Včasih ga nihče ni hotel, zdaj bi imela dom vsaka skupnost

Koroški dom starejših: Od ubožne hiše v Dravogradu do modernega centra za oskrbo starejših na Ravnah na Koroškem.

Objavljeno
21. oktober 2019 15.00
Posodobljeno
21. oktober 2019 15.00
Štiridesetletnico delovanja so konec tedna proslavili na srečanju s sorodniki, na katerem so se stanovalci predstavili s svojimi izdelki.
FOTO: Tadej Regent
Dravograd – Slovenski domovi za starejše so po kakovosti in načinu dela še vedno povsem primerljivi z evropskimi. »Je pa res, da je bilo premalo vlaganj v infrastrukturo in da je standard v nekaterih domovih še vedno prenizek,« pravi Srečko Mlačnik, direktor Koroškega doma starostnikov v Črnečah, ki z občino Ravne na Koroškem načrtuje gradnjo modernega centra, kakršnega Slovenija še nima, in bo vzorčni primer tega, kako naj bo skrb za starejše organizirana v prihodnosti.

»To bo hiša, ki bo skrbela za kaskadnost storitev. V prvi fazi bo informirala bodoče uporabnike, kakšne možnosti imajo na razpolago, izobraževala bo neformalne oskrbovalce in prostovoljce, v naslednji fazi ugotavljala potrebe po pomoči na daljavo, po e-oskrbi in po telemedicini, naslednja faza bo nudenje začasnega, dnevnega ali nočnega varstva. Ves čas bo prisotno tudi medgeneracijsko druženje. Šele v zadnji fazi bo na vrsti institucionalno varstvo; torej namestitev, a v manjših skupinah po deset stanovalcev. Najprej v okviru gospodinjskih skupnosti, bivalnih enot, vmesnih struktur, kakorkoli že to imenujemo. Zadnja faza je pravo institucionalno varstvo,« pove Srečko Mlačnik. Za naložbo je vse pripravljeno, celo denar je zagotovljen, čakajo le še odobritev začetka del.

Storitve, ki jih potrebujejo starejši, bo center – poimenovali so ga Kora – ves čas prilagajal posameznikovim potrebam in jih postopoma povečeval. »Zdaj imamo pri nas v domovih takšne stanovalce, ki po zdravstvenem in drugem stanju v dom ne sodijo, na drugi strani pa take, ki v domove prav tako ne sodijo, ker potrebujejo negovalno bolnišnico,« opozarja Mlačnik. O sebi pravi, da je eden zadnjih direktorjev, ki se bori proti temu, da bi v domu imeli infuzije, saj bi jih to takoj spremenilo v negovalno bolnišnico. Ker Slovenija negovalnih bolnišnic nima, je Mlačnik prepričan, da ima zdravstvo neprikrit interes, da domovi prevzamejo funkcijo negovalnih bolnišnic. »Ugotovili so, da je ceneje, če to izvajamo domovi kot pa bolnišnice,« je prepričan sogovornik, ki je v svoji karieri preživel kar deset ministrov za delo, družino in socialne zadeve.
 

Vsaka novost nekaj stane


»Od tega jih je zadnjih šest [ministrov] govorilo o dolgotrajni oskrbi. Od leta 2003, ko o tem govorimo, sem pri večini ministrov in njihovih državnih sekretarjev pri predstavljanju problemov v funkciji predsednika združenja direktorjev socialno-varstvenih zavodov slišal, da imam prav, ampak da v tem trenutku ni politične volje, da bi se zadeve spremenile. Potem je nastopila kriza in poleg politične volje je zmanjkalo še česa drugega. V ozadju je vedno denar. Vsaka novost nekaj stane,« opozarja Mlačnik.

Deinstitucionalizacija v Sloveniji je po njegovem povsem na začetku poti. Med ceno institucionalnega varstva in neistitucionalne skrbi vlada velik stroškovni razkorak. »Če je v tem trenutku ura pomoči na domu vredna 18 evrov, celodnevna oskrba v Koroškem domu starostnikov v Črnečah pa 19 evrov, potem je to huda težava. Nekateri govorijo, da je potrebnega čim več vključevanje svojcev v to zgodbo, kar je prav, kjer je seveda to mogoče. V Sloveniji je to težko, ker smo zelo paternalistična družba, kjer večino skrbi za stare ljudi prelagamo na ženske, čeprav so v službi. Kako naj skrbijo še za svoje sorodnike? Pa čim več skrbi bi radi preložili na prostovoljce, kar ni nič narobe. A prostovoljci naj bodo dodana vrednost sistema, ne morejo pa biti njegovi nosilci,« je oster Srečko Mlačnik.
 

Koncesionarji ne delajo slabo


Zelo kritičen je tudi do upravljanja domov za starejše. Večino v svetih zavodov ima ministrstvo, kljub temu da strošek za bivanje v njih nosijo uporabniki, ki nimajo možnosti vplivati na to, kaj si v domovih želijo. »V zadnjem času veliko govorimo o tem, kako slabo delajo koncesionarji. To preprosto ni res! Res je samo to, da je interes enih in drugih nekoliko drugačen. Interes zasebnika je, da se mu investicija, v katero je vložil svoj kapital, povrne in prinaša dobiček. Nelogično je nekaj drugega, namreč, da se enak interes ne omogoči javnim zavodom. Koncesionar, denimo, lahko najame kredit, javni zavodi tega ne moremo,« pove Mlačnik in nadaljuje, da bi država tudi v primeru teh sprememb lahko z zakonom poskrbela za uresničevanje javnega interesa, kar skrb za starejše nedvomno je.
 

Poceni, a ne ceneni


Država mora po njegovem čim prej spremeniti tudi odnos do zaposlenih, ki v slovenskih domovih za starejše opravljajo res težka dela, in jih ustrezno nagraditi. »Nagrajevanje pomeni, da bi se morali domovi podražiti. Ta trenutek so ne glede na to, kaj govorijo uporabniki, poceni, pa zaradi tega ne ceneni.«

V ozadju je vedno denar
»Od leta 2003, ko o tem govorimo, sem pri večini ministrov in njihovih državnih sekretarjev pri predstavljanju problemov v funkciji predsednika združenja direktorjev socialno-varstvenih zavodov slišal, da imam prav, ampak da v tem trenutku ni politične volje, da bi se zadeve spremenile. Potem je nastopila kriza in poleg politične volje je zmanjkalo še česa drugega. V ozadju je vedno denar. Vsaka novost nekaj stane,« opozarja Srečko Mlačnik, direktor Koroškega doma starostnikov.


V Koroškem domu starostnikov opozarjajo, da bo imela celotna Evropa, posebej pa še Slovenija, velike težave s tem, kdo bo opravljal delo v domovih za starejše. »Bolničarjev in medicinskih sester ni. Mi imamo razpis že vse letošnje leto, ampak ljudi ne dobimo. Velik problem je odliv kadrov v Avstrijo. Pri nas jih izobrazimo, usposobimo ... Prepovedati jim ne moremo, ­zadržimo jih lahko le za toliko časa, kolikor je trajalo ­izobraževanje.«
 

Nihče ga ni hotel v bližini


Koroški dom starostnikov, ki ima sodobno enoto v Slovenj Gradcu, z najmodernejšim centrom za starejše na Ravnah pa bo skrbel za več kot tisoč starejših ljudi, praznuje 40. obletnico. Ob odprtju je bil moderen dom, saj je imel že takrat 80 enoposteljnih sob. Danes je dom obdržal le tri večposteljne sobe, prej jih je bilo devet, kar posledično pomeni tudi zmanjšanje kapacitete na 250 postelj.

Zgradile so ga štiri takratne koroške občine. Ker ga nobena ni hotela v bližini, je dislociran v Črnečah pri Dravogradu. »Ker je bil odmev stare ubožne bajte Franca Jožefa tako velik, so ljudje govorili, da teh revežev nočejo imeti za sosede. V štiridesetih letih se je tudi po zaslugi našega doma ta stigmatizacija spremenila. Včasih ga nihče ni hotel, danes pa bi dom za starejše imela že vsaka krajevna skupnost. Naša želja ni, da bi ljudi, starejše od 65 let, vsevprek nameščali v domove, ampak da bi se jih čim več lahko staralo doma.«