»To je najlepša glasba, ki jo lahko ustvari dvo- do trimilijonski orkester« (VIDEO)
V Veliki Preski prezimuje trimilijonska jata ptic. Varstveni ornitolog Alen Ploj pravi, da kaj takega v svoji 17-letni karieri še ni doživel.
Odpri galerijo
Od dva do tri milijone ljubkih ptic s severa prezimuje na širšem območju Zasavja. Foto Tomaž Mihelič
Velika Preska z dobrimi petdesetimi prebivalci je te dni dobesedno velika. Kaj velika, poka po šivih! Čez noč se je namreč v zaselek, ki spada pod litijski Polšnik in se ponaša z edinim lesenim pločnikom v državi, priselilo več kot dva milijona – tujcev. Pritisnili so s severa. V tihi decembrski čas so priletele pinože v vas …
Včeraj navsezgodaj se je varstveni ornitolog Alen Ploj zapeljal proti Veliki Preski. Naletel je na jasno jutro. In glasno, pravi. Kar je zaslišal, ko je stopil iz avta, je bila najlepša glasba, ki jo lahko ustvari dvo- do trimilijonski orkester. »Bilo je kot šumenje slapa, vsaj dvajset minut ni potihnilo. V sedemnajstletni karieri česa takega še nisem doživel,« pripoveduje Ploj, po osnovni izobrazbi sicer ekonomist iz Maribora, in predvaja jutranji posnetek.
Iz zvočnika je slišati neskončen ščebet, na zaslonu mobilnika pa videti roje črnih pik, kako izletavajo z dreves in se kot orjaška reka »izlivajo« na vse strani neba. Brez pravila. Edino pravilo, ki se ga ta, po ocenah ornitologov doslej rekordno velika jata ptic iz Skandinavije, ki se je to zimo po več kot desetletju spet ustavila pri nas, drži, je ura bujenja. Gozd nad Veliko Presko že tri tedne vsako jutro oživi okrog pol osmih. Bujenje trimilijonske množice traja do osmih. Pinože ne stavijo na rano uro, zlato uro, bolj na – glasno uro.
Prve klice iz zasavskih hribov o neverjetnem številu ptic, ki da »jih je toliko, da potemnijo nebo«, so na društvu za opazovanje in proučevanje ptic (Dopps) prejeli že na začetku decembra. »Ljudje so najprej mislili, da so vrabci, in tudi tako velika jata, kot je zdaj, še ni bila formirana,« se spominja Ploj.
Sprva so bili tudi na Doppsu precej sumničavi. Težko je verjeti, da se tako izjemen dogodek, ki so mu bili nazadnje v obliki dvomilijonske invazije pinož priča leta 2008 v Trnovskem gozdu in še prej leta 2004 na Bohorju, ponavlja in da so si severne ptice Slovenijo znova izbrale za kraj, kjer bodo prezimile, tako rekoč za svoj jug. To se zgodi največ dvakrat na desetletje. A ko so sešteli ena in ena – letošnje ugodne vremenske razmere, zeleno zimo in bogato letino bukovega žira – je bilo jasno, pravi Ploj, da ravno to dvoje tvori »specifične razmere, ki so pritegnile pinože, da so ostale tu in niso odletele še dlje na jug«.
Domačini s Polšnika so ornitologom javili natančno lokacijo, kjer pinože prenočujejo. Opazili so tudi, da se vračajo okrog štirih popoldne. Ljudje z vseh koncev si jih hodijo ogledovat. Dom, predvideva Ploj, so pinože zapustile oktobra oziroma novembra. Ob ugodnih temperaturah in zadostni količini hrane bodo pri nas ostale, dokler še tu ne pritisne huda zima. Da bi njihove vrste občutno zredčil naravni sovražnik, to so ujede naših krajev, ni prav verjetno. »Tudi danes sem opazil skobce, ki imajo letos lahko delo. Brez večjega truda se nasitijo,« pravi Ploj. Čez dan pinože preletavajo celotno Zasavje, semena in hrano iščejo v krogu več deset kilometrov. Ploj jih je opazil tudi ob Savi.
Letijo v manjših jatah, po pet, tudi po več sto. Posebne hierarhije ne poznajo: »To poznajo žerjavi, ki letijo v klinu. Eden je vodilni, drugi mu sledijo. Ko se utrudi, se umakne na rep jate, vodenje pa prevzame drugi.« Pinože prav tako ne letijo kot žerjavi po ustaljenih poteh, po koridorjih, po katerih bi stalno potovale na jug. Se jih zato kaj manj ujame v mreže divjih lovcev, največkrat italijanskih? Podatka o zajetih pinožah na Doppsu nimajo, velja pa ocena, da kar od 8500 do 46.500 ptic na leto postane žrtev nezakonitega lova, zastrupljanja, tihotapljenja in drugih prepovedanih oblik ubijanja in uničevanja. V Veliki Preski za zdaj o povečanem obisku iz Italije ne poročajo …
Dopps se je sicer prav letos lotil večletnega projekta proti nezakonitemu pobijanju ptic. Po Plojevih besedah je bil začetek uspešen. »Po objavah v medijih smo ugotovili, da je tega pri nas več, kot smo predvidevali. Ljudje doma v kletkah zadržujejo čuda živali.« Med drugim so v Sloveniji »presenetili« Romuna, ki je imel v potovalki več tisoč mrtvih ptic. Naravovarstvenikom očitno še ne bo kmalu zmanjkalo dela.
Od vseh semen, bogatih z maščobami, ima pinoža, katere sorodnik je naša najbolj razširjena ptica, to je ščinkavec, daleč najrajši bukov žir. »Letos je tako dosti hrane tudi za male glodavce, ki se bodo ob bogati letini namnožili,« razlaga Ploj, »kar pomeni, da bo drugo leto verjetno leto sov.« In kdaj lahko znova pričakujemo leto pinož? Odgovor le bukve poznajo …
Včeraj navsezgodaj se je varstveni ornitolog Alen Ploj zapeljal proti Veliki Preski. Naletel je na jasno jutro. In glasno, pravi. Kar je zaslišal, ko je stopil iz avta, je bila najlepša glasba, ki jo lahko ustvari dvo- do trimilijonski orkester. »Bilo je kot šumenje slapa, vsaj dvajset minut ni potihnilo. V sedemnajstletni karieri česa takega še nisem doživel,« pripoveduje Ploj, po osnovni izobrazbi sicer ekonomist iz Maribora, in predvaja jutranji posnetek.
Iz zvočnika je slišati neskončen ščebet, na zaslonu mobilnika pa videti roje črnih pik, kako izletavajo z dreves in se kot orjaška reka »izlivajo« na vse strani neba. Brez pravila. Edino pravilo, ki se ga ta, po ocenah ornitologov doslej rekordno velika jata ptic iz Skandinavije, ki se je to zimo po več kot desetletju spet ustavila pri nas, drži, je ura bujenja. Gozd nad Veliko Presko že tri tedne vsako jutro oživi okrog pol osmih. Bujenje trimilijonske množice traja do osmih. Pinože ne stavijo na rano uro, zlato uro, bolj na – glasno uro.
Najprej so mislili, da so vrabci
Alen Ploj, varstveni ornitolog, tako veličastne jate pinož v 17-letni karieri ni videl. Foto osebni arhiv
Sprva so bili tudi na Doppsu precej sumničavi. Težko je verjeti, da se tako izjemen dogodek, ki so mu bili nazadnje v obliki dvomilijonske invazije pinož priča leta 2008 v Trnovskem gozdu in še prej leta 2004 na Bohorju, ponavlja in da so si severne ptice Slovenijo znova izbrale za kraj, kjer bodo prezimile, tako rekoč za svoj jug. To se zgodi največ dvakrat na desetletje. A ko so sešteli ena in ena – letošnje ugodne vremenske razmere, zeleno zimo in bogato letino bukovega žira – je bilo jasno, pravi Ploj, da ravno to dvoje tvori »specifične razmere, ki so pritegnile pinože, da so ostale tu in niso odletele še dlje na jug«.
Letos imajo zasavski skobci lahko delo
Pinoža obožuje bukov žir. Foto Alen Ploj
Domačini s Polšnika so ornitologom javili natančno lokacijo, kjer pinože prenočujejo. Opazili so tudi, da se vračajo okrog štirih popoldne. Ljudje z vseh koncev si jih hodijo ogledovat. Dom, predvideva Ploj, so pinože zapustile oktobra oziroma novembra. Ob ugodnih temperaturah in zadostni količini hrane bodo pri nas ostale, dokler še tu ne pritisne huda zima. Da bi njihove vrste občutno zredčil naravni sovražnik, to so ujede naših krajev, ni prav verjetno. »Tudi danes sem opazil skobce, ki imajo letos lahko delo. Brez večjega truda se nasitijo,« pravi Ploj. Čez dan pinože preletavajo celotno Zasavje, semena in hrano iščejo v krogu več deset kilometrov. Ploj jih je opazil tudi ob Savi.
Letijo v manjših jatah, po pet, tudi po več sto. Posebne hierarhije ne poznajo: »To poznajo žerjavi, ki letijo v klinu. Eden je vodilni, drugi mu sledijo. Ko se utrudi, se umakne na rep jate, vodenje pa prevzame drugi.« Pinože prav tako ne letijo kot žerjavi po ustaljenih poteh, po koridorjih, po katerih bi stalno potovale na jug. Se jih zato kaj manj ujame v mreže divjih lovcev, največkrat italijanskih? Podatka o zajetih pinožah na Doppsu nimajo, velja pa ocena, da kar od 8500 do 46.500 ptic na leto postane žrtev nezakonitega lova, zastrupljanja, tihotapljenja in drugih prepovedanih oblik ubijanja in uničevanja. V Veliki Preski za zdaj o povečanem obisku iz Italije ne poročajo …
Redna gostja
Pinoža (Fringilla montifringilla) je ptica severnih krajev, pri nas je redna zimska gostja in se lahko pojavi v precej velikem številu. Naravno zimsko prehrano sestavljajo predvsem semena, bogata z maščobami, od katerih ima najrajši bukov žir.
Pinoža (Fringilla montifringilla) je ptica severnih krajev, pri nas je redna zimska gostja in se lahko pojavi v precej velikem številu. Naravno zimsko prehrano sestavljajo predvsem semena, bogata z maščobami, od katerih ima najrajši bukov žir.
Doppsov projekt proti nezakonitemu pobijanju ptic
Dopps se je sicer prav letos lotil večletnega projekta proti nezakonitemu pobijanju ptic. Po Plojevih besedah je bil začetek uspešen. »Po objavah v medijih smo ugotovili, da je tega pri nas več, kot smo predvidevali. Ljudje doma v kletkah zadržujejo čuda živali.« Med drugim so v Sloveniji »presenetili« Romuna, ki je imel v potovalki več tisoč mrtvih ptic. Naravovarstvenikom očitno še ne bo kmalu zmanjkalo dela.
Od vseh semen, bogatih z maščobami, ima pinoža, katere sorodnik je naša najbolj razširjena ptica, to je ščinkavec, daleč najrajši bukov žir. »Letos je tako dosti hrane tudi za male glodavce, ki se bodo ob bogati letini namnožili,« razlaga Ploj, »kar pomeni, da bo drugo leto verjetno leto sov.« In kdaj lahko znova pričakujemo leto pinož? Odgovor le bukve poznajo …
