Veliki šahist in druge zgodbe z univerze
Muzejska in arhivska služba hrani mnoge zanimive zgodbe iz preteklosti te institucije
Odpri galerijo
Univerza v Ljubljani Foto Leon Vidic
V Zgodovinskem muzeju in arhivu Univerze v Ljubljani hranijo veliko zanimivega gradiva, izdali pa so tudi vrsto publikacij. Iz obeh virov smo zbrali nekaj drobcev, ki pričajo, kako je na univerzo vplival čas, v katerem je delovala.
Deseti rektor ljubljanske univerze dr. Milan Vidmar je bil ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini UL. Kot doktor strojništva je znanstveno deloval predvsem v elektrotehniki, postal svetovno znan po prispevku k razvoju transformatorjev, poleg tega pa je bil še velik šahist. V spominih je zapisal, da je že ob izvolitvi vedel, da se bo moral boriti za obstoj mlade univerze. V ta namen se je domislil prav po šahovsko zvite poteze, s katero je nasprotnikom onemogočil rušenje univerze; jugoslovanskemu kralju Aleksandru I., ki ga je v Beogradu obiskal, da mu čestita za rojstni dan, je predlagal, da se univerza ob jubileju poimenuje po njem. Kralj je z veseljem privolil in s svojim protektoratom univerzi vsaj začasno omogočil miren razvoj. Že tri leta kasneje so zaradi študentskih protestov namreč želeli ukiniti večino njenih fakultet.
Verjetno ni veliko univerz, ki bi imele med rektorji dva člana iste družine. Ljubljanska univerza ima doslej en tak primer: dr. Rado Kušej je postal rektor leta 1937, njegov sin dr. Gorazd Kušej pa leta 1950. Oba sta bila pravnika, oba veljata za uspešna rektorja, vendar je prvi zapustil trajnejšo sled, v njegovem mandatu je namreč univerza doživela največji razcvet.
Prvi rektor po drugi svetovni vojni je bil dr. Alojz Král, edini tujec med vsemi rektorji. Ta češki gradbeni strokovnjak, ki je diplomiral in doktoriral v Brnu, je bil dolga leta tesno povezan z ljubljansko univerzo. Že ob njenem nastanku so ga povabili na mesto profesorja tehniške fakultete, ki jo je v štirih mandatih tudi vodil. Leta 1945 ga je univerzitetni svet med štirimi kandidati izvolil za rektorja za dveletni mandat, ki pa ga je sam prekinil po letu dni. A ne iz kakšnih političnih razlogov ali ker bi se na ljubljanski univerzi kot tujec ne počutil dobro. Bil je izredno priljubljen, kar je ob njegovi izvolitvi za rednega profesorja poudaril tudi Jože Plečnik. Král se je po 33 letih dela na slovenski univerzi preprosto želel vrniti v domovino in predčasen odhod je napovedal že ob prevzemu rektorske funkcije.
Univerza v Ljubljani je bila v svoji zgodovini dvakrat poimenovana po osebnosti, prvič po živi, kralju Aleksandru I., drugič, od leta 1979 do 1990, pa po takrat že pokojnem Edvardu Kardelju. Ni znano, ali je to kaj koristilo univerzi, verjetno je samo odražalo tedanji politični vpliv nanjo. S preimenovanjem se je spremenil tudi datum praznovanja dneva univerze.
Univerza v Ljubljani je prvo pomembno stoto obletnico praznovala že leta 2002, ko je toliko let minilo od zgraditve njenega sedeža, stavbe nekdanjega Kranjskega deželnega dvorca. Ta je bila zgrajena po ljubljanskem potresu, ki je uničil njeno precej skromnejšo predhodnico. Po ustanovitvi univerze je bil dvorec sprva sedež več fakultet, ki pa so se iz njega postopoma izselile v lastne prostore, kot zadnja pravna. To je omogočilo prenovo stavbe v času rektorja dr. Jožeta Mencingerja, ki je imel za to tudi dovolj časa. Univerzo je namreč vodil od leta 1998 do 2005, kar je najdaljše rektorovanje doslej.
Ena najdaljših tradicij na univer- zi je podeljevanje študentskih Prešernovih nagrad. Prvič so jih podelili leta 1949, podatke o tem pa je zbrala in jih pred kratkim objavila Tatjana Dekleva, vodja Arhivsko-muzejske službe na UL. Kot piše, se je sistem podeljeva- nja nagrad večkrat spremenil. Prvo leto jih je bilo osem, leta 1977 so jih omejili na 12, uvedli pa so tudi Prešernove nagrade, ki so jih študentom podeljevale članice univerze. Prva fakultetna Prešernova nagrada je bila podeljena leta 1979. Nagrade so pol stoletja podeljevali na Prešernovih proslavah ob kulturnem prazniku, po letu 2001 pa v tednu univerze.
Dr. Milan Vidmar Foto WikipediaRešilna poteza velikega šahista
Dr. Milan Vidmar Foto Wikipedia
Deseti rektor ljubljanske univerze dr. Milan Vidmar je bil ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini UL. Kot doktor strojništva je znanstveno deloval predvsem v elektrotehniki, postal svetovno znan po prispevku k razvoju transformatorjev, poleg tega pa je bil še velik šahist. V spominih je zapisal, da je že ob izvolitvi vedel, da se bo moral boriti za obstoj mlade univerze. V ta namen se je domislil prav po šahovsko zvite poteze, s katero je nasprotnikom onemogočil rušenje univerze; jugoslovanskemu kralju Aleksandru I., ki ga je v Beogradu obiskal, da mu čestita za rojstni dan, je predlagal, da se univerza ob jubileju poimenuje po njem. Kralj je z veseljem privolil in s svojim protektoratom univerzi vsaj začasno omogočil miren razvoj. Že tri leta kasneje so zaradi študentskih protestov namreč želeli ukiniti večino njenih fakultet.
Oče in sin za krmilom univerze
Verjetno ni veliko univerz, ki bi imele med rektorji dva člana iste družine. Ljubljanska univerza ima doslej en tak primer: dr. Rado Kušej je postal rektor leta 1937, njegov sin dr. Gorazd Kušej pa leta 1950. Oba sta bila pravnika, oba veljata za uspešna rektorja, vendar je prvi zapustil trajnejšo sled, v njegovem mandatu je namreč univerza doživela največji razcvet.
Edini tujec med rektorji
Prvi rektor po drugi svetovni vojni je bil dr. Alojz Král, edini tujec med vsemi rektorji. Ta češki gradbeni strokovnjak, ki je diplomiral in doktoriral v Brnu, je bil dolga leta tesno povezan z ljubljansko univerzo. Že ob njenem nastanku so ga povabili na mesto profesorja tehniške fakultete, ki jo je v štirih mandatih tudi vodil. Leta 1945 ga je univerzitetni svet med štirimi kandidati izvolil za rektorja za dveletni mandat, ki pa ga je sam prekinil po letu dni. A ne iz kakšnih političnih razlogov ali ker bi se na ljubljanski univerzi kot tujec ne počutil dobro. Bil je izredno priljubljen, kar je ob njegovi izvolitvi za rednega profesorja poudaril tudi Jože Plečnik. Král se je po 33 letih dela na slovenski univerzi preprosto želel vrniti v domovino in predčasen odhod je napovedal že ob prevzemu rektorske funkcije.
Predsednik Josip Broz Tito in podpredsednik Edvard Kardelj. Foto Joco ŽnidaršičUniverza Edvarda Kardelja
Predsednik Josip Broz Tito in podpredsednik Edvard Kardelj. Foto Joco Žnidaršič
Univerza v Ljubljani je bila v svoji zgodovini dvakrat poimenovana po osebnosti, prvič po živi, kralju Aleksandru I., drugič, od leta 1979 do 1990, pa po takrat že pokojnem Edvardu Kardelju. Ni znano, ali je to kaj koristilo univerzi, verjetno je samo odražalo tedanji politični vpliv nanjo. S preimenovanjem se je spremenil tudi datum praznovanja dneva univerze.
Foto Arhiv NukStoletnica tudi za sedež univerze
Foto Arhiv Nuk
Univerza v Ljubljani je prvo pomembno stoto obletnico praznovala že leta 2002, ko je toliko let minilo od zgraditve njenega sedeža, stavbe nekdanjega Kranjskega deželnega dvorca. Ta je bila zgrajena po ljubljanskem potresu, ki je uničil njeno precej skromnejšo predhodnico. Po ustanovitvi univerze je bil dvorec sprva sedež več fakultet, ki pa so se iz njega postopoma izselile v lastne prostore, kot zadnja pravna. To je omogočilo prenovo stavbe v času rektorja dr. Jožeta Mencingerja, ki je imel za to tudi dovolj časa. Univerzo je namreč vodil od leta 1998 do 2005, kar je najdaljše rektorovanje doslej.
Sedemdeset let Prešernovih nagrad
Ena najdaljših tradicij na univer- zi je podeljevanje študentskih Prešernovih nagrad. Prvič so jih podelili leta 1949, podatke o tem pa je zbrala in jih pred kratkim objavila Tatjana Dekleva, vodja Arhivsko-muzejske službe na UL. Kot piše, se je sistem podeljeva- nja nagrad večkrat spremenil. Prvo leto jih je bilo osem, leta 1977 so jih omejili na 12, uvedli pa so tudi Prešernove nagrade, ki so jih študentom podeljevale članice univerze. Prva fakultetna Prešernova nagrada je bila podeljena leta 1979. Nagrade so pol stoletja podeljevali na Prešernovih proslavah ob kulturnem prazniku, po letu 2001 pa v tednu univerze.
