Visoka obletnica šole, ki vzgaja tudi premiere
Stotrideseta obletnica: Srednja lesarska šola v Ljubljani je med desetimi v Sloveniji največja, letos je vpisanih 443 dijakov
Odpri galerijo
Praktični pouk je bil od nekdaj zelo pomemben del lesarskega izobraževanja. Foto Jože Suhadolnik
Ljubljana – »Da je les pomemben za Slovenijo, so vedeli že naši predniki, ki so pred 130 leti ustanovili predhodnico naše šole – Strokovno šolo za lesno industrijo v Ljubljani, v kateri so izobraževali strokovnjake, da bi iz lesa izdelovali izdelke z najvišjo dodano vrednostjo,« je ob današnji 130. obletnici Srednje lesarske šole, ki od leta 1999 deluje v okviru Šolskega centra Ljubljana, povedala ravnateljica mag. Majda Kanop.
Na današnji dan, 3. decembra 1888, so v Virantovi hiši na Sv. Jakoba trgu št. 2, slovesno odprli Strokovno šolo za lesno industrijo, ki je takrat delovala v okviru Obrtne strokovne šole v Ljubljani, poleg Strokovne šole za umetno vezenje in šivanje čipk. V časopisu Popotnik, List za šolo in dom, iz 25. oktobra 1888, ki je izhajal v Mariboru, je zapisano, da pri nas izkušenj s takšno šolo še ni, po zgledu Francije, Belgije in Anglije, ki jih imajo že dlje časa, pa zelo dobro vplivajo na razvoj vseh vrst domačih obrti.
Pozneje se je šola preselila v Stiški dvorec na Starem trgu 36. Po potresu 1895 so se pojavile težnje po izgradnji nove stavbe na današnji Aškerčevi 1. Na poti do nove šole je bilo ogromno ovir, a takratni župan Ivan Hribar ni popustil. Načrt je naredil direktor češke državne obrtne šole v Brnu Adalbert Dvorák. Tlorisna zasnova je v obliki črk FI, kar je kratica za Franc Iosef. Gradnja je za tisti čas potekala zelo hitro, delavniško poslopje in večina učilnic so bili na voljo že jeseni 1911. Prvi ravnatelj šole je bil Ivan Šubic.
Med prvo svetovno vojno je poslopje zasedla Vojna uprava, nato so šolo preuredili v bolnišnico. Po vojni se je zavod širil, vključeval nove programe in oddelke tehničnih usmeritev. Med drugo svetovno vojno so poslopje uporabljali okupatorji. Po vojni so zaradi prostorske stiske glavno šolsko poslopje dvignili za eno nadstropje. Konec petdesetih let se je šola imenovala Tehniška šola za kemijsko, metalurško, rudarsko, lesno in papirniško stroko, obiskovalo pa jo je že 2109 dijakov. Srednje usmerjeno izobraževanje v letih 1981/82 je prineslo izobraževanje od II. do V. stopnje, leto 1997/98 pa uvedbo tehniške gimnazije.
Srednja lesarska šola v Ljubljani je med desetimi v Sloveniji največja. V tem šolskem letu so v 20 razredov vpisali 443 dijakov, ki obiskujejo dvoletni program obdelovalec lesa, triletni program mizar, štiriletni program lesarski tehnik in program lesarski tehnik po sistemu 3+2, je povedala ravnateljica Majda Kanop: »Čeprav je število vpisanih v zadnjih obdobjih stabilno in nekoliko narašča, pa je to daleč od številke, ko smo v začetku devetdesetih vpisovali več kot 800 dijakov.«
Častitljivo obletnico, ki hkrati pomeni tudi 130 let obstoja lesarskega izobraževanja na Slovenskem, danes zvečer praznujejo skupaj z bivšimi učitelji in predvsem z lesarji, ki so bili nekoč tudi dijaki te šole, danes pa so uspešni podjetniki.
Med znanimi osebnostmi so šolo obiskovali tudi režiserja Dragan Živadinov in Vinci Vogue Anžlovar, igralca Gojmir Lešnik Gojc in Marjan Šarec, ki je danes predsednik slovenske vlade, glasbeniki Matjaž Končan (Čuki), Zlatko Čordić Zlatko, Robert Dragan (Viktory) in Martin Vodlan (vodja ansambla Viharnik), oblikovalka Bojana Fajmut s številnimi nagradami svetovnega ranga, športniki Primož Prošt (vratar državne reprezentance v rokometu), Sergeja Stefanišin (rokometna vratarka Krima), maneken Alen Kobilica, slikar Darko Slavec, direktor Radia Vatikan za Slovenijo Ivan Hercog in še mnogi drugi.
Na današnji dan, 3. decembra 1888, so v Virantovi hiši na Sv. Jakoba trgu št. 2, slovesno odprli Strokovno šolo za lesno industrijo, ki je takrat delovala v okviru Obrtne strokovne šole v Ljubljani, poleg Strokovne šole za umetno vezenje in šivanje čipk. V časopisu Popotnik, List za šolo in dom, iz 25. oktobra 1888, ki je izhajal v Mariboru, je zapisano, da pri nas izkušenj s takšno šolo še ni, po zgledu Francije, Belgije in Anglije, ki jih imajo že dlje časa, pa zelo dobro vplivajo na razvoj vseh vrst domačih obrti.
Dijaki skupaj z mentorji vsako leto pripravijo razstavo izdelkov. Foto Jože Suhadolnik
Od leta 1911 na Aškerčevi 1
Pozneje se je šola preselila v Stiški dvorec na Starem trgu 36. Po potresu 1895 so se pojavile težnje po izgradnji nove stavbe na današnji Aškerčevi 1. Na poti do nove šole je bilo ogromno ovir, a takratni župan Ivan Hribar ni popustil. Načrt je naredil direktor češke državne obrtne šole v Brnu Adalbert Dvorák. Tlorisna zasnova je v obliki črk FI, kar je kratica za Franc Iosef. Gradnja je za tisti čas potekala zelo hitro, delavniško poslopje in večina učilnic so bili na voljo že jeseni 1911. Prvi ravnatelj šole je bil Ivan Šubic.
Med prvo svetovno vojno je poslopje zasedla Vojna uprava, nato so šolo preuredili v bolnišnico. Po vojni se je zavod širil, vključeval nove programe in oddelke tehničnih usmeritev. Med drugo svetovno vojno so poslopje uporabljali okupatorji. Po vojni so zaradi prostorske stiske glavno šolsko poslopje dvignili za eno nadstropje. Konec petdesetih let se je šola imenovala Tehniška šola za kemijsko, metalurško, rudarsko, lesno in papirniško stroko, obiskovalo pa jo je že 2109 dijakov. Srednje usmerjeno izobraževanje v letih 1981/82 je prineslo izobraževanje od II. do V. stopnje, leto 1997/98 pa uvedbo tehniške gimnazije.
Štirje programi
Srednja lesarska šola v Ljubljani je med desetimi v Sloveniji največja. V tem šolskem letu so v 20 razredov vpisali 443 dijakov, ki obiskujejo dvoletni program obdelovalec lesa, triletni program mizar, štiriletni program lesarski tehnik in program lesarski tehnik po sistemu 3+2, je povedala ravnateljica Majda Kanop: »Čeprav je število vpisanih v zadnjih obdobjih stabilno in nekoliko narašča, pa je to daleč od številke, ko smo v začetku devetdesetih vpisovali več kot 800 dijakov.«
Majda Kanop, ravnateljica Srednje lesarske šole Ljubljana Foto Jože Suhadolnik
Majda Kanop, ravnateljica
»Razvoj in številne raziskave zahtevajo dobre strokovnjake. Prav zato čutimo še večjo odgovornost, da nadaljujemo tradicijo naše šole, da v naše delo vgradimo sodobne dosežke in da znanje še naprej delimo z našimi dijaki in vsemi, ki jih lesarstvo zanima. Ob tem je potrebno opozoriti na izjemno pomembno poslanstvo, ki ga opravljajo pedagoški delavci, ki morajo dijake ne le naučiti strokovnosti, ampak tudi vzgojiti človeka z veliko začetnico: solidarnega, iskrenega, potrpežljivega, samozavestnega in spoštovanega delavca.«
»Razvoj in številne raziskave zahtevajo dobre strokovnjake. Prav zato čutimo še večjo odgovornost, da nadaljujemo tradicijo naše šole, da v naše delo vgradimo sodobne dosežke in da znanje še naprej delimo z našimi dijaki in vsemi, ki jih lesarstvo zanima. Ob tem je potrebno opozoriti na izjemno pomembno poslanstvo, ki ga opravljajo pedagoški delavci, ki morajo dijake ne le naučiti strokovnosti, ampak tudi vzgojiti človeka z veliko začetnico: solidarnega, iskrenega, potrpežljivega, samozavestnega in spoštovanega delavca.«
Včasih je bilo na šoli 800 dijakov, danes jih je 443. Foto Jože Suhadolnik
Dijaki, ki so postali znane osebnosti
Častitljivo obletnico, ki hkrati pomeni tudi 130 let obstoja lesarskega izobraževanja na Slovenskem, danes zvečer praznujejo skupaj z bivšimi učitelji in predvsem z lesarji, ki so bili nekoč tudi dijaki te šole, danes pa so uspešni podjetniki.
Marjan Šarec, predsednik slovenske vlade Foto Jure Eržen
Marjan Šarec, predsednik slovenske vlade
»Na šolo imam zelo lepe spomine, zlasti se spominjam vseh profesorjev. Seveda pa je bilo tudi nekaj težkih trenutkov, tako kot pri vseh. Pripetljajev je bilo veliko. Morda lahko izpostavim hecen dogodek, ko je dal profesor vzorce lesa po razredu, in ko smo vzorce vrnili, je na enem pisalo 'borovničev ploh'. Zanimiv je tudi podatek, kdo vse je obiskoval to šolo. Slovenija je bila včasih velesila v lesarski industriji. Žal je pohlep nekaterih to uničil, zlasti žalostna je zgodba Stola iz Kamnika. Lesarstvo ima prihodnost, če bomo vsi vložili napor v to in ne bomo več samo izvažali hlodov, temveč bomo prodajali izdelke z visoko dodano vrednostjo. Nekaj korakov je bilo že storjenih v to smer, veliko dela nas še čaka.«
»Na šolo imam zelo lepe spomine, zlasti se spominjam vseh profesorjev. Seveda pa je bilo tudi nekaj težkih trenutkov, tako kot pri vseh. Pripetljajev je bilo veliko. Morda lahko izpostavim hecen dogodek, ko je dal profesor vzorce lesa po razredu, in ko smo vzorce vrnili, je na enem pisalo 'borovničev ploh'. Zanimiv je tudi podatek, kdo vse je obiskoval to šolo. Slovenija je bila včasih velesila v lesarski industriji. Žal je pohlep nekaterih to uničil, zlasti žalostna je zgodba Stola iz Kamnika. Lesarstvo ima prihodnost, če bomo vsi vložili napor v to in ne bomo več samo izvažali hlodov, temveč bomo prodajali izdelke z visoko dodano vrednostjo. Nekaj korakov je bilo že storjenih v to smer, veliko dela nas še čaka.«
Med znanimi osebnostmi so šolo obiskovali tudi režiserja Dragan Živadinov in Vinci Vogue Anžlovar, igralca Gojmir Lešnik Gojc in Marjan Šarec, ki je danes predsednik slovenske vlade, glasbeniki Matjaž Končan (Čuki), Zlatko Čordić Zlatko, Robert Dragan (Viktory) in Martin Vodlan (vodja ansambla Viharnik), oblikovalka Bojana Fajmut s številnimi nagradami svetovnega ranga, športniki Primož Prošt (vratar državne reprezentance v rokometu), Sergeja Stefanišin (rokometna vratarka Krima), maneken Alen Kobilica, slikar Darko Slavec, direktor Radia Vatikan za Slovenijo Ivan Hercog in še mnogi drugi.
Nika Gorza, 3. letnik, program lesarski tehnik, Srednja lesarska šola v Ljubljani Foto Jože Suhadolnik
Nika Gorza, 3. letnik, program lesarski tehnik
»Nad lesarskim poklicem me je navdušil oče, ki ima družinsko podjetje, mizarsko delavnico. Že od malega sem tam preživela veliko časa, ker sem samo tako lahko bila z njim, ker veliko dela. Ko sem zrasla, sem tudi sama poprijela za kakšno delo, to mi je prišlo v kri in me je navdušilo. Všeč mi je občutek, ko dobiš neobdelan les in iz njega lahko narediš toliko različnih stvari, od glasbil do navadnega pohištva in umetnin. Srednja lesarska šola v Ljubljani me je pritegnila že na informativnem dnevu, ko sem bila v 8. razredu osnovne šole, in ni mi žal. V prihodnosti se vidim na študiju lesarstva na biotehniški fakulteti. Nato pa bom pomagala staršem v družinskem podjetju.«
»Nad lesarskim poklicem me je navdušil oče, ki ima družinsko podjetje, mizarsko delavnico. Že od malega sem tam preživela veliko časa, ker sem samo tako lahko bila z njim, ker veliko dela. Ko sem zrasla, sem tudi sama poprijela za kakšno delo, to mi je prišlo v kri in me je navdušilo. Všeč mi je občutek, ko dobiš neobdelan les in iz njega lahko narediš toliko različnih stvari, od glasbil do navadnega pohištva in umetnin. Srednja lesarska šola v Ljubljani me je pritegnila že na informativnem dnevu, ko sem bila v 8. razredu osnovne šole, in ni mi žal. V prihodnosti se vidim na študiju lesarstva na biotehniški fakulteti. Nato pa bom pomagala staršem v družinskem podjetju.«
Jan Škarja, 3. letnik, program mizar, Srednja lesarska šola Ljubljana Foto Jože Suhadolnik
Jan Škarja, 3. letnik, program mizar
»Za ta poklic sem se odločil, ker zelo rad delam z lesom, tako v šoli kot tudi za hobi med prostim časom. V družini se sicer nihče ne ukvarja z lesarstvom. Čeprav bi se glede na šolski uspeh lahko vpisal v štiriletni program lesarskega tehnika, sem se raje odločil za program mizarja, ker je veliko več praktičnega dela. Zelo veliko mi pomeni, da bom nekoč znal dobro delati z lesom. V prihodnje želim nadaljevati v programu lesarski tehnik in se nato vpisati na študij lesarstva. Nekoč bi rad vodil svoje lesno podjetje, ki bi izdelovalo masivno pohištvo, in tako ohranil stil, ki se zdaj vrača. Ker sem tudi glasbenik, si tudi želim, da bi kdaj naredil kakšno svoje glasbilo.«
»Za ta poklic sem se odločil, ker zelo rad delam z lesom, tako v šoli kot tudi za hobi med prostim časom. V družini se sicer nihče ne ukvarja z lesarstvom. Čeprav bi se glede na šolski uspeh lahko vpisal v štiriletni program lesarskega tehnika, sem se raje odločil za program mizarja, ker je veliko več praktičnega dela. Zelo veliko mi pomeni, da bom nekoč znal dobro delati z lesom. V prihodnje želim nadaljevati v programu lesarski tehnik in se nato vpisati na študij lesarstva. Nekoč bi rad vodil svoje lesno podjetje, ki bi izdelovalo masivno pohištvo, in tako ohranil stil, ki se zdaj vrača. Ker sem tudi glasbenik, si tudi želim, da bi kdaj naredil kakšno svoje glasbilo.«
Anže Cerar, 3. letnik, program mizar, Srednja lesarska šola Ljubljana Foto Jože Suhadolnik
Anže Cerar, 3. letnik, program mizar
»Že od malega sem rad ustvarjal z različnimi materiali, najraje pa z lesom. Nad šolo me je najbolj navdušil moj stric, ki je obiskoval najprej program mizar, nato je nadaljeval v programu lesarski tehnik in končal študij lesarstva na fakulteti. Kupil je nekaj strojev in doma imamo delavnico. Začel sem delati pri njem. V 8. razredu osnovne šole sem prišel na informativni dan in se dokončno določil, ko sem to ponovil v 9. razredu. V prihodnje želim nadaljevati šolanje, podobno kot stric, in se, če bodo možnosti dopuščale, vpisati na fakulteto za lesarstvo. Če bo šlo po načrtih, želim nekoč imeti svojo delavnico, v kateri bi izdeloval masivno pohištvo.«
»Že od malega sem rad ustvarjal z različnimi materiali, najraje pa z lesom. Nad šolo me je najbolj navdušil moj stric, ki je obiskoval najprej program mizar, nato je nadaljeval v programu lesarski tehnik in končal študij lesarstva na fakulteti. Kupil je nekaj strojev in doma imamo delavnico. Začel sem delati pri njem. V 8. razredu osnovne šole sem prišel na informativni dan in se dokončno določil, ko sem to ponovil v 9. razredu. V prihodnje želim nadaljevati šolanje, podobno kot stric, in se, če bodo možnosti dopuščale, vpisati na fakulteto za lesarstvo. Če bo šlo po načrtih, želim nekoč imeti svojo delavnico, v kateri bi izdeloval masivno pohištvo.«
