Večkilometrska arhivska goščava prerašča skladišča

V velik kup naložene arhivske škatle z napisom SCT sredi prostora brez oken burijo poklicno radovednost. Pod pokrovom naključno odprte so zapisniki kolegija glavnega direktorja Ivana Zidarja iz leta 1996. Do stečaja družbe je takrat manjkalo še 15 let, v katerih je naš največji gradbinec proizvedel še na tone takšnih papirjev.


Če bi jih postavili pokonci drugo poleg druge, bi škatle z dokumenti SCT zložili v sedemkilometrsko kačo. A to je le kaplja v morje; arhivisti ljubljanskega zgodovinskega arhiva bodo od stečajnega upravitelja iz te kače prevzeli »le« petsto metrov gradiva. V 5000 škatlah ne bodo le zapisniki Zidarjevega kolegija, ampak tudi različna tehnološka dokumentacija, ki skozi zgodovino SCT predstavlja razvoj slovenskega gradbeništva, in je torej zanimivo raziskovalno gradivo za zanamce. Še preden so škatle s kombiji, včasih tudi s tovornjaki, pripeljali do nakladalne ploščadi velike arhivske stavbe na Poljanski cesti, je skupina arhivistov in gradbenikov dve leti odbirala dokumente po določenih kriterijih za prevzem v Zgodovinski arhiv. V arhiv so vozili po 50 do 100 metrov gradiva naenkrat.

Polni do stropa

Količina papirjev, ki zasipajo naša družbena in zasebna življenja, je tolikšna, da morajo arhivisti, ki si jih sicer predstavljamo z nosovi globoko v dokumentih, pogosto zavihati rokave kot kakšni pristaniški delavci in prekladati škatle. Delček dokumentacije občine Ribnica, ki je te dni prispel v ljubljansko skladišče, je šel ves na eno paleto, in za arhivista Žarka Bizjaka ni bil večje breme. Z nakladalne ploščadi ga je tako rekoč z eno roko popeljal z ročnim paletnim viličarjem v dvigalo in do četrtega nadstropja nekdanje vojašnice, kjer je Zgodovinski arhiv Ljubljan leta 2007 dobil približno 500 kvadratnih metrov skladiščnih prostorov. V osmih letih so arhivarji napolnili vseh 4600 metrov polic. Za akte nekdanjih ribniških samoupravnih interesnih skupnosti in drugega dokaznega gradiva nekdanje samoupravne družbe je ostala komaj še kakšna luknja na zadnji polici, označeni z E 30.

Do nje se arhivist s paletnim viličarjem prebije po ozkih prehodih skozi blodnjak prostorov in regalov z vonjem po tonah in tonah bolj ali manj starih papirjev, ki začne hitro dražiti grlo. Nekateri prostori so dodatno zaklenjeni in v njih so kovinske omare, prav tako še posebej zaklenjene. Prostori pod ključem so gotovo v zvezi z varovanjem osebnih podatkov, ki je zakonsko urejeno. Ko arhivisti prejmejo v hrambo občutljive dokumente, ki so bili varovani na poseben način, jih morajo tudi naprej varovati po tem režimu, pravi arhivist. Starih listin iz 17. stoletja in prej na teh policah seveda ni. Shranjene so v trezorju na magistratu.

Z oznako E 30 je arhivistka Nataša Budna Kodrič, ki se je nemudoma lotila pregleda popisa prevzete dokumentacije na paleti, tudi vpisala prejeto gradivo v bazo podatkov in na prevzemni popis. Brez takšnega popisa je človek med gradivom, razvrščenim v osmih prostorih, med seboj ločenih z debelimi stokilogramskimi protipožarnimi vrati, popolnoma izgubljen. Celo arhivist, ki se sicer dobro znajde v labirintu, lahko med papirji rudari samo s pomočjo popisa o vsebini posameznih fondov. Škatle, ki v sebi zagotovo skrivajo na tisoče zanimivih zgodb in podatkov iz preteklosti posameznikov in različnih ustanov iz ljubljanske regije, so na zunaj namreč vse enake. Šele popis gradiva je ključ, ki pove, kje iskati, kdaj je bil, denimo, kakšen »zidar« pri sodniku za prekrške, kakšno je bilo njegovo osnovnošolsko spričevalo ali kakšne rezultate je dosegal v okviru športnega društva.

Bosa kovačeva kobila

Na nekaterih škatlah so napisi, ki so razumljivi tudi laiku. Toda ali jih je tudi dovoljeno kar odpreti? Načeloma ne, čeprav je večina dokumentov dostopna vsakemu državljanu, če izpolni formular z osebnimi podatki in navede, za kakšne namene bo gradivo potreboval, pojasni Žarko Bizjak, kot arhivist dolžan varovati po zakonu občutljive osebne podatke. V pravosodnih zadevah je tako potrebno zavarovati integriteto tako žrtev kot storilcev. Šolsko spričevalo običajnega državljana je lahko sicer popolnoma javen podatek, ne pa tudi karakteristika, ki bi govorila opisno o njegovi osebnosti, še pojasni.

Gradivo iz Ribnice na paleti je takoj po prevzemu teoretično že na voljo uporabnikom, ki bi jih zanimalo delovanje samoupravnih organov na tem območju. Zagotovo so med vsaj 600 raziskovalci, ki na leto obiščejo sedež Arhiva na Mestnem trgu, tik poleg Magistrata, tudi preučevalci samoupravljanja. Poleg njih pride še približno 2000 državljanov, ki potrebujejo dokumente za uveljavljanje svojih pravic v različnih upravnih in sodnih postopkih. Šolska spričevala ali sodni spisi pa različne kupninske transakcije so dokumenti, ki jih arhivi prevzemajo prav zaradi skrbi za pravno varnost državljanov. Tovrstnih dokumentov pa je vsako leto več in po količini že krepko prekašajo dokumente, ki so pomembni za zgodovinsko dediščino.

Ljubljanski arhiv namreč vsako leto sprejme približno 20 ton gradiva oziroma, povedano znova v dolžinski enoti, med 700 in 900 tekočimi metri arhivskih škatel. Še pred desetimi leti so v hrambo prejemali skoraj dvakrat manj gradiva, se spominja Žarko Bizjak, ki si kot pomočnik direktorja nenehno beli glavo, kam speljati vse večjo povodenj papirjev, ker novega prostora ni. Gradiva zato, kljub jasni dikciji zakona, ostajajo pri njihovih ustvarjalcih, hranjena v največkrat neustreznih razmerah. Tudi nekateri njihovi lastni prostori so za hrambo popolnoma neustrezni, a ne morejo drugače, skomigne z rameni pomočnik direktorja in si pomane premrle roke. Zima je in v skladiščnih prostorih je temperatura komaj 11 stopinj.

Čeprav je objekt klimatsko opremljen, je klima izključena, ker si upravljavec stavbe Arhiv Republije Slovenije, ki Zgodovinskemu arhivu Ljubljana odstopa 4. nadstropje, očitno ne more privoščiti dodatnih stroškov za elektriko. Optimalno bi bilo sicer imeti 18 stopinj, toda glavni sovražnik papirja je toplota, ki se poleti povzpne tudi do 25 stopinj. Pri takšni temperaturi se razvijajo plesni, ki jih je silno težko odpraviti s papirjev. Zato je tudi nekdanji arhiv Viba filma na Kvedrovi ulici, kamor zadnja leta usmerjajo gradivo, prevlažen za shranjevanje dokumentov. Povsem neprimeren je tudi skladiščni prostor na magistratu, ki ni bil grajen za takšne obremenitve. Zahtevana nosilnost za tovrstno dejavnost je namreč 1800 kilogramov na kvadratni meter, zato je bila tudi nekdanja vojašnica med obnovo okrepljena z dodatnimi stebri, medtem ko pri stanovanjski površini zadošča že 250 kilogramov nosilnosti. Prostor, ki so ga na magistratu zatrpali s papirjem, pa je prav nad županovim uradom ...

Izgubljeno z digitalizacijo

Vsa štiri skladišča v Ljubljani in tudi tista pri enotah v Kranju, Idriji, Škofji Loki in Novem mestu, ki spadajo v sklop ljubljanskega arhiva, so polna tako rekoč do stropa. Prepolni so večinoma tudi drugi pokrajinski arhivi. Če je leta 1993 v ljubljanskem arhivu za kakšnih sedem kilometrov gradiva skrbelo 36 ljudi, jih ima prav toliko danes na skrbi 15 kilometrov gradiva. V drobu te dolge kače, ki bi se lahko raztegnila od Ljubljane do Domžal, morajo poiskati odgovore na vsa poizvedovanja, zato morajo za prav vsako škatlo vedeti, kaj je v njej in kje jo hranijo.

Čeprav je količina shranjenih podatkov fascinantna, so slovenski arhivi miniaturni v primerjavi s tistimi v drugih državah. Arhivistka Nataša, ki je medtem popisala tisti dan prejeto ribniško gradivo, večino preostalega bodo zaradi stiske s prostorom pustili kar v občinskih kleteh, pove, da je Slovenija na tem področju nenavaden unikum. Celo države na prostorih nekdanje Jugoslavije, Hrvaška, BiH, Srbija, Kosovo in Makedonija, pa celo Romunija in Bolgarija so postavile namenske stavbe vsaj za del lastnih arhivov, Slovenija, ki je bila utemeljena na kulturi slovenskega naroda, kar politika nenehno ponavlja, pa še vedno nima niti enega namensko zgrajenega arhiva za hrambo pisne kulturne dediščine.

Kljub kadrovskim in prostorskim stiskam država in zakon od arhivistov pričakujeta, da bodo uvajali še nove storitve. Digitalizacija je sicer omogočila spravila enormnih količin podatkov na različne medije, vendar se tehnologija tako hitro spreminja, da postanejo starejši formati kmalu neberljivi z novejšimi mediji. Tako se gradivo, ki je pred kakšnimi 25 leti začelo prehajati v digitalno obliko, v svetu ničel in enic tudi izgubi za vedno, razen če ni bilo natisnjeno. Čeprav zakon že od leta 2006 predvideva tudi tako imenovani e-arhiv, ga še vedno ni, in nekaj gradiva je medtem zagotovo že izginilo. Kdor pa nima dokumentov o samem sebi, ta je zbrisan iz zgodovine, je prepričan arhivist, tako kot vsi njegovi kolegi, zgodovinar po izobrazbi in srcu.