V teku na dolge proge je mogoče zmagati s skupnim bojem

Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni, verjame v prepričevanje ljudi, ne v kazni in prepovedi. Nominiran je za Delovo osebnost leta 2020.
Fotografija: Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni na NIJZ, vidi cepivo kot luč na koncu predora v tej epidemiji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni na NIJZ, vidi cepivo kot luč na koncu predora v tej epidemiji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Na vprašanje, zakaj so številke okuženih z virusom sars-cov-2 pri nas takšne, kakšne so, in kje vidi vzrok za to, je odgovor Maria Fafangla, predstojnika Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kratek: »Vzrok je virus.« Prvi epidemiolog v državi verjame, da je treba v tem teku na dolge proge, kot opisuje to pandemijo, ljudi prepričati, da stopijo skupaj pri njenem premagovanju in da tega ni mogoče doseči ne z žuganjem ne s kaznimi.

»Nehati moramo iskati krivca in s prstom kazati na ljudi. Virus je res težko ulovljiv, v zimskem času pa še toliko bolj,« meni Mario Fafangel, specialist javnega zdravja, letnik 1980, ki je medicino študiral v Trstu, z družino živi v Milijah, bogate izkušnje pa je pridobil v Sierri Leone med epidemijo ebole.

»Najprej moramo ljudem povedati, da je težko in da je to zadeva, ki jo, čeprav se zelo dobro vedeš in vse ubogaš, zelo težko ustaviš,« poudarja. Drugo pomembno sporočilo pa je, da gre za tek na dolge proge, ki je na trenutke res videti kot neskončen maraton. »Nekdo mi je nekoč rekel, da se počuti kot Forrest Gump na tistem maratonu brez konca in kraja. Pride do pandemske izčrpanosti (»pandemic fatigue«). Ljudje potrebujejo gotovost. Pristop k zadevi, kot da je samo epidemija nalezljive bolezni, pač ni v redu. Moramo razmišljati širše in pri tem se vzpostavlja izraz sindemija – to je več pandemij hkrati, kar se nam dejansko dogaja s covidom-19, ki je pandemija nalezljive bolezni, a tudi pandemija nenalezljivih težav v duševnem zdravju, v kratkem nas bo poplavila tudi ekonomska pandemija, ki bo za seboj potegnila še marsikaj.« To je komunikativni pristop, ki ga poskuša voditi, predvsem pa ne povzročati še dodatne zmede.





»Zdaj je čas, ko bi si želeli skupni boj ljudi proti tej katastrofi, ki je covid-19, trenutno pa smo na različnih bregovih, kar gotovo ne pomaga, vzbuja dvom v ljudeh ter utrujenost in odpor do najosnovnejših pravil. Vsak od nas mora pomagati in narediti vse, kar lahko, da se krivulja nagne čim bolj navzdol, družba pa mora posamezniku tudi zagotoviti pogoje, da bo lahko odgovorno ravnal. Ne moremo reči: 'Mi bomo dosegli, da boš ti ravnal prav, in sicer tako, da te bomo kaznovali, če ne boš.' To preprosto ne gre. Celoten koncept je napačen in me iritira do dna duše. Ljudem moramo omogočiti, da ravnajo na tak način, in sicer tako, da, na primer, lahko delajo od doma in imajo, če se to zgodi, vsi stoodstotno bolniško nadomestilo.« Jasno mu je, da se bo del prebivalstva vedno upiral, a pomembno je, da je to manjšina.

Kako bi nagovoril mlade? »Covid-19 za mlade, na primer, načelno ni huda bolezen, a če padejo z motorjem v času preobremenjenega zdravstva, ne bodo prišli do travmatologa. Če bomo stopili skupaj, se bo življenje prej vrnilo v normalne tirnice. Predvsem pa naj vsakdo pomisli na prazne stole za mizo ob družinskih praznovanjih.«

Številke kažejo, da ob epidemijah ni tako pomembno, kako strog je ukrep, da le ne traja predolgo. Četudi so ljudje povsem zaprti v hiše za 14 dni, lažje za kratek čas stisnejo zobe, kot prenašajo negotovost pri ukrepu, za katerega ne veš, do kdaj bo trajal. Številni pristopi, ki so se izkazali pri obvladovanju drugih bolezni, ne dajo pravih rezultatov zaradi značilnosti virusa sars-cov-2, ki se je »čudovito« prilagodil na sodobni način življenja in je ves svet spravil na kolena. »Pri drugih virusih, kot je bil prejšnji covid, se vidi, da je človek akutno bolan in lahko ukrepaš po objektivnih merilih. Z virusom, pri katerem je več kot 50 odstotkov okuženih asimptomatskih ali z zelo blagimi znaki, je precej težje.«

Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni na NIJZ, vidi cepivo kot luč na koncu predora v tej epidemiji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni na NIJZ, vidi cepivo kot luč na koncu predora v tej epidemiji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Mario Fafangel vidi cepivo kot luč na koncu predora. »To je podvig znanosti, ki je v desetih mesecih naredila, kar se ponavadi naredi v desetih letih. Nobenih bližnjic niso ubrali, profil varnosti je odličen. Zdaj potrebujemo še podvig populacije, ker samo cepivo ne bo rešilo niti enega življenja – cepljenje ga bo. Upam, da bo cepljenje tisto, ki nas bo spravilo skupaj. Moramo biti čim bolj proaktivni, skomunicirati vse, kar vemo in česar ne vemo, preden se začnejo širiti kake teorije zarote.« Upa, da ne bomo takrat, ko bo vse mimo, pozabili, kako nemočne smo se počutili, da bomo imeli več občutka za zdravstvene prioritete na globalni ravni in za to, da bi čim manj drezali v naravo.

Preberite še:

Komentarji: