Več kot 2600 zmagovalcev družinskega maratona

»Kje pa boš našel toliko norih Tofov, da bodo kolesarili po tistih klancih,« je Zvone Zanoškar, tedanji alfa in omega Kolesarskega društva Rog, vprašal Toneta Fornezzija – Tofa, ko mu je predstavil zamisel o maratonu Franja. Po razpisu, ki so ga leta 1982 objavili v Delu, je na start krstnega maratona v Tacnu prišlo 700 kolesarjev. Lahko bi zapisali, da je vse ostalo zgodovina. Njuna Franja letos praznuje 45 let, v katerih je zrasla v tridnevni kolesarski praznik, ki je privabil tudi že več kot 7000 udeleženk in udeležencev.

Že dolgo na trasah Franje ne vrtijo pedale le »nori Tofi«, temveč malo in veliko, staro in mlado. To je najbolj razvidno na družinsko-šolskem maratonu, ki je že več kot dve desetletji del Franjinega železnega repertoarja. Letos je privabil več kot 2600 nadobudnih kolesark in kolesarjev ter njihovih staršev.

Kolesarska kača se je na startu 25-kilometrske trase do Domžal in nazaj iz BTC po merjenju direktorja maratona Gorazda Penka vila kar 12 minut in pol.

Veliko zabave in dobre volje. FOTO: Matej Družnik

Zvončkljanje stotin koles je v soboto točno ob 16. uri naznanilo, da je čas, da povorka vseh generacij, od malčkov na stolčkih za hrbti mam in očetov do najstnikov, pa tudi babic in dedkov krene iz nakupovalnega središča po Šmartinski cesti v smeri Sneberij, kjer je zavila na levo skoti Šentjakob, mimo Pšate, skozi Bišče do Ihana in naprej proti Domžalam.

»Vsako leto pridemo in na srečo je vedno tako lepo vreme. Za nas je tole eno lepo družinsko popoldne, ki ga preživimo aktivno in v družbi prijateljev,« nam je povedala ena od mam in dodala, da je otrokoma posebej všeč, da so ob tej priložnosti ceste zaprte in luči na semaforjih za teh nekaj ur zanje ne veljajo.

Pred številnimi hišami in na križiščih so mimovozeče glasno, z vzkliki in ploskanjem spodbujali domačini, sem in tja se je oglasila še kaka raglja, nekateri so se opremili tudi z zastavami, da so udeležencem pričarali pravo navijaško ozračje. Zlasti tisti, ki so na tej prireditvi že večkrat vrteli pedala, vedo povedati, da je prejšnja leta kdaj tudi kak harmonikar popestril pot, včasih pa še kake gasilske sirene.

V dobih dveh urah so se kolesarji peljali iz BTC-ja v Domžale in nazaj. FOTO: Matej Družnik

Glej pred sabo, prehitevamo po levi, ampak pogledamo, preden zapeljemo, pazi na varnostno razdaljo, ne vozi cik cak, so se vrstila navodila, ki jih je bilo pogosto slišati v res pisani druščini, v kateri so nekatere deklice in dečki na 12- in 14-colskih kolesih prvič premagovali tako razdaljo, nekateri so pa že »ta zaresni« kolesarji v dresih Pogi Team in Pika Team, pa tudi z majicami UAE in Bora, peščica očetov celo še z rumeno-črnimi Jumbo Visma opravami. Marsikateri starš je izkoristil priložnost, da je sina ali hčer poučil o bontonu na cesti, kako peljati v veliki druščini, kako biti pozoren na sopotnike, čeprav jih ne poznaš, da lahko s slalomom povzročijo nesrečo ter da družinski maraton ni Tour ali Giro, temveč lep izlet in praznik ljubiteljev kolesarjenja.

Po dobri uri vožnje v pripekajočem soncu se je petnajstminutni postanek v Domžalah še kako prilegel, udeleženci so se okrepčali s sokom in vodo, piškoti in napolitankami. Prireditelji so se tokrat res potrudili, da bi dobrote dobili vsi otroci, tudi tisti, ki so na odmor prispeli med zadnjimi.

Sodelovali so predstavniki vseh generacij. FOTO: Matej Družnik

Zvončkljanje je spremljalo tudi začetek »drugega polčasa«, ko so družinski maratonci krenili iz Domžal proti Dragomlju, in to nekoliko bolj počasi, saj je bilo zaradi ožje ceste v tako veliki množici potrebno nekaj več previdnosti. Skozi Šentjakob so se vračali proti BTC-ju, zadnje kilometre je marsikdo potreboval kako spodbudno besedo in obljubo, da smo že skoraj na koncu. Posebej tam, kjer je šla Šmartinska cesta malo bolj navkreber, je na trenutke prav prišla pomoč roke, ki je malo potisnila na hrbtu, vendar je skupinski duh uspešno vlekel naprej. Vse do cilja nazaj v BTC-ju, kjer so vseh več kot 2600 zmagovalcev pozdravljali gledalci in so si s ponosom lahko okrog vratu nadeli kolajne ter se posladkali z lučkami. Eni so ugotavljali, da sploh ni bilo tako hudo, drugi potožili, da jih pa vendarle malo bolijo noge, pa da je bilo kar vroče, tretji pa napovedali, kako bodo peljali prihodnje leto.

»Za nas je kolesarjenje ena od oblik skupnega preživljanja prostega časa, na družinski Maraton Franja zelo radi pridemo, ker je vedno lepa izkušnja,« je strnila ena od večkratnih udeleženk, ki napoveduje, da se bodo zagotovo še vračali.