Tiskane izdaje
Kozjansko – Toplejše vreme in dež sta na dan priklicala že več tisoč žab. Ljudje smo svoje ceste zgradili čez njihove, zato dvoživke, ko se odpravljajo vasovat, velikokrat svojo pot končajo pod avtomobilskimi kolesi. Po Sloveniji jih že dober teden dni večinoma prostovoljci z vedri prenašajo čez ceste, kar se je v zadnjih letih pokazalo za dobro začasno rešitev.
Dvoživke so znanilke pomladi. Takoj ko se večerne temperature nekaj večerov ne spustijo pod pet stopinj Celzija, se odpravijo proti stoječim vodam, torej ribnikom, mlakam, mrtvicam. Po zimskem spanju jih najprej ne čaka obilen obrok, ampak morajo takoj poskrbeti za nasledstvo. Žal je njihov cilj (pre)večkrat na drugi strani cest. Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, kjer za dvoživke že 17 let urejajo ograje ob cesti ob ribniku Trebče, je dejal, da si za prehod čez cesto vzamejo čas: »Samčkov je več, zato gredo naprej in čakajo samičke. Oči imajo samo nekaj centimetrov nad tlemi, zato se na cestah celo ustavljajo, ker je tam boljša vidljivost. Samo na eni lokaciji je lahko več tisoč povoženih žabic. In lokalna populacija se tako lahko zelo zmanjša.« Najslabše jo ponavadi odnesejo navadne krastače, še dodaja Klenovšek: »Te so precej počasne, pravzaprav hodijo čez cesto in dolgo čakajo. Sicer pa je naših koncih še veliko rjavih žab, torej sekulj in rosnic, ter pupkov.«
Nekaj tisoč črnih točk
Žabja svatba lahko traja zgolj nekaj dni, lahko pa se zavleče za ves mesec. Klenovšek je dejal, da je vse odvisno od nočnih temperatur in dežja. »Nekateri samčki so zelo neučakani in se pojavijo takoj, ko je mogoče. Potem se lahko spet malo ohladi in se prehodi čez ceste umirijo. Mi bi si želeli, da bi bila svatba čim krajša.« Dela v tem času ne zmanjka, saj je po Sloveniji nekaj tisoč črnih točk. Tam vsako leto povozijo več tisoč dvoživk, čeprav se te selijo večinoma zvečer, ko prometa naj ne bi bilo več toliko.
Na nekaterih črnih točkah po državi večinoma prostovoljci različnih društev postavijo ograje, da dvoživke ne morejo prečkati ceste, potem pa jih v vedrih nekajkrat na dan prenašajo čez. Prejšnji teden so se tega spet lotili zaposleni v Kozjanskem parku; dvoživke prenašajo dvakrat na dan. Pri tem jim tradicionalno pomagajo učenci iz osnovnih šol v Kozjem in Lesičnem. Zelo aktivni so tudi v društvu Žverca, kjer so že pred leti začeli akcijo Pomagajmo žabicam, prejšnji teden pa so postavili ograjo in prenašali žabice v Hrašah pri Smledniku.
Pomembne dvoživke
Monika Koprivnikar iz društva Žverca je opozorila, da so akcije postavljanja ograj in prenašanja žab zelo učinkovite, a žal premalo sistemsko podprte: »V Hrašah gre za okoli dva kilometra dolg odsek, kjer žabice prehajajo cesto. Tam zdaj postavljamo ograjo. Odkar to delamo, jih precej manj konča pod kolesi, čeprav še vedno tisoč ali več. Problem je tudi to, da so vse te akcije po državi bolj ali manj odvisne od prostovoljcev oziroma društev. Pa gre pravzaprav za varstvo narave.« Koprivnikarjeva je še dejala, da poskušajo s temi akcijami spodbuditi ljudi, da gredo tja, kjer opažajo povožene dvoživke in jim poskušajo pomagati. Nima smisla, da so vsi na eni črni točki, če je teh nekaj tisoč. Veliko teh točk, kjer poteka prenašanje dvoživk čez cesto, je vnesenih na spletni strani društva Žverca, kjer prostovoljci dobijo tudi vse podatke o akcijah in praktične napotke.
Pomagajo lahko
Dolgoročno so za rešitev dvoživk najprimernejši podhodi pod cestami, za kar si prizadevajo mnoga društva. Dokler teh ni, Klenovšek opozarja, da lahko dvoživkam pomagajo ljudje tudi z obzirnejšo vožnjo. Opaža, da nekateri hitrosti niti malo ne zmanjšajo, čeprav je na cesti vse polno žabjih svatov. »Mogoče iz predsodkov do teh zelo koristnih živali,« ugiba Klenovšek. Dodaja, da so dvoživke zelo pomembne, saj plenijo druge živali: »Gospodinje bi morale biti krastače na vrtu zelo vesele, saj se hranijo med drugim z rdečimi polži.«
