Več je razumevanja, vendar tudi nestrpnosti

Ljubljana – Skupnost LGBT oseb pred jutrišnjo jubilejno, dvajseto Parado ponosa in skoraj 40. obletnico organiziranega LGBTIQ+ gibanja v Sloveniji opaža, da področje njihovih pravic v Sloveniji stagnira, sovraštvo, diskriminacija in nestrpnost proti njim pa se krepijo.

Da se lahko družba upre različnim oblikam zatiranja in si pri odgovornih institucijah izbori spoštovanje človekovih pravic LGBTIQ+ oseb, je treba najprej dobro poznati njihove potrebe, stiske in boje, so prepričani v društvu Parada ponosa.
Realnost isto-, bi- in transspolnih oseb je preverila evropska agencija za temeljne pravice (FRA), ki je v doslej najobsežnejši raziskavi o kaznivih dejanjih iz sovraštva in diskriminaciji zoper pripadnice in pripadnike LGBT populacije ugotovila, da se te osebe soočajo z izolacijo, da živijo v strahu in da so zaradi svoje spolne usmerjenosti deležne diskriminacije in nasilja.



Predsednica društva informacijski center Legebitra Lana Gobec ocenjuje, da mora Slovence skrbeti, ker 97 odstotkov primerov diskriminacije in 93 odstotkov fizičnih oziroma spolnih napadov na LGBT osebe ni prijavljenih. Med drugim Slovenija nima uradne statistike o zločinih iz sovraštva. »Pri nas uradne evidence ne razlikujejo med napadom na mimoidočega ali napadom nanj zaradi denimo rasne ali spolne usmerjenosti. Evropa nas je na to že opozorila. Tako da dejansko ne poznamo, koliko je nasilja nad LGBT osebami,« dodaja Gobčeva. Po njenih podatkih so lani v projektu Call It Hate, kjer spremljajo tovrstni monitoring, prejeli dvanajst primerov napadov zaradi spolne usmerjenosti, letos pa že pet. Med drugim se žrtve ne odločajo za prijave, ker ne zaupajo policiji.

Prijaznejši do istospolnih

V primerjavi s preteklostjo pa se zadnja leta po Gobčevi izboljšuje odnos do istospolnih. Raziskave slovenskega javnega mnenja vsebujejo tudi vprašanje, koga si ne bi želeli imeti za soseda. Eden od odgovorov je homoseksualca. »Več kot dvajset let nazaj je prek 60 odstotkov vprašanih izjavilo, da ne želijo živeti v soseščini s homoseksualcem. Zdaj je takih 28 odstotkov,« pravi Gobčeva, ki pa hkrati opozarja na naraščajočo polarizacijo, ki ni le slovenska posebnost, temveč »žal kar svetovni trend«.
Kajti tako kot na eni strani raste podpora LGBT osebam, na drugi strani raste nestrpnost: »Ta je zelo podkrepljena z družbeno oziroma politično klimo in s tem, kako lahko osebe na pozicijah moči jasno in brez dlake na jeziku ter brez posledic širijo sovraštvo. To čutijo vse manjšine, tudi LGBT.«

Manifest opozarja

Pri odpravljanju stigmatiziranja drugačnosti jih čaka še veliko dela. Na to opozarja tudi Parad ponosa v svojem manifestu, ki izpostavlja možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo, prepoved nenujnih operacij na interspolnih otrocih, nemoten dostop do zdravstvenih storitev za osebe s hivom in medicinsko tranzicijo za transspolne osebe, saj transspolnost pri nas še vedno sodi med duševne bolezni. Neurejeni še vedno ostajata tudi pravno priznanje spola in možnost posvojitve otrok.
Manifest svari pred posnemanjem nekaterih diskriminacijskih praks in pred simpatiziranjem slovenske politike s politiko Višegrajske skupine.



Kot navajajo, so pod »neokonservativno vlado lokalne oblasti tretjino Poljske razglasile za območje brez LGBT ideologije«, novonastala slovaška vlada »izključuje možnost partnerskih zvez«, na Madžarskem pa so »z omejitvijo pravnega priznanja spola transspolne osebe pravno izbrisali«. Krepitev represije proti LGBTIQ+ osebam se po njihovem dogaja skupaj z napadi na svobodo medijev, delitev oblasti, svobodo zbiranja in na transparentno organizirane volitve.
Čeprav prestavljena, tokratna parada ne bo nič manj mavrična, nič manj pomembna, glasna in ponosna – v vsakem primeru pa zaradi protikoronskih ukrepov v manjših skupinah.