V Sloveniji je protiustavno vsako spodbujanje sovraštva ali nestrpnosti, kaznivo pa ni

Programski svet RTV Slovenija z razpravo o odnosu med svobodo govora, lažnimi novicami in sovražnim govorom.

Objavljeno
29. oktober 2018 19.00
Posodobljeno
29. oktober 2018 19.49
Programski svet bo s strokovnjaki iskal odgovore na vedno večje izzive krmarjenja med svobodnim ter sovražnim govorom in pojavom lažnih novic. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Svoboda govora ima odločilni pomen za demokracijo: za svobodne volitve, odločanje, zaščito manjšinskega stališča, preprečevanje manipulacij nosilcev parcialnih interesov, človekovo dostojanstvo ter za doseganje moralnega in materialnega napredovanja, navaja predsednik programskega sveta RTV Slovenija Ciril Baškovič, ki je danes vodil panel o vprašanjih, ki trčijo ob to svobodo.

Od sovražnega govora, ki je prek spleta prodrl v vse družbene pore do lažnih novic, ki obstajajo odkar obstajajo mediji, v ospredje pa so stopile pred dvema letoma v kampanji pred brexitom in ameriškimi predsedniškimi volitvami. Vendar, kot zatrjuje Žiga Turk, redni profesor FGG, publicist in član visoke ekspertne komisije Evropske komisije o lažnih novicah, lažne novice niso povzročile teh dveh prelomnih odločitev; vplivale so morda na odstotek ljudi.

image
Žiga Turk. FOTO: Roman Šipić/Delo
Zanj sta zato oba problema pretirana in zlorabljena. Medtem ko pojem lažne novice ustreza starim medijem in starim političnim strankam, ki skušajo ohraniti tržne in volilne deleže, zloraba sovražnega govora ustreza dominantni strani v spopadu idej, saj jo odvezuje od diskusije z drugače mislečimi, omogoča njihovo diskvalifikacijo ali celo fizično utišanje.

»Oba imata manj vpliva tam, kjer obstaja zaupanja vreden javni prostor – in naloga RTV je zagotavljanje takšnega prostora. Dovzetnost za lažne novice je najmanjša v državah, ki imajo pluralne medije. Če se bodo državljani lahko zanesli na to, da jih bo nacionalka vsestransko informirala, drugega mnenja ne bodo iskali med lažnimi novicami,« še dodaja Turk.
 

Vse laži niso nevarne


image
Svetlana Slapšak. FOTO: Jure Eržen/Delo
Svetlana Slapšak, upokojena profesorica humanističnih študij, je navrgla nekaj primerov tovrstnih novic, med drugim poimenovanje »ilegalni ekonomski migrant«, saj da po evropskih konvencijah ni nihče ilegalen, prav tako je lažniva oznaka »režimski mediji«, saj ne živimo v režimu, ampak v parlamentarni demokraciji.

Medtem je predstojnik katedre za komunikologijo na ljubljanski FDV Dejan Verčič dejal, da vse lažne »resnice« še niso žaljive ali nevarne, sam mednje umeščamo tudi satiro, parodijo, fotomontaže in propagando. Hkrati zavrača pogosto mišljenje, da »mediji v našo kri množično brizgajo novice,« mi pa jim nekritično sledimo. V resnici raziskave kažejo različno moč medijskih učinkov, od šibkih do močnih.
 

Regulacija še ni cenzura


image
Sandra Bašič Hrvatin. FOTO: Aleš Černivec/Delo
Da lažne novice niso nič drugega kot laž in jih je kot takšne treba obravnavati, zagovarja komunikologinja Sandra Bašič Hrvatin s fakultete za humanistične študije primorske univerze, ki se hkrati zavzema za ostrejšo regulacijo svobode govora. Ta svoboda je namreč omejena s pravicami drugih, zato njena regulacija v nobenem primeru ne more biti cenzura. To je podkrepila z nedavnim morilskim pohodom v ameriškem Pittsburghu. Kot pravi, ta dokazuje, da sovražne besede tlakujejo pot sovražnim dejanjem. 

Pri regulaciji spleta prevladujejo zelo različna stališča; zagovorniki menijo, da na spletu ne more biti dovoljeno čisto vse, drugi so prepričani, da bi kakršna koli regulacija pomenila cenzuro. Komunikologinja se nagiba k ustvarjanju javnega komunikacijskega prostora, kjer bodo spoštovane pravice vseh. Pri tem svari, da smo prvič v zgodovini človeštva regulacijo svobode izražanja prepustili zasebnim lastnikom, lastnikom korporacij.

Sandra Bašič Hrvatin: »Digitalne platforme ne spoštujejo nobenih meril. Ker pozornost na spletu dobijo samo najglasnejši, je treba omejiti dostop do tega 'megafona' in tudi do električnega stikala.«

 

Prijav sovražnega govora vse manj


Na Spletnem očesu, kjer beležijo prijave sovražnega govora na spletu, so v enajstih letih delovanja prejeli nekaj tisoč prijav, a je po rekordnem letu 2012 to število strmo upadlo. Leto kasneje so namreč na vrhovnem državnem tožilstvu pripravili smernice o njegovem pregonu ter postavili težko izpolnjiv pogoj – da zaradi govora obstaja konkretna nevarnost za javni red in mir, pojasnjuje Andrej Motl, koordinator točke.

Sovražni govor sicer neredko predstavlja povod za fizično agresijo, opaža, zlasti prek družbenih medijev, ki imajo velik doseg. Čeprav v Sloveniji mogoče menimo, da ni tako razširjen in nevaren, Motl spominja na primer, ko so se sovražne besede prelevile v sovražna dejanja, in sicer na gradbišču ljubljanske džamije. Korelacija med objavami in dejanji seveda ni popolna, vendar sovražni zapisi krepijo verjetnost za takšna dejanja.
 

Pregon onemogoča dvoumna zakonodaja


image
Matevž Krivic. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic pa opozarja, da pri teh vprašanjih ni enotna niti praksa evropskega sodišča, da pa bi bilo vendarle možno iz nje potegniti zanesljive kriterije, kaj je kazensko dovoljeno in kaj ne. 

»V Sloveniji je protiustavno vsakršno spodbujanje sovraštva, kaznivo pa ni. Vse, kar je protiustavno, ni tudi kaznivo po kazenskem zakoniku ali prekrškovnem pravu. Prepovedano je samo tisto spodbujanje, ki je čim bolj natančno in določno opredeljeno v zakoniku,« razlaga nekdanji sodnik. Navkljub številnim kritikam, uperjenim proti tožilstvu, Krivic poudarja, da se noben tožilec takšnih primerov ne bi lotil, ker ve, da pred sodiščem kaznivega dejanja ne bi mogel dokazati, saj sovražni govor v zakonu ni dovolj jasno opredeljen.



Govorci so se strinjali le v tem, da svoboda govora ni absolutna, in da jo je treba zamejiti, kadar gre za napeljevanje h kaznivim dejanjem. Težava pa se pojavi pri določanju mej – kje torej postaviti mejo svobode govora. Do odgovora bi morali priti z upoštevanjem stroke in iskanjem dogovora v družbi.