zemljišča, ki so vezana na deponijo Globovnik, sredstva pa pričakujejo tudi od ministrstva za okolje in prostor, ki je pravzaprav v imenu države v prvi vrsti odgovorno za reševanje te problematike. »Po starih ocenah naj bi za rešitev potrebovali najmanj dva milijona evrov, sanacijo pa naj bi izvedli v dveh do treh letih,« navaja sogovornik.
Kako se bodo lotili reševanja, še ni znano, toda po Ščukovih besedah so tri možnosti. Prva je, da bi deponijo zavarovali z neprepustno plastjo oziroma bi jo »inkapsulirali«, druga, da bi ves material preložili na primernejšo deponijo, tretja pa, da bi deponijo uredili v terase, jih zatravili ter izcedne vode prestregli in jih prekanalizirali do čistilne naprave. »Prvi dve možnosti sta po mojem mnenju predragi, pa tudi nesmiselni, tako da zagovarjam tretjo. Končna odločitev pa bo seveda sprejeta na podlagi sanacijskega projekta,« pojasnjuje sogovornik.
»Občina se trudi za ureditev tega odlagališča, odkar obstaja,« pravi ilirskobistriški župan Emil Rojc. To je bila tudi vedno predvolilna tema pred županskimi volitvami. Po njegovih besedah je bilo precej načrtov, vendar se je do zdaj vsakič ustavilo pri ministrstvu za okolje. Občina bo v skladu z novim dogovorom s parkom odkupila zemljišča, kjer je deponija, denar za ta namen so že rezervirali v letošnjem občinskem proračunu.
Odlagališče se razprostira na nekaj več kot 3000 kvadratnih metrih. Del ga je kar na zasebnem zemljišču, saj, kot pravi Rojc, so v preteklosti časih »pač tako delali«. Na Globovniku bi sicer morala biti le neškodljiva melasa, vendar se med občani govori, da so tja vozili tudi nevarne odpadke, in to predvsem ponoči. »Pred leti je bil smrad neznosen, z leti pa je določena količina odloženih snovi na površini odlagališča razpadla, zato vonj ni več tako moteč za okoliške prebivalce. Največji problem je, da se izcedne vode skozi obdelovalno zemljo izlivajo v reko Reko in nato odtekajo v Škocjanske jame,« pojasnjuje.
»Sanacija odlagališča Globovnik je eden od projektov tako imenovanih starih bremen, zanj je bilo narejenih nekaj študij in vse kažejo, da je sanacija nujna,« pravijo na ministrstvu za okolje in prostor. Nazadnje je bila lani izdelana študija, ki je pokazala, da imajo izcedne vode škodljiv vpliv na Škocjanske jame in vrste s seznama Nature 2000, ki živijo v reki Reki in kraškem vodonosniku. Na ministrstvu potrjujejo, da pripravljajo sporazum med občino in javnim zavodom Park Škocjanske jame o skupnem nastopu pri sanaciji odlagališča. Dodajajo, da finančne ocene za samo sanacijo še ni, več pa bo znanega, ko bodo izdelani vsi potrebni dokumenti za izvedbo.
V parku si že dlje časa prizadevajo, da bi našli ustrezno rešitev za deponijo, ki je nastala konec petdesetih let prejšnjega stoletja, zaprli pa so jo v devetdesetih. »Naša opažanja pene in nenaravnih barv na vodni površini kažejo na skrb vzbujajoče stanje reke Reke,« pravi Ščuka. Pretekle študije so pokazale tudi vsebnost arzena in težkih kovin. Poleg nezavarovane deponije, iz katere se izcejajo strupi, so sicer še drugi onesnaževalci reke, med njimi neurejen kanalizacijski sistem, ki se ponekod izpira v reko.
»Naša opažanja pene in nenaravnih barv na vodni površini kažejo na skrb vzbujajoče stanje reke Reke.«
Stojan Ščuka, direktor Parka Škocjanske jame
Stojan Ščuka, direktor Parka Škocjanske jame
Ščuka pričakuje, da bodo sporazum z občino Ilirska Bistrica, ki bo temelj za reševanje onesnaženja, sprejeli še ta ali prihodnji mesec. Sami so v ta namen v svojem proračunu rezervirali 1,4 milijona evrov, občina naj bi odkupila zemljišča, ki so vezana na deponijo Globovnik, sredstva pa pričakujejo tudi od ministrstva za okolje in prostor, ki je pravzaprav v imenu države v prvi vrsti odgovorno za reševanje te problematike. »Po starih ocenah naj bi za rešitev potrebovali najmanj dva milijona evrov, sanacijo pa naj bi izvedli v dveh do treh letih,« navaja sogovornik.
Običajna predvolilna tema
Kako se bodo lotili reševanja, še ni znano, toda po Ščukovih besedah so tri možnosti. Prva je, da bi deponijo zavarovali z neprepustno plastjo oziroma bi jo »inkapsulirali«, druga, da bi ves material preložili na primernejšo deponijo, tretja pa, da bi deponijo uredili v terase, jih zatravili ter izcedne vode prestregli in jih prekanalizirali do čistilne naprave. »Prvi dve možnosti sta po mojem mnenju predragi, pa tudi nesmiselni, tako da zagovarjam tretjo. Končna odločitev pa bo seveda sprejeta na podlagi sanacijskega projekta,« pojasnjuje sogovornik.
Na ministrstvu za okolje in prostor potrjujejo, da imajo izcedne vode deponije Globovnik škodljiv vpliv na Škocjanske jame in vrste s seznama Nature 2000, ki živijo v reki Reki in kraškem vodonosniku.
»Občina se trudi za ureditev tega odlagališča, odkar obstaja,« pravi ilirskobistriški župan Emil Rojc. To je bila tudi vedno predvolilna tema pred županskimi volitvami. Po njegovih besedah je bilo precej načrtov, vendar se je do zdaj vsakič ustavilo pri ministrstvu za okolje. Občina bo v skladu z novim dogovorom s parkom odkupila zemljišča, kjer je deponija, denar za ta namen so že rezervirali v letošnjem občinskem proračunu.
Odlagališče se razprostira na nekaj več kot 3000 kvadratnih metrih. Del ga je kar na zasebnem zemljišču, saj, kot pravi Rojc, so v preteklosti časih »pač tako delali«. Na Globovniku bi sicer morala biti le neškodljiva melasa, vendar se med občani govori, da so tja vozili tudi nevarne odpadke, in to predvsem ponoči. »Pred leti je bil smrad neznosen, z leti pa je določena količina odloženih snovi na površini odlagališča razpadla, zato vonj ni več tako moteč za okoliške prebivalce. Največji problem je, da se izcedne vode skozi obdelovalno zemljo izlivajo v reko Reko in nato odtekajo v Škocjanske jame,« pojasnjuje.
Sanacija deponije je nujna
»Sanacija odlagališča Globovnik je eden od projektov tako imenovanih starih bremen, zanj je bilo narejenih nekaj študij in vse kažejo, da je sanacija nujna,« pravijo na ministrstvu za okolje in prostor. Nazadnje je bila lani izdelana študija, ki je pokazala, da imajo izcedne vode škodljiv vpliv na Škocjanske jame in vrste s seznama Nature 2000, ki živijo v reki Reki in kraškem vodonosniku. Na ministrstvu potrjujejo, da pripravljajo sporazum med občino in javnim zavodom Park Škocjanske jame o skupnem nastopu pri sanaciji odlagališča. Dodajajo, da finančne ocene za samo sanacijo še ni, več pa bo znanega, ko bodo izdelani vsi potrebni dokumenti za izvedbo.
