Psi morajo biti svobodni – privezovanje postaja preteklost

Potem ko je avgusta začel veljati zakon o zaščiti živali, ki med drugim predvideva višje kazni za lastnike psov, ki teh na javnih površinah nimajo na povodcih, danes začne veljati prepoved privezovanja psov v domačem okolju na kakršen koli način – na verigi, vrvi, vodoravnem vodilu in podobnem. V prvem primeru so zagrožene kazni od 600 do 1200 evrov, v drugem od tisoč do 1600 evrov.

»Psi so družabne živali, ki potrebujejo gibanje, stik z ljudmi in okoljem ter primerno zavetje. Dolgotrajno privezovanje z verigo, vodoravnim vodilom in podobno jim tega ne omogočajo,« poudarjajo pri Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Trajno privezovanje psov je prepovedala že novela zakona o zaščiti živali iz leta 2021, a je bilo dovoljeno le pod enim pogojem, novela iz leta 2023 pa je privezovanje nato popolnoma prepovedala.

Nastopilo je dveletno prehodno obdobje, namenjeno prilagoditvam vseh skrbnikov psov, tudi tistih, ki so jih imeli še na vodoravnem vodilu, obdobje pa se z današnjim dnem izteče. UVHVVR je zato vse skrbnike opozoril, naj prilagoditve izvedejo pravočasno.

Visoke kazni za pse brez povodca in nečipirane mačke

V horjulskem zavetišču za zapuščene živali pri tem na vprašanje, ali zaznavajo povečanje števila psov, ki zaradi nezmožnosti skrbnikov, da jim prilagoditve omogočijo, prihajajo k njim, niso znali odgovoriti, saj jim tudi lastniki tega ne povedo. Prav tako nimajo podatkov, koliko je privezovanje psov v domačem okolju še prisotno in kje je najbolj razširjeno. Preusmerili so nas na UVHVVR, kjer prav tako ne razpolagajo s temi podatki.

Dodali pa so, da se v praksi takšna oblika zadrževanja psov še vedno pojavlja, »zlasti v ruralnih okoljih, kjer je bilo dolgotrajno privezovanje psov na verige tradicionalno sprejeto kot običajno. Uradni nadzor se opira predvsem na ugotovitve pri izvajanju inšpekcijskih nadzorov po uradni dolžnosti, prijave občanov ter sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali.«

Potreba po gibanju in socialnih stikih

»Psa ne sme zategovati okrog vratu, imeti mora svobodo, treba ga je sprehajati. Privezovanja je bilo včasih veliko več, ko so psi še skrbeli za varnost hiše, zdaj pa so okrog njih zrasle ograje in se lahko svobodneje gibajo. Na podeželju pa je verjetno še vedno več privezovanja,« je o svojih opažanjih povedal sogovornik iz Logatca, pri čigar hiši se je zamenjalo več psov.

V preteklosti so bili privezani na verigo, ta, ki ga imajo zadnjih nekaj let, pa ima že vse od začetka pesjak. Tako so se odločili zato, da je pes bolj svoboden, hkrati pa na dvorišču ne toliko izpostavljen, ter da ima urejene higienske razmere.

Ograjeni pesjak, ki psu omogoča prosto gibanje, je ena od možnosti, ki jih UVHVVR navaja kot primerne namesto stalnega priveza. Kot takšno navajajo še bivanje v hiši ali stanovanju ter kombinacijo zunanje ograjene površine in notranjega prostora, saj je poleg tega, da ima na voljo prostor za gibanje, pomembno še, da je varen in zavarovan pred pobegom ter ima možnost zavetja pred vremenskimi vplivi.

Pri UVHVVR kot oblike primerne bivanjske ureditve za pse v domačem okolju predlagajo ograjen pesjak, bivanje v hiši ali stanovanju ali kombinacijo obojega. FOTO: Shutterstock

»Psi so družabne živali, ki potrebujejo gibanje, stik z ljudmi in okoljem ter primerno zavetje. Dolgotrajno privezovanje z verigo, vodoravnim vodilom in podobno jim tega ne omogočajo. Psi, ki jih imajo lastniki doma (na primer pred hišo) stalno privezane, pogosto trpijo zaradi pomanjkanja gibanja in socialnih stikov, poškodb, kot so odrgnine in vraščene ovratnice, vedenjskih motenj in večje občutljivosti za vremenske razmere ter zdravstvenih težav. Tak način bivanja je v nasprotju z osnovnimi potrebami psa in sodobnim razumevanjem njihove dobrobiti,« novo ureditev pojasnjujejo pri UVHVVR na svoji spletni strani.

Pri Kinološki zvezi Slovenije so nam ob tem zatrdili, da dosledno »zagovarjamo dobrobit živali ter spodbujamo odgovorno in harmonično sobivanje ljudi in psov. Zmeraj smo pripravljeni sodelovati in pomagati pri ozaveščanju ter izobraževanju javnosti na tem področju. Izvajanje zakonodaje in nadzor nad njenim spoštovanjem pa ostajata v pristojnosti za to pooblaščenih organov.«

Kot so pri UVHVVR povedali za Delo, je bila zakonodajna podlaga ustrezno vzpostavljena, saj je bila sprememba uvedena postopoma, z dvema letoma za prilagoditev. Za nadzor nad spoštovanjem prepovedi bo skrbela veterinarska inšpekcija, ki bo v primeru kršitev lahko izrekala denarne kazni. V prvi fazi bo sicer poudarek tudi na svetovanju in opozarjanju, ne le kaznovanju. »Uradni veterinarji so pripravljeni in usposobljeni za učinkovito izvajanje tovrstnega nadzora. Ukrep je več kot zgolj zakonska obveznost – gre za korak k bolj odgovornemu in spoštljivemu ravnanju z živalmi,« so poudarili. Vsebine o odgovornem ravnanju, socializaciji, sobivanju z okolico in vzgoji živali so sicer v okviru akcije Moja žival, moja odgovornost dostopne na portalu odgovorenlastnik.si.

Na javnih površinah morajo biti psi na povodcih. FOTO: Lazy_bear/Shutterstock

Začetki vzreje že v starem veku

Psi so bili prva vrsta, ki so jo udomačili pred več kot 14.000 leti, pred razvojem kmetijstva. Začetki njihove načrtne vzreje segajo že v stari vek, za Rimljane so opravljali delo kurirjev, spremljali so jih v bojih in vojaških spopadih. Rimljani so imeli veliko hišnih ljubljenčkov, od mačk do opic, vendar so psa imeli raje od vseh drugih. Pes je upodobljen na mozaikih, slikah, v poeziji in prozi. Psi so v rimskem pravu omenjeni kot varuhi doma in čred.

Po propadu rimskega cesarstva so začeli živeti na ulicah, s katerih jih je rešilo dejstvo, da so se izkazali kot dobri pomočniki pri lovu. V srednjem veku so se z njihovo vzrejo začeli ukvarjati celo v samostanih, plemstvo jih je okoli 15. stoletja že imelo kot statusni simbol, ženske so imele majhne pse predvsem za družbo in naklonjenost. V 19. stoletju so postali dostopnejši tudi srednjemu sloju, toda statusni simbol so bili le rodovniški psi. V poznem 19. stoletju so se začela ustanavljati tudi pasja zavetišča, saj so bili potepuški psi problem.

Skozi stoletja oziroma tisočletja so se pasme razvijale v več smeri, zato imamo toliko različnih pasem od čivave do irskega volčjega hrta, ki velja za najvišjega med pasemskimi psi. V sodobnem svetu je družabništvo glavni razlog, da se ljudje odločajo za psa – po besedah kulturne antropologinje Constance Perin ​tako zadovoljijo potrebo po dajanju in prejemanju popolne ljubezni in predanosti –, čeprav so psi še vedno tudi čuvaji tako človeka kot živine, delovni oziroma terapevtski in reševalni psi pa tudi statusni simbol.