Tiskane izdaje
Predlog, ki so ga pripravili na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), ministrica Anja Kopač Mrak pa ga je predstavila v prostorih svoje stranke SD, še ni koalicijsko usklajen in lahko doživi še kako spremembo. Sedanje besedilo pa govori o tem, da država po smrti upravičenca do denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka ne bo več pridobivala nazaj izplačanih sredstev iz prejemnikove zapuščine in da ne bo več zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičnini v njegovi lasti, če v njej biva in njena vrednost ne presega 120.000 evrov.
Torej, če nekdo prejema denarno socialno pomoč in/ali varstveni dodatek, njegovo stanovanje ali hiša pa je ocenjena na manj kot 120.000 evrov, njegovim dedičem ne bo treba vračati prejetega denarja. A tudi tisti, ki ima v lasti več vredno nepremičnino, bodo lahko prejemali oba transferja, če bodo na centru za socialno delo presodili, da si preživetja s stanovanjem ne morejo zagotoviti, in to do dveh let brez kakršnih koli zaznamb.
Kot cilj predloga sprememb na ministrstvu navajajo, da se želi ob upoštevanju osnovnega načela zagotavljanja sredstev za preživetje le tistemu, ki jih resnično potrebuje, zagotoviti bolj pravično omejitev dedovanja in zaznambo. Podkrepili so ga s podatki, da je junija letos socialno pomoč prejelo 54.070 ljudi, varstveni dodatek pa 10.616; 40 odstotkov slednjih pa dobiva obe obliki pomoči, tako da jih je skupaj okoli 60.400. Okoli 7700 oziroma 13 odstotkov med njimi jih je lastnikov stanovanj ali hiš, od tega jih ima 477 nepremičnine, ki so vredne več kot 120.000 evrov. To mejo so določili po cenah nepremičnin na Obali, kjer so najdražje.
Manj odpovedi kot preseganje cenzusa
Pred letom 2012, ko je začela veljati nova socialna zakonodaja, je varstveni dodatek dobivalo prek 46.000 ljudi, torej štirikrat več kot danes. Vendar razlogi za to bistveno zmanjšanje še zdaleč ne tičijo zgolj v tem, da se starejši dodatku odpovedujejo zato, da bodo naslednikom zapustili nedotaknjeno imetje, kot je pogosto slišati. Dejansko je tistih, ki so se mu odpovedali, precej manj kot onih, ki do njega niso bili več upravičeni. Do leta 2012 je varstveni dodatek izplačeval zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, torej je bremenil pokojninsko blagajno.
Ker pa so želeli slednjo »očistiti« vseh izdatkov, ki niso temeljili na vplačanih prispevkih, so ga z novo socialno zakonodajo preselili med socialne transferje. Ko ga je izplačeval ZPIZ, je bilo edino merilo za upravičenost višina pokojnine posameznika, ne glede na to, koliko premoženja je imel ali, na primer, koliko pokojnine je prejemal njegov zakonec. Po prenosu varstvenega dodatka v socialno blagajno pa je na to, ali so ga nekomu odobrili ali ne, vplivalo ekonomsko stanje družine, imetje in prihranki. Centri za socialno delo so, menda večinoma, začeli tudi bolj dosledno upoštevati dolžnosti preživljanja – če so otroci dobro situirani, so dolžni prispevati za svoje starše, ki nimajo dovolj prihodkov.
Ob uvajanju tega novega načina dodeljevanja varstvenih dodatkov je pristojne vodilo razmišljanje, naj ljudje, ki zaradi nizkih dohodkov niso sposobni vzdrževati svojih nepremičnin, te aktivirajo – da se denimo preselijo v manjša stanovanja – in medgeneracijska solidarnost – da bodo otroci prispevali za svoje starše, da bodo potem lahko v celoti dedovali. »V štirih letih, kar to velja, se ljudje niso odzvali tako. Med tistimi, ki so prejemniki varstvenega dodatka zaradi motenj v duševnem razvoju, se število ni zmanjšalo, pri starejših pa se je. Ocenjujemo, da med 10.000 in 15.000 ljudi izpolnjuje pogoje za pridobitev dodatka, pa so se mu odpovedali. Med prejemniki denarne socialne pomoči, ki prav tako ne bi bila več vračljiva, ne pričakujemo velikega porasta, ker so za njeno pridobitev tudi drugačni pogoji,« je komentirala Martina Vuk, državna sekretarka na MDDSZ.
Do varstvenega dodatka je upravičena ženska, starejša od 63 let, in moški nad 65 let ali trajno nezaposljiva oseba, katere mesečni dohodek ne presega 470 evrov in ima manj kot 2500 evrov prihrankov. Povprečni varstveni dodatek znaša 150 evrov.
Pravično za vse?
Ustavno sodišče je v dveh odločbah, leta 1997 in 2008, zapisalo, da je socialna država na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč in te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka.
V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država po tem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zdi se, da se predlog oddaljuje od teh določb.
Za zdaj tudi še ni jasno, kakšne bi bile finančne posledice spremembe zakona – v zadnjem letu se je v zapuščinskih postopkih po oceni ministrstva vrnilo pol milijona evrov izplačanih varstvenih dodatkov in socialnih pomoči, vsako leto pa posamezniki še za časa življenja vrnejo nadaljnjih pol milijona evrov. Na ministrstvu ne vedo, koliko bo novih upravičencev.
Pojavlja pa se tudi nekaj pomislekov, ali je nova ureditev res pravična. Tisti, ki so doslej prejemali dodatek in pomoč, bodo morali vračati po veljavni zakonodaji. Potomci ljudi, ki dobivajo pomoč občine pri plačilu doma za upokojence, prav tako. V Ljubljani ali na Obali je bistveno skromnejša nepremičnina vredna 120.000 evrov kakor kje drugje v državi.
