Peterle: Sprava bo mogoča, ko bomo presegli mit o osvoboditeljih in izdajalcih

Ob 35-letnici samostojnosti in neodvisnosti Slovenije smo se pogovarjali z Lojzetom Peterletom, prvim predsednikom vlade v samostojni Sloveniji.

»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« je znameniti stavek prvega predsednika republike Milana Kučana, ki ga je na Trgu republike izgovoril pred 35 leti ob razglasitvi samostojnosti. »Danes je nov dan in jutri bodo še vedno dovoljene sanje,« pa je ob izvolitvi svoje četrte vlade dejal Janez Janša. Zakaj po 35 letih še vedno sanjamo o idealni slovenski državi?

Zrel narod mora ostati odprt za sanje, če hoče napredovati in rasti v skladu s svojimi vrednotami. Ti izjavi, Kučanova in Janševa, sta povedni vsaka na svoj način. Spomnim se, ko smo ob razglasitvi države na Trgu republike slišali te Kučanove besede. Najprej sem bil malo površen v dojemanju, ampak malo kasneje sem se vprašal: čakaj, kaj pa je pravzaprav predsednik povedal? Danes so še dovoljene sanje, kaj pa jutri? Ni rekel: jutri se bomo zbudili v svobodi, priznani, dobrodošli in tako naprej, ampak je rekel: jutri je nov dan. In je padlo po nas.

Te besede so bile nekaj posebnega. Kar se pa sanj tiče, razumem Janšev motiv, da se je oglasil v zvezi s tem, ker smo kot narod in kot družba v situaciji, ko bomo morali močno sanjati, če hočemo uresničiti tisto, kar nam bo omogočilo preživeti. Kajti pred 35 leti je šlo za politično preživetje, izločili smo se iz propadajočega okvira, šli na svoje. Danes pa imamo demografski problem, ki se ga marsikdo tudi v politiki še ne zaveda. Mi lahko biološko končamo svojo pot že v tem stoletju, glede na to, koliko Slovencev se rodi. Generacijo, ki zdaj odrašča, v tem smislu čaka večji izziv, kot je čakal nas. Potrebovali bomo celovito vrednostno, tudi institucionalno prestrukturiranje, da bomo podprli več veselja do življenja.

Še bi citiral Janšo, ki je izjavil: »Lažje bi bilo Slovenijo osamosvojiti kot demokratizirati.« Se strinjate z njim?

Se. Ta izjava je malce podobna moji ob 15. obletnici osamosvojitve, ko je bilo jasno, da so restavracijska gibanja na podlagi starega reda postala močna. Takrat sem rekel: Osamosvojili smo se, osvobodili pa še ne. In to bi lahko trdil tudi danes, glede na to, da smo dobili prav v zadnjih štirih letih posebne izraze razrednega in kulturnega boja. Naenkrat so bili zasebniki sumljiva kategorija, naj gre za kmeta, podjetnika ali zdravnika. Skratka, doživeli smo nekaj, čemur jaz rečem spopad med Čebinami in Poljčami. Vemo, kaj je prišlo s Čebin, in vemo, da je prišel iz Poljč plebiscit.

Zelo opozarjam na razliko med tem, kako so se odločali oziroma se niso med drugo svetovno vojno in po njej, ter kako smo se odločali leta 1990 in kasneje. O tem, da gremo v samostojno Slovenijo, je bil izpeljan plebiscit. Ljudje so se lahko demokratično in prostovoljno odločali. Tudi za to, da gremo v Evropsko unijo, je bil plebiscit. Prav tako, da gremo v Nato. Da gremo v revolucijo – o tem ni bilo plebiscita. Da prevzamemo komunizem, tudi o tem ga ni bilo. Da gremo v komunistično Jugoslavijo, tudi o tem ni bilo plebiscita. To je velika asimetrija v nekem osnovnem vprašanju. Želel bi si, da bi mladina v šoli razumela, zakaj smo se osamosvojili. Za zdaj resne razlage tega ni.

Kdo v boju med Čebinami in Poljčami zmaguje v Sloveniji?

V politiki novih obrazov in instant strank smo doživeli močno zmago Svobode, ki jo je vodil Robert Golob. Ampak kmalu smo videli, da glavni ton in smer vladi daje najmanjša stranka, Levica, od koder prihaja tudi ta alergija na zasebnika, zasebno šolstvo in zasebne vrtce. Golobovi vladi ni šlo. Pa ne mislim samo na fiskalne podatke in na to, da so podjetniki začeli odhajati. Zdaj nas je tudi Hrvaška tako rekoč razvojno dohitela. Prejšnja vlada je odprla veliko front, ki pa niso prispevale k rasti, pa tudi ne h kakovosti naše medsebojnosti.

Če bi mi ponotranjili osamosvojitev, če bi izpeljali demokratično tranzicijo, kot so jo Čehi in Poljaki, danes ne bi imeli boja med Čebinami in Poljčami. Alergija na Janšo se vleče od leta 1988. Pogovarjal sem se z eminentnim levim politikom in mi je rekel: »Ne vem, kaj bo z nami, če Janšo kap zadene.« To je paradoks, ki ga ves čas ustvarjajo. S takšno politiko, s trdim zavračanjem Janše, mu v resnici pomagajo. Te volitve so bile posebna vaja, ki zaradi izraelske dimenzije še ni čisto pojasnjena. Na koncu spet ne vemo, kaj je bilo res, kot ne vemo, kaj je bilo pri Patrii, ker so zadevo zastarali, namesto da bi sodili. Na Janšo lahko gledamo tudi drugače.

Je Janša s svojim političnim slogom pospeševalec ali zaviralec procesov demokratizacije v Sloveniji?

Janša včasih po nepotrebnem »zarajsa«, kot rečemo na Dolenjskem. In potem malo kri teče. On je vojak. Rad ima boj, fronto. Na fronti se dobro počuti, kot se je leta 1991. Tako imenovani antijanšizem z znamenitim Golobovim stavkom »Očistite hišo janšistov« se ne sliši zelo demokratično. Ne da bi bil Janšev zagovornik, bi rad rekel, da je dvakrat izjemno dobro vodil evropski svet. In če je že četrtič predsednik vlade, potem to verjetno kaže tudi na kakšno kvaliteto in sposobnost.

Kar on ponuja programskega in strateškega, mi je nedvomno bliže od tega, kar je ponujala Levica oziroma Svoboda. Vesel sem nastanka te koalicije, ki se je oblikovala v posebnih razmerah. Zdaj bo nekaj let dišalo bolj po Poljčah. Pa še to, poznam veliko komunistov, ki so bili za osamosvojitev, ampak veliko manj jih je bilo za demokratično preobrazbo. Pri nas so ideološka vprašanja ključna in koaliciji bi svetoval, da se najprej ukvarja z njimi.

Kaj pričakujete od nove koalicije, torej od vlade, ki je formalno manjšinska? Konkretne reforme ali ideološki boj za cilje desnice v Sloveniji?

Ta vlada ima najprej nalogo porezati tisto, kar štrli. Tu je vprašanje davkov, kjer je treba narediti sistem tak, da bo podpiral podjetnost, da nam ljudje ne bodo odhajali. Intervencijski zakon je ena od stvari, ki naj bi k temu pripomogle. Tukaj ne vidim nobene ideologije. Prav tako zame ni ideološko vprašanje, ali bodo zdravniki, koncesionarji spet lahko delali pri zasebnikih, kot so prej. Sicer pa imam včasih vtis, da živimo v dveh Slovenijah in da ene strani čisto nič ne zanima, kaj boli drugo, kaj predlaga, kaj si želi. Imamo asimetrijo, v kateri drug drugega toleriramo. Nismo pa vedno drug pri drugem dobrodošli.

Kdaj bo po vaše dosežena sprava? Se bo to zgodilo v prihodnjih 35 letih? Je sprava v tej slovenski politični skupnosti, ki je tako močno polarizirana, sploh mogoča?

Sprava med tistimi, ki so si v drugi svetovni vojni stali nasproti, je mimo, ker komaj kdo iz tistih časov še živi. Osebnih sprav je bilo veliko, s preteklostjo se moramo spraviti kot narod. Če ostanemo v mitu o osvoboditeljih in izdajalcih, ne moremo naprej, ker osvoboditelji pravijo, da so bili na pravi strani, da se njim ni treba z nikomer nič pogovarjati, ker so delali prav, in oni se z izdajalci ne bodo pogovarjali. Slovenski razkol ima podlago v revoluciji. Nič drugega nas ni tako določilo, zaznamovalo, razklalo kot revolucija. Rad bi prispeval k temu, da se nehamo zmerjati s fašisti, izdajalci, morilci in tako naprej, ampak da gremo od vprašanja do vprašanja in vidimo, ali je kje mogoče doseči kakšen napredek.

Lojze Peterle je v podkastu Moč politike povedal, da ima včasih vtis, da živimo v dveh Slovenijah in da ene strani čisto nič ne zanima, kaj boli drugo. FOTO: Marko Feist

Letos pred volitvami ste se vrnili v NSi. Kaj vas je pripeljalo nazaj? Morda to, da je NSi znova stopila Janši ob bok? Namreč, v času Ljudmile Novak in Mateja Tonina se je ta stranka precej distancirala od prvaka desnice.

Glejte, mi smo zaradi te politike začeli izgubljati bazične volivce. Ti še živijo v Demosovi posodi, če lahko tako rečem. Kljub kritičnim pripombam, ki jih lahko imamo o Janši, njegovo stranko še vedno vidijo kot politično sorodno oziroma kot stranko na isti strani. Jaz sem videl, kaj se dogaja, in sem pač potegnil ročno zavoro in izstopil. Potem so nastale spremembe, tudi korekcija nekaterih strateških linij. Ko sem videl, da je zadeva dovolj jasno zastavljena, sem se vrnil. NSi je s tem povezovalnim motivom dosegla dober rezultat.

Dobili smo desno vlado. Zakaj pa za Novo Slovenijo ni bila sprejemljiva ideja tako imenovane mešane koalicije? Omenjali ste dve levi stranki, Svobodo in SD, in na drugi strani Demokrate in NSi.

To je bil antijanšistični model. Govoriš o širini, demokraciji in tako naprej, izločiš pa drugega na seznamu. To je bilo kontradiktorno. Spomnim se Ivana Omana, ki je večkrat rekel: »V Sloveniji bo drugače, ko bosta prvi dve stranki sposobni stopiti skupaj.« Ampak zdaj je to še vedno nemogoče. Alergije so prehude, bojna sekira je zunaj. Menim, da bo to najmočnejša Janševa vlada doslej.

Napovedujete trajanje vlade do konca mandata?

Mislim, da bo trajala do konca mandata. Ladja se bo še zelo gugala, ampak stvari se premikajo. Koalicija deluje. Bom uporabil svoj stari izraz, diši po reformah.

Ali trendi kažejo, da lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo ponovno združitev krščanske in ljudske stranke, torej NSi in SLS?

Od tiste združitve je ostalo nekaj slabega okusa in danes ne vidim pripravljenosti za kakšno združevanje. Trojček NSi, SLS in Fokus imam za dodano vrednost v slovenski strankarski strukturi.

V vaši vladi je bilo osem nekdanjih komunistov. Krščanska demokracija je takrat veliko dala na socialni razvoj, kritiki pa stranki očitajo, da je njen program postal zelo neoliberalen. Tudi vi vidite razvoj stranke na tak način?

Program NSi, ki ga je gospodarstvo večkrat podprlo, ne bo nikoli toliko neoliberalen, da ne bi bil očitno socialen. Ta dimenzija je jasno poudarjena.

Ampak redkokdaj slišimo sklicevanje na Janeza Evangelista Kreka iz ust politikov Nove Slovenije.

Da, SKD se je nanj več sklicevala. Pa tudi na Andreja Gosarja. Mi imamo dobre vire politične duhovnosti, če tako rečem, in ta socialni vidik krščanske demokracije ne bo zapustil. Vesel sem, da je Nova Slovenija naslednica SKD.

Obtožni predlog zoper predsednika stranke Jerneja Vrtovca, poslanca Janeza Žaklja in Jožeta Horvata zaradi suma zlorabe položaja Knovsa je postal pravnomočen. Kakšno politično breme je to za NSi?

Slišal sem, kaj je o tem povedalo vodstvo. Oni delujejo umirjeno in sproščeno. Bomo videli, kaj bodo rekli sodniki. Se pa bojim, da bo to še ena zgodba z dolgo brado, ki se utegne končati z ničlo.

Za konec umestite Slovenijo v evropski prostor, v evropski kontekst. Bili ste premier, zunanji minister, dolgoletni evropski poslanec, tako da dobro poznate Evropo in mesto Slovenije znotraj nje. Torej, kje je Slovenija? Je v jedru Evropske unije, nekje na poti s periferije v jedro, nekje vmes?

Rekel bi, da smo bili že bolj v jedru. V začetku devetdesetih let smo bili, kot bi rekli Nemci, ljubljenček Evrope. Naše reforme so študirali na Kitajskem in še kje drugje. Na Poljskem mi je rekel predsednik vlade, da so komaj čakali, da je bil zakon objavljen, in so ga takoj prevedli. Takrat smo imeli neko dinamiko, ki je potem zaradi zadev, ki sem jih prej omenjal, začela upadati. V Evropi je treba igrati z jasno pozicijo. Nas je samo dva milijona, nismo odločilen faktor. Ko je šel Janša z dvema drugima predsednikoma vlad v Kijev, je vso Evropo zbudil, šele potem je šla tja predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. S pravimi potezami in pobudami, kot je bil, recimo, Mednarodni sklad za razminiranje, smo navdušili ves svet in delali dobre stvari.

Lahko imaš pobude, vendar je šla naša politika v zadnjem obdobju v izrazito ideološko smer. Mislim, da se je treba, kot je rekel zunanji minister, vrniti v stvarne okvire, delati tisto, s čimer lahko kaj dodamo. Mi nismo popek sveta. Ni treba, da se o zelo velikih stvareh zelo glasno izrekamo. Gotovo se strinjam, da je treba biti načelen, upoštevati mednarodno pravo, a prav tako je treba misliti na to, kako bomo uveljavljali slovenske interese. Spomnim se zelo tesnega sodelovanja z Izraelom, spomnim pa se tudi, da smo marsikaterega zaveznika v teh 35 letih mimogrede pozabili. Pa še nekaj bi rad poudaril. Slovenija doslej ni dobro odigrala srednjeevropske karte. Bolje smo odigrali sredozemsko, srednjeevropske pa ne. Do neke mere igramo tudi balkansko karto. Vendar v Srednji Evropi danes poteka zelo intenzivno konceptualno delo. Tu imamo naravno zaledje, iz katerega lahko prispevamo k oblikovanju konceptov, ki bodo koristili tudi Evropi.