V stečaju brez vednosti solastnice prodal tri četrtine hiše

Stečajni upravitelj Damjan Belič ni upošteval predkupne pravice. In pri tem ni edini stečajnik.

Objavljeno
12. februar 2017 20.33
Predkupna pravica, hiša na Gorkega ulica 39, 9.2.2017, Maribor [predkupna pravica, foto tabor]
Špela Kuralt
Špela Kuralt
Maribor – Štiristanovanjska hiša v Mariboru bo, če bo tako odločilo še višje sodišče, spet na prodaj. Gospodarski oddelek mariborskega okrožnega sodišča je namreč razveljavil prodajno pogodbo, ki jo je s kupcem iz Bistrice ob Dravi sklenil stečajni upravitelj Damjan Belič.

Belič ni upošteval predkupne pravice in pri tem ni edini stečajnik. Nekdanji stečajni upravitelj Mure Branko Đorđević se je prav zaradi tega znašel na zatožni klopi, tožilstvo mu očita nevestno delo v službi.

Tri četrtine hiše v Mariboru, ki je od središča mesta oddaljena slabih deset minut hoje, je Belič prodajal z javnim zbiranjem ponudb. Tretjič je bila izklicna cena za tričetrtinski delež lastninske pravice v štiristanovanjski stavbi, ki ji skupaj pripada 1756 kvadratnih metrov zemljišč, 58.356 evrov. Natančno za toliko je bila poleti 2015 tudi prodana najboljšemu kupcu Goranu Jankoviču iz Bistrice ob Dravi. Novogoričanka Aurelija Mozetič, ki je lastnica preostale četrtine, o prodaji ni bila obveščena. Belič jo je namreč obveščal kar na naslov hiše, katere del je prodajal.

Medtem ko Belič gospe, ki ji je gotovo pripadala predkupna pravica, ni našel, jo je v desetih dneh po tem, ko se je vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo, našel kupec Jankovič. Prav z njegovim dopisom je Mozetičeva namreč izvedela, da so večinski delež hiše v Mariboru prodali. Mozetičeva je tožila Foto Tabor v stečaju in kupca Jankoviča ter na prvi stopnji tožbo dobila.

Belič: Zaupanje v zemljiško knjigo

Damjan Belič je proti sodbi vložil pritožbo. Priznava, da ima gospa kot solastnica predkupno pravico, a poudarja: »Dejstvo je, da je treba pri prodaji predkupnega upravičenca o tem obvestiti ter pozvati na uveljavljanje predkupne pravice. A v konkretnem primeru v zemljiški knjigi pri solastnici ni vpisan naslov bivališča, zato nisem imel podatka, na kateri naslov naj pošljem obvestilo o prodaji. Na podlagi javno dostopnih podatkov sem poziv poslal na edini naslov, ki sem ga povezoval s predkupno upravičenko, to je na naslov nepremičnine, ki je bila predmet prodaje. Menim, da je zemljiška knjiga javna knjiga, v kateri velja načelo zaupanja. Lastnik nepremičnine je dolžan skrbeti, da so podatki v zemljiški knjigi pravilni in popolni, če pa tega ne stori – kar smo priča v konkretnem primeru – potem naj lastnik nosi tudi negativne posledice opustitve svoje skrbi.«

Belič pri tem pozablja, da je mariborsko sodišče ugotovilo, da pravzaprav sploh ni pomembno, kam je pošiljal ali sploh ni poslal obvestila. Sodnica Andreja Veselič je v obrazložitvi sodbe zapisala, bi moral Belič po insolvenčnem zakonu Mozetičevi poslati kupo-prodajno pogodbo, česar pa ni storil oziroma niti ni zatrjeval, da bi to storil.

Insolvenčni zakon namreč določa, da mora stečajni upravitelj pri zavezujočem zbiranju ponudb predkupnemu upravičencu v podpis poslati enako pogodbo kot izbranemu najboljšemu ponudniku. Če se predkupni upravičenec odloči, da bo premoženje kupil, se potem takšna pogodba sklene z njim, in ne s tistim, ki je takšno ponudbo v resnici podal. Upravičenec pa mora vse plačati v petnajstih dneh. Po navedbah odvetnika Primoža Feguša bi se Mozetičeva za hišo v Mariboru gotovo odločila, saj je bila cena več kot ugodna.

Đorđević pred kazenskim sodiščem

Problem s predkupno pravico v stečajnih postopkih očitno ni prav majhen, gotovo pa ne nov. Nanj je posebno glasno opozorila Celjanka Janja Likovič, ko je stečajni upravitelj Branko Đorđević v postopku stečaja podjetja njenega moža pred tremi leti prodal moževo polovico hiše. Likovičeva, ki je lastnica preostale polovice, o prodaji ni bila obveščena, zanjo je izvedela, ko se je pred hišo pojavil novi lastnik. Ta je za polovico hiše, celotna hiša je na Gursu ocenjena na 310.000 evrov, odštel zgolj 17.000 evrov.

Likovičeva je sprožila vse mogoče postopke, pisala na skoraj vse urade, ministrstva, vlado, predsedniku države. Tožila je tudi moževo podjetje v stečaju, ki ga zastopa Đorđević, in kupca nepremičnine. Na prvi stopnji je uspela, celjsko višje sodišče pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Tako še zdaj ni rešeno, čigava bo hiša, stečaj, ki se je začel že pred dvanajstimi leti, stoji.

Medtem pa se je kolesje zavrtelo na tožilstvu, ki Đorđeviću v kazenskem postopku očitajo nevestno delo v službi, za kar je zagrožena celo zaporna kazen. Zbornica upraviteljev Slovenije dela počasneje. Disciplinski postopek proti Đorđeviću zaradi omenjene zadeve so po zahtevi ministrstva za pravosodje začeli septembra 2015 in še ni končan, kot so sporočili: »Prav tako priprava ustreznih aktov zaradi zapletenosti in kompleksnosti zadeve še poteka.«

Dodatni stroški

Belič na vprašanje, kaj pričakuje, glede na to, da je zgodba z Đorđevićem zelo podobna, ni odgovoril. Je pa zapisal, da bi bila lahko oškodovana stečajna masa, če bo višje sodišče razveljavilo celotni prodajni postopek in bi bila hiša v novem postopku prodana za manj denarja. Vsekakor pa bo imel vsaj sodne stroške kupec Jankovič.

Uveljavljanje predkupne pravice v stečajnih postopkih očitno ni prav preprosto početje, čeprav je postopek v insolvenčnem zakonu natančno popisan. Mariborska sodnica je tudi jasno zapisala, da če se prodajajo tri četrtine, je vsem znano, da obstaja solastnik. In zdaj bo imel Belič še dodatno delo, saj bo moral o vsem obveščati dve predkupni upravičenki. Mozetičeva je namreč četrtino hiše prepisala na hčeri.