Tiskane izdaje
Uglajenemu gospodu, ki nas v lepo urejeni sobi doma upokojencev na ljubljanskih Poljanah prijazno sprejme in z roko takoj pokaže na stol, kamor lahko sedemo, verjetno nihče ne bi pripisal, da je zakorakal že kar globoko v drugo stoletje svojega življenja. Najstarejši Slovenec (med Slovenkami ga po letih marsikatera še prekaša) Niko Dragoš danes praznuje 108 let, med mnogimi, ki smo mu že zaželeli vse najboljše, pa je bil včeraj tudi predsednik republike Borut Pahor.
Niko ali Nikolaj, kakor piše na vratih njegove sobe? »Niko sem. Nikolaj sem bil samo v Srbiji, kjer sem služil vojaščino. Pa v pratiki uradno piše Nikolaj. Ampak mene vsi kličejo Niko,« začne zanimivo pripoved svojega bogatega življenja sivolasi gospod z nekaj starostnimi znamenji na obrazu, na katerem pa zaman iščemo sledi opaznejših gub, ki naj bi jih vanj vrezal čas.
»Zelo dobro ste videti, gospod Niko,« pohvalim moža, ki so se mu, vsaj po videzu sodeč, leta ustavila pri dobrih 80. »Ah, kje pa,« zamahne z roko, »ni mogoče, da bi dobro izgledal. Ne pri teh letih ...« me odkimaje odločno zavrne. Z roko urno seže v predal nočne omarice po slušni aparat. »Slabo slišim,« reče in se nejeverno nasmehne; »ne vem, če se bova lahko kaj pomenila.«
Pa tej bojazni ne damo kaj dosti prostora. Tudi če se sluh že zelo upira, so misli gospoda Nika še tako jasne in bistre, da nama pogovor hitro in zlahka steče. Malo glasnejša sva oba, zato pa je bolj zvonek in pristen tudi smeh, ki ob duhovitem pripovedovanju zabavnega moža sili iz naju.
Od topniškega do smučarskega učitelja
»Kmečki otrok sem, iz Gribelj doma. Veste, kje so Griblje?« me vpraša. »Vem.« Niko strmo uperi vame nekam nezaupljiv pogled: »Kako veste, kje so Griblje, če ste iz Ljubljane?« Pač, vem! Šele ko razložim, da imam ob enem najlepših kopališč ob Kolpi prijateljico, se v njegov glas povrne zadovoljstvo.
In nadaljuje. Bil je deveti otrok od dvanajstih in teta, ki so jo vsi radi poslušali, kadar jim je brala razne povesti, je nekoč prebrala tudi to, da si mora deveti otrok srečo sam iskati. Tako da so hotele rojenice. Mali Niko se je temu čudil, ko je odraščal, se je spraševal, kje bo srečo našel, pritoževal se je, da je ni nikjer. Končno mu je nekdo rekel, da mora malo razširiti krog ... »Potem pa sem jo le zavohal! Na jugoslovansko-bolgarski meji sem jo zavohal, se je prijel, jo držal in nikomur povedal.« V Nikovih očeh vzplamti ogenj, ko se z dlanmi krčevito oprime obeh nadlakti, kot bi stiskal k sebi nekaj neskončno dragocenega in tega za nobeno ceno ne bi hotel izpustiti.
Sreči petindvajsetletnega Nika je bilo ime jugoslovanska stražarska služba. Po služenju vojaškega roka v redni vojski kralja Aleksandra, kjer se je hitro vključil v delo in postal celo topniški učitelj, je devet let, od aprila 1932 do aprila 1941, preživel v samoti planinskega sveta ob bolgarski meji.
»Ljudje so bili takrat slabo pismeni, in mnogi so se mi čudili, da lepše govorim srbsko kot tam rojeni Srbi,« se spominja. Dojemljivi in disciplinirani fant si je hitro zravnal strmo pot do višjega čina in postal narednik. Moral se je došolati, gribeljska osemletna ljudska šola za njegov položaj ni bila dovolj, a tudi s tem ni imel težav. »Pisal sem na Vidovičevo dopisno gimnazijo v Sarajevo in poslali so mi gradivo; najprej za 1. in 2. letnik, nato še za 3. in 4. Vse izpite sem uspešno opravil.«
Pa med tihimi gorami ni študiral samo sedeč za mizo. Priljubilo se mu je smučanje, izpilil je tudi to znanje in za tri leta spet postal učitelj drugim vojakom. »Še v Mojstrano smo šli skupaj na tekmovanje. Ampak takrat to ni bilo, kot je danes. Če je skakalec skočil petnajst metrov, smo že vsi vpili: Auuuu!« zategne Niko, ko se spomni navdušenja med takratnimi navijači.
Vojni ujetnik
Stražarja na jugoslovansko-bolgarski meji je 6. aprila 1941 dohitela vojna. Kmalu po nemškem bombardiranju Beograda se je poskušal prebiti do doma. Ni mu uspelo. Zajeli so ga Nemci in ga odpeljali v ujetništvo. »Štiri leta sem bil nemški ujetnik. Polovico časa sem delal pri javnih delih, gradili smo mostove in ceste. Potem je materiala zmanjkalo, zmanjkalo pa je tudi ljudi na kmetih, ker so jih klicali v vojsko. Srečo sem imel, poslali so me k nekemu nemškemu kmetu, ki sta mu v vojni že padla sin in zet, zato me je zelo lepo sprejel. Bil je sočuten do mene in spoštljiv. Z ženo sta se čutila osamljena, oškodovana, trpela sta zaradi izgube domačih fantov, in verjetno sta bila zato tako ljubezniva do mene.«
Po dveh letih, ko je bilo vojne konec in se je po deželi začelo razlegati: »Der Führer ist tot!« (Firer je mrtev!), sta ga tudi za vrnitev v rodne Griblje opremila s popotnico. »Dala sta mi obleko, ki je bila nekoč namenjena njunemu sinu, in velik kos špeha za na pot! Res sta bila dobra človeka,« se Niko spominja zakoncev, ki sta mu vojna leta naredila znosna.
Tajnica pri oleo
Tudi doma se je kleni Belokranjec kmalu postavil na noge. Sprejeli so ga v ljudsko milico in v okviru uprave za notranje zadeve je deloval vse do upokojitve. »Kar dobro sem šel skozi,« pomirjeno pove.
Kot miličnik je že prvo leto spoznal dekle iz sosednje vasi, Pepco, in se pri štiridesetih z njo oženil. »To je bilo v tistih časih, ko so bile povsod same kratice: OLO, LO … Ona je bila tajnica pri OLO [okrajni ljudski odbor, op. a.],« se zasmeje. »Lepa ženska je bila,« rečem, ko pogledam uokvirjeno fotografijo gospe pravilnih, izrazitih potez nad Nikovo posteljo. »Ja, to je bila tajnica oleo,« se še enkrat gromko nasmeji Niko. Spomin na čase, »ko so bile povsod same kratice«, ga neznansko zabava ...
Rodila sta se jima sin in hči, in prav hči je Nika, ki ga je že kot mladega vleklo tisoč stvari, petje, ples, tudi igranje tamburice v gribeljskem kulturno-prosvetnem društvu Danica, nagovorila k pisanju knjige ob njegovi stoti obletnici.
»Takrat sem bil še doma, v hiši na Brodu. Pisalni stroj sem imel in pisal nanj. Zdaj se tega ne bi več lotil. Takrat pa sem se, čeprav podrobnosti nisem opisoval,« pove o nastanku izredno berljive avtobiografije Mojih sto let.
O Niku samo vse najlepše
A bistroumnemu možu ne verjamemo povsem, da ne bi bil več sposoben česa podobnega. Sploh ko nam Saša Novak, delovna terapevtka v domu, kjer Niko že sedem let biva, pove, da je maja za njen rojstni dan zložil pesem zanjo. Pa še ena jo menda kmalu čaka, čeprav je zdajle še v Nikovi glavi, ji je zaupal.
Iz terapevtkinih ust izvemo še marsikaj o še vedno presenetljivo dojemljivem in med stanovalci doma tudi zelo priljubljenem gospodu, s čimer se nam sam verjetno ne bi nikoli pobahal. Pa bi se lahko! Kadar si v domski knjižnici na primer izposodi knjigo, vanjo v svoji sobi vselej zatakne listek z napisom: Vrniti v knjižnico! Če bi ponoči ali ko pač nikogar ne bi bilo ob njem, umrl, tako ne bi bilo nikomur treba skrbeti, od kod in čigava je knjiga, je pojasnil gospe Saši. Tudi sostanovalkam v domu vedno da prednost pri vstopu v dvigalo, tudi če mora sam zato počakati zunaj. Že zjutraj pred zajtrkom vsak dan prebere Delo, z vsemi novicami je seznanjen. Še pred dvema letoma je pel v pevskem zboru, ko mu je sluh začel pešati, pa ni več hotel, češ da bi bil moteč za druge. In kitaro je igral, ko si je prepeval, se je rad spremljal z brenkanjem na strune.
Niko se še vedno vsak dan sprehodi od glavne ljubljanske tržnice do konca Ulice Janeza Pavla, kjer zdaj stanuje. Pomaga si s palico, včasih z vozičkom, pa gre. Kadil ni nikdar. Pač, ko je bil v ujetništvu v Nemčiji, so jim z Rdečega križa pošiljali cigarete. Ker so se drugi začeli pritoževati, zakaj jih dobiva tudi on, čeprav ne kadi, si jo je prižgal – a samo toliko, da so videli, da je upravičen do njih. Pozneje je cigarete prodajal za kruh.
Drugega kot miru
Niko Dragoš je bil nasploh srečen mož in oče, z ženo Pepco sta lepo živela, pove. Zato je bila tudi njena smrt pred dvanajstimi leti tista, ki ga je v življenju najbolj prizadela. »Zelo hudo je bilo. Otroka sta se že odselila in ostal sem sam.« Čas si je začel krajšati s sprehodi, doma je kaj ponaredil, po nekaj letih pa se je preselil v dom upokojencev. Dnevi mu tu mirno tečejo in česa več si niti ne želi, pravi.
»Življenje me je naučilo marsičesa. Tudi knjiga nekaj da, dobro je poznati zgodovino, a največ se človek nauči iz izkušenj, tako najlaže razume svet.« Vendarle je modrost črpal tudi iz knjig. »Nekoč sem se sprehajal po Beogradu in v neki izložbi videl knjigo z naslovom Kompas kroz život (Kompas skozi življenje). Kupil sem jo in se veliko naučil iz nje. Predvsem o pomenu vztrajnosti. Spomnim se zgodbe o bogatem trgovcu, čigar sin je čisto propadel. Brezvoljen je taval naokrog in končno legel v senco ob cesti. Buljil je čez cesto in zagledal kuščarja, ki je plezal na zid. Malo je splezal in padel dol pa spet splezal in spet zdrsnil na tla. Devetkrat je poskušal, dokler mu le ni uspelo prilesti na vrh zidu. Potem se je tudi fantu posvetilo: kuščar je devetkrat poskušal, preden mu je uspelo doseči svoj cilj, jaz pa že po enem porazu kapituliram. Dvignil se je, spet začel migati in se spravil k sebi. Ja, vztrajen je treba biti in znati prav gledati v življenju, pa lahko veliko dosežeš,« je prepričan Niko.
Na vratih se zasliši trkanje. Čas je za malico, in če je rahločutnost zgovornega gospoda vsaj malo nalezljiva, moramo ugotoviti, da tudi za naše slovo. »Sem mislil, da se ne bova nič zmenila, pa sva se kar nekaj,« se 108-letni slavljenec še enkrat zasmeji, mi zadovoljen stisne roko in me pospremi do vrat. Pravi kavalir dobre stare šole.
