»Vir zla« je poseben položaj državnih revizorjev
Taksa za vložitev revizije v višini 25.000 evrov je najvišja v Evropi, odločitev pa je dokončna.
Odpri galerijo
Prek javnih naročil se v Sloveniji porabi deset odstotkov BDP. FOTO: Jože Suhadolnik
Ljubljana – Marija Bukovec Marovt in Vesna Cukrov sta edini na čelu državne revizijske komisije doslej končali mandat. Štirje drugi so predčasno odstopili. Kaj je narobe na področju javnih naročil v naši državi? Dosedanji predsedniki komisije so si enotni: »vir zla« je unikaten položaj komisije, ki deluje kot sodišče, čeprav to ni: nad njo ni nikogar, ki bi lahko razveljavil njene odločitve.
Pet imen se je v zadnjih slabih dvajsetih letih izmenjalo na vrhu Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (DKOM): Marija Bukovec Marovt, ki je mandat nastopila leta 1999, Aleksij Možina (2004), Samo Červek (2006), Vesna Cukrov (2008), Miriam Ravnikar Šurk (2009) in Borut Smrdel (2012).
Njihovo večinsko mnenje je, da odločitve državne revizijske komisije potrebujejo sodno varstvo; le tako jih bo mogoče razveljaviti. K spremembi statusa komisije so že v 2016 pozivale slovenske gospodarska, trgovinska in inženirska zbornica, enaka priporočila so prišla tudi od evropske komisije. A DKOM še naprej deluje kot »nadkomisija«. Ali je torej krivca za to res treba iskati le v državni revizijski komisiji ali morda tudi v pomanjkanju politične volje, da stihijo ustavi, in v domnevnih pritiskih na odločevalce?
Državna revizijska komisija je po podatkih iz zadnjega letnega poročila v letu 2017 prejela 291 zahtevkov za revizijo javnih naročil, katerih vrednost je dosegla skoraj milijardo in 235 milijonov evrov. Največ zahtevkov, kar sto ali dobra tretjina, se je nanašalo na državne organe v vlogi naročnika. Odvetnica Vesna Cukrov, predsednica DKOM pred Smrdelom in sodna izvedenka za pravo in javna naročila, opozarja še na nekaj slovenskih »posebnosti«: »Prek javnih naročil se v Sloveniji porabi deset odstotkov BDP. Kljub drugačnemu dojemanju javnosti pa je pravno varstvo ponudnikov že zdaj zelo okrnjeno. Taksa za vložitev revizije v višini 25.000 evrov je najvišja v Evropi, število revizijskih zahtevkov se je v zadnjem desetletju prepolovilo. Ker je DKOM zadolžena za varovanje konkurenčnosti ponudnikov in njihove enakopravne obravnave na področju javnega naročanja, ti podatki vzbujajo skrb.«
»Ne morem se strinjati z dejstvom, da so pritiski medijev lahko tolikšen problem, da človek odstopi. Nadzor javnosti in drugih strokovnjakov nad državno revizijsko komisijo je vedno bil in bo in prav je tako, posebej še, ker zoper njihove odločitve ni rednega niti izrednega pravnega sredstva,« se je na odstop Boruta Smrdela, ki je revizorje vodil sedem let, za Delo odzvala pravnica Marija Bukovec Marovt. Marovtova je DKOM vodila med 1999 in 2004, to je v enem najbolj burnih obdobij, v katerem so državni revizorji odločali o velikem delu avtocestnega programa in v neki fazi celo ugotavljali, ali je v postopku izbire najugodnejšega ponudnika za gradnjo predora pod Trojanami, za katero sta se potegovala SCT in italijanski Grassetto, prišlo do menjave diskete. »To, da ni instance, je problem, ki se ga vsi zavedamo. Na to tako strokovna kot laična javnost opozarjata ob vseh večjih zadevah, vendar politične volje za spremembe ni,« ugotavlja Marovtova. Miriam Ravnikar Šurk dodaja: »
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil ne odloča o sami oddaji javnega naročila, ne izbere 'zmagovalca', pač pa ugotavlja, ali je naročnik kršil zakonska določila in določila lastne razpisne dokumentacije. DKOM je dvoživka, ki je ne zavezujejo kavtele pravdnega postopka, hkrati pa se pričakuje, da bodo njene odločitve najmanj na ravni višjega sodišča.« Šurkova vidi rešitev v instanci, ki bo nad revizijsko komisijo, denimo specializirani oddelek vrhovnega sodišča, ki pa bi najprej odločal o predlogu za dopustnost npr. revizije, kakor ga sodni sistem že pozna.
Smrdel je bil v času, ko je komisijo vodil Samo Červek, njegov podrejeni. »Na njegovo strokovno mnenje sem se lahko vedno zanesel. A kot strokovnemu sodelavcu mu ni bilo treba imeti menedžerskih veščin, ki so na vodilnem mestu komisije nujne,« pravi Červek, ki je tako kot vsi dosedanji predsedniki in predsednice DKOM pravnik. »Pravna fakulteta človeka žal ne more naučiti odločanja. Takšno delovno mesto pa zahteva zgrajeno osebnost, ki ne klecne pred vsako oviro in ki zna sprejeti odgovornost za svoje ravnanje; samo znanja iz javnih naročil ne zadoščajo.« Červek se spominja svojega predsednikovanja, ki je minilo v znamenju »težavnih« primerov, kot so predor Markovec, onkološki institut, pediatrična klinika, razvpite operacijske mize … »Na DKOM sem prišel iz gospodarstva in tja sem se vrnil, ker sem imel dovolj tega, kako državna uprava na splošno ravna z denarjem. Kot bi rasel v bankomatu. Ni treba biti biti ne pravni ne javnonaročniški genij, da doumeš, da sta sistem javnih naročil in revizija postopkov neučinkovita, zapletena, pravno varstvo pa je le vrh te ledene gore. Potrebujemo učinkovito pravno varstvo, saj imajo morebitni oškodovanci zdaj od postopkov bore malo koristi.«
Tudi specialist upravnega prava Aleksij Možina je na nujnost sodnega nadzora opozarjal že v času vodenja komisije in še potem. »Končno upravni spor v javnih naročilih?« se je spraševal že v 2010. »Ker možnost upravnega spora ni našla poti v zakonodajo, sem se odločil, da pri zakonodajnih predlogih v republiki Sloveniji ne sodelujem več, saj je takšno sodelovanje nesmiselno. In tega sem se v teh devetih letih dosledno držal,« je včeraj izjavil za Delo.
Pet imen se je v zadnjih slabih dvajsetih letih izmenjalo na vrhu Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (DKOM): Marija Bukovec Marovt, ki je mandat nastopila leta 1999, Aleksij Možina (2004), Samo Červek (2006), Vesna Cukrov (2008), Miriam Ravnikar Šurk (2009) in Borut Smrdel (2012).
Njihovo večinsko mnenje je, da odločitve državne revizijske komisije potrebujejo sodno varstvo; le tako jih bo mogoče razveljaviti. K spremembi statusa komisije so že v 2016 pozivale slovenske gospodarska, trgovinska in inženirska zbornica, enaka priporočila so prišla tudi od evropske komisije. A DKOM še naprej deluje kot »nadkomisija«. Ali je torej krivca za to res treba iskati le v državni revizijski komisiji ali morda tudi v pomanjkanju politične volje, da stihijo ustavi, in v domnevnih pritiskih na odločevalce?
Taksa za revizijo je 25.000 evrov
Državna revizijska komisija je po podatkih iz zadnjega letnega poročila v letu 2017 prejela 291 zahtevkov za revizijo javnih naročil, katerih vrednost je dosegla skoraj milijardo in 235 milijonov evrov. Največ zahtevkov, kar sto ali dobra tretjina, se je nanašalo na državne organe v vlogi naročnika. Odvetnica Vesna Cukrov, predsednica DKOM pred Smrdelom in sodna izvedenka za pravo in javna naročila, opozarja še na nekaj slovenskih »posebnosti«: »Prek javnih naročil se v Sloveniji porabi deset odstotkov BDP. Kljub drugačnemu dojemanju javnosti pa je pravno varstvo ponudnikov že zdaj zelo okrnjeno. Taksa za vložitev revizije v višini 25.000 evrov je najvišja v Evropi, število revizijskih zahtevkov se je v zadnjem desetletju prepolovilo. Ker je DKOM zadolžena za varovanje konkurenčnosti ponudnikov in njihove enakopravne obravnave na področju javnega naročanja, ti podatki vzbujajo skrb.«
Ni rednih in ne izrednih sredstev
»Ne morem se strinjati z dejstvom, da so pritiski medijev lahko tolikšen problem, da človek odstopi. Nadzor javnosti in drugih strokovnjakov nad državno revizijsko komisijo je vedno bil in bo in prav je tako, posebej še, ker zoper njihove odločitve ni rednega niti izrednega pravnega sredstva,« se je na odstop Boruta Smrdela, ki je revizorje vodil sedem let, za Delo odzvala pravnica Marija Bukovec Marovt. Marovtova je DKOM vodila med 1999 in 2004, to je v enem najbolj burnih obdobij, v katerem so državni revizorji odločali o velikem delu avtocestnega programa in v neki fazi celo ugotavljali, ali je v postopku izbire najugodnejšega ponudnika za gradnjo predora pod Trojanami, za katero sta se potegovala SCT in italijanski Grassetto, prišlo do menjave diskete. »To, da ni instance, je problem, ki se ga vsi zavedamo. Na to tako strokovna kot laična javnost opozarjata ob vseh večjih zadevah, vendar politične volje za spremembe ni,« ugotavlja Marovtova. Miriam Ravnikar Šurk dodaja: »
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil ne odloča o sami oddaji javnega naročila, ne izbere 'zmagovalca', pač pa ugotavlja, ali je naročnik kršil zakonska določila in določila lastne razpisne dokumentacije. DKOM je dvoživka, ki je ne zavezujejo kavtele pravdnega postopka, hkrati pa se pričakuje, da bodo njene odločitve najmanj na ravni višjega sodišča.« Šurkova vidi rešitev v instanci, ki bo nad revizijsko komisijo, denimo specializirani oddelek vrhovnega sodišča, ki pa bi najprej odločal o predlogu za dopustnost npr. revizije, kakor ga sodni sistem že pozna.
Vesna Cukrov verjame, da bi sodno varstvo rešilo težavo Dkom. FOTO: Osebni arhiv
Sodno varstvo
Državna revizijska komisija je lahko zaradi edinstvene ureditve v Evropi – nima instance, ki bi razveljavila njeno odločitev – hitro predmet očitkov. Pravo je moč tehtanja argumentov. Če bi bilo nad njeno odločitvijo zagotovljeno sodno varstvo, ki bi omogočalo razveljavitev odločitve, bi pravne očitke presojali v okviru pravnih sredstev. In če so bile vse druge članice EU sposobne zagotoviti učinkovito instančno presojo, bi to, kar nam nalaga evropska komisija in so že zahtevale vse zbornice Slovenije, zmogla tudi Slovenija. Zakonodajno bi bilo vzpostavitev instance moč urediti tako, da hitrost postopkov in izvajanje večjih investicijskih projektov ne bi trpelo, pravi Vesna Cukrov.
Državna revizijska komisija je lahko zaradi edinstvene ureditve v Evropi – nima instance, ki bi razveljavila njeno odločitev – hitro predmet očitkov. Pravo je moč tehtanja argumentov. Če bi bilo nad njeno odločitvijo zagotovljeno sodno varstvo, ki bi omogočalo razveljavitev odločitve, bi pravne očitke presojali v okviru pravnih sredstev. In če so bile vse druge članice EU sposobne zagotoviti učinkovito instančno presojo, bi to, kar nam nalaga evropska komisija in so že zahtevale vse zbornice Slovenije, zmogla tudi Slovenija. Zakonodajno bi bilo vzpostavitev instance moč urediti tako, da hitrost postopkov in izvajanje večjih investicijskih projektov ne bi trpelo, pravi Vesna Cukrov.
»Kot da za državno upravo denar raste v bankomatu«
Smrdel je bil v času, ko je komisijo vodil Samo Červek, njegov podrejeni. »Na njegovo strokovno mnenje sem se lahko vedno zanesel. A kot strokovnemu sodelavcu mu ni bilo treba imeti menedžerskih veščin, ki so na vodilnem mestu komisije nujne,« pravi Červek, ki je tako kot vsi dosedanji predsedniki in predsednice DKOM pravnik. »Pravna fakulteta človeka žal ne more naučiti odločanja. Takšno delovno mesto pa zahteva zgrajeno osebnost, ki ne klecne pred vsako oviro in ki zna sprejeti odgovornost za svoje ravnanje; samo znanja iz javnih naročil ne zadoščajo.« Červek se spominja svojega predsednikovanja, ki je minilo v znamenju »težavnih« primerov, kot so predor Markovec, onkološki institut, pediatrična klinika, razvpite operacijske mize … »Na DKOM sem prišel iz gospodarstva in tja sem se vrnil, ker sem imel dovolj tega, kako državna uprava na splošno ravna z denarjem. Kot bi rasel v bankomatu. Ni treba biti biti ne pravni ne javnonaročniški genij, da doumeš, da sta sistem javnih naročil in revizija postopkov neučinkovita, zapletena, pravno varstvo pa je le vrh te ledene gore. Potrebujemo učinkovito pravno varstvo, saj imajo morebitni oškodovanci zdaj od postopkov bore malo koristi.«
- Državno revizijsko komisijo je v 20 letih vodilo šest imen, le dve ves mandat.
- Brez sodnega varstva odločitev komisije ni mogoče razveljaviti.
- Spremembe statusa komisije očitno niso v interesu politike.
Politika noče prisluhniti
Tudi specialist upravnega prava Aleksij Možina je na nujnost sodnega nadzora opozarjal že v času vodenja komisije in še potem. »Končno upravni spor v javnih naročilih?« se je spraševal že v 2010. »Ker možnost upravnega spora ni našla poti v zakonodajo, sem se odločil, da pri zakonodajnih predlogih v republiki Sloveniji ne sodelujem več, saj je takšno sodelovanje nesmiselno. In tega sem se v teh devetih letih dosledno držal,« je včeraj izjavil za Delo.
