Več oči več vidi, zato naj o sporih presoja več ravni

Ljubljana – Javna razprava o prenovi postopkov pravnega varstva v javnem naročanju je bila odprta do preteklega četrtka, stališča strokovne in druge zainteresirane javnosti pa so bila bolj ali manj znana že pred tem. Kritike iz gospodarstva, ki so terjale predvsem možnost pritožbe zoper odločitev Državne revizijske komisije, so bile preslišane, vendar argumentirane zahteve niso potihnile.

Potem ko je vlada novelirala zakon o javnih naročilih in ga uskladila z evropskimi direktivami – novela je začela veljati aprila letos –, se je lotila še zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja. Predlagatelj, ministrstvo za javno upravo, je s spremembami predpisa hotel odpraviti določene nejasnosti, zlasti pa povečati učinkovitost tako javnega naročanja kot tudi samega revizijskega postopka. Nekaj novosti: z vzpostavitvijo portala eRevizija namerava uvesti popolnoma informatiziran postopek pravnega varstva, uzakoniti želi občno sejo Državne revizijske komisije (DKOM) in poseben javnonaročniški svet, ki bo presojal kandidate za predsednika in člane DRK, uredili bodo višino takse za posamezne primere, spremenili sistem vračanja takse, če naročnik že sam ugodi vlagatelju revizije itd.

Možnost pritožbe ni zagotovljena

Že med oblikovanjem zakonskega predloga so se oglasili predstavniki gospodarstva, gospodarske in trgovinske zbornice, trn v peti pa jim je bil predvsem pritožbeni postopek. Resnici na ljubo so prišle zahteve po instančnem odločanju oziroma po možnosti pritožbe na odločitev DKOM iz istih krogov že ob prejšnjih popravkih sistema javnega naročanja.

»Čeprav pred vsako spremembo zakona o javnem naročanju poslušamo, kako bo nov sistem odpravil pomanjkljivosti prejšnjega, na Trgovinski zbornici Slovenije (TZS) ugotavljamo, da je praksa praviloma drugačna,« pravi predsednica TZS Mariča Lah. »Vseskozi je eden glavnih razlogov za vlaganje revizijskih zahtevkov v postopkih javnega naročanja, da so naročniki slabo pripravili razpisno dokumentacijo, postavili nesorazmerne zahteve in pogoje. Kot posebno pereč problem pa je tudi dejstvo, da je Slovenija edina država članica EU, ki ne predvideva možnosti vložitve pravnega sredstva zoper odločitve organa, ki edini odloča v postopkih revizij javnega naročanja, DKOM. V zvezi s tem je Slovenija prejela jasno priporočilo evropske komisije, naj tudi naša država vzpostavi sistem, ki bo zagotovil možnost pritožbe nad odločitvami DKOM.«

Predlagatelji novele zakona tega navkljub priporočilom komisije in zahtevam gospodarstva niso upoštevali. Njihov poglavitni argument je bil, da je treba pospešiti postopek odločanja, z možnostjo pritožbe na višji instanci pa bi se postopek verjetno podaljšal, kar bi vplivalo na investicije v gospodarstvu in na njihovo učinkovitost. Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je opozoril na stališče evropske komisije, da je slovenski sistem pravnega varstva pri javnem naročanju učinkovit in da OECD poudarja, da je odločanje pred sodišči dražje in dolgotrajnejše kot pred specializiranimi telesi, ki so tudi bolj strokovna. Sicer pa, kot je pojasnil za Delo, sodno varstvo zoper pravnomočne odločitve DKOM obstaja. V pravdi lahko prizadeti zahtevajo odškodnino ali izpodbijajo sklenjene pogodbe.

Terjati odškodnino, če je nekomu zaradi določene odločitve organa nastala škoda, ali presojati o upravičenosti te odločitve seveda nikakor ni isto. Kot tudi pospešitev postopkov sama po sebi ne more biti argument za to, da je prizadeti prikrajšan za učinkovito pravno varstvo. Trajanje postopkov je namreč odvisno predvsem od števila pritožb, s tem, ko je država povečala takse in zaostrila pogoje za pritožbe, pa se je gneča pred vrati DKOM zmanjšala. »Skladno z ustavnimi načeli mora biti vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Tega pa ni, če ni zagotovljenega pravnega varstva nad odločitvami DKOM. Načelo hitrosti tako nikakor ne more prevladati nad ustavno pravico do pritožbe,« poudarja Mariča Lah.

Druga stopnja: vrhovno sodišče

Po mnenju zbornice je skrb zbujajoče, da predlog zakona, ki je bil v javni razpravi, ne ureja ključne vsebine, vzpostavitve pravnega varstva nad odločitvami DKOM. Zato TZS predlaga razmislek o vzpostavitvi sodnega varstva v okviru specializiranega oddelka vrhovnega sodišča. Z možnostjo pritožbe zoper odločitev DKOM bi zagotovili tako hitro in učinkovito odločanje kot tudi zadostno raven pravnega varstva tako ponudnikov kot tudi naročnikov.

»Strokovno podanim predlogom TZS nikakor ni mogoče nasprotovati,« pravi pravna strokovnjakinja Milena Basta Trtnik. Po njenem se ob odsotnosti izraženega širšega interesa in nezadostnega odziva strokovne javnosti področje pravnega varstva v postopkih javnega naročanja ureja na lažji način, zgolj pred enim organom presoje. Javno naročanje bistveno vpliva na poslovanje naročnika in močno vpliva na trg in s tem na položaj ponudnikov na njem, zato je treba zagotoviti, da se o sporih presoja na več ravneh, kajti »več oči več vidi«, v javnem naročanju pa prostora za spregled ne sme biti, dodaja Trtnikova.

Mnenje gospodarstva deli tudi evropski poslanec, nekdanji predsednik računskega sodišča in direktor urada za javna naročila Igor Šoltes. Kot pravi, je pravno varstvo v obliki DKOM praktično enako že skoraj 20 let, kar je dovolj dolgo, da potegnemo črto in ugotovimo, da ureditev ni več ustrezna. Revizijska komisija je edini organ presoje, kar se zdi Šoltesu s stališča učinkovitega pravnega varstva zelo vprašljivo. Zato je že pred leti predlagal pravno varstvo zoper odločitve DKOM, npr. s pritožbo na vrhovno sodišče. Odločanje o pritožbenem postopku je mogoče prenesti tudi na redna sodišča, vendar je pri tem nujna specializacija, kot to npr. velja za odločanje o gospodarskih sporih, meni Šoltes.

Problematika javnih naročil in revizije postopkov je pomembna že zaradi njihovega obsega: lani so naročniki oddali kar za 3,4 milijarde evrov javnih naročil, kar znaša 9 odstotkov BDP.