Vlada ni stopila na rep »debelim mačkam«

Vlada je očitno klonila pred lobističnimi pritiski gospodarstva, ki je bilo doslej oproščeno okoljskih dajatev za CO2. Z letom 2015 je načrtovala iz tega naslova v proračun dobiti 30 milijonov evrov dajatev, včeraj pa sklenila, da bo energetsko intenzivna podjetja obremenila za 6,5 milijona; razlika do 30 milijonov je »ukrep, ki zajame bistveno širšo populacijo,« je bil kratek finančni minister Dušan Mramor.

Okoljski aktivisti iz Eko kroga na primeru Lafarge Cementa (LC) razkrivajo dvojno igro »debelih mačk«, kakor v svetu imenujejo onesnaževalce, ki iz brezplačnih emisijskih kuponov kujejo dobičke.

LC je med letoma 2008 in 2013 po podatkih Eko kroga emitiral dober milijon ton CO2, brezplačno pa v tem času prejel 1,8 milijona kuponov. Če je na primer presežek emisijskih kuponov prihranil, domneva Eko krog, njegov dobiček presega pet milijonov evrov. Do leta 2020 Lafarge Cementu pripada še dva milijona brezplačnih kuponov. Ob tej dinamiki skupini Lafarge kuponov ne bo treba kupiti vsaj še 25 let, trdi Eko krog, v LC pa njihovih navedb za Delo niso hoteli ne potrditi ne zanikati.

Utegne se zgoditi, da bo LC brezplačne emisijske kupone pridobival celo do leta 2030, saj je evropski svet pred kratkim odločil, da se bo zaščita energetsko intenzivne industrije pred odlivom emisij nadaljevala tudi po letu 2020. Med zavezanci evropske sheme trgovanja z emisijami je po oceni aktivistov multinacionalka Lafarge na najboljši poti, da v prihodnje nakopiči kar največ presežnih kuponov. Glede na pravila o njihovem razdeljevanju bo presežek naraščal vse do leta 2029. Morda gre prav v »kuponskih pošiljkah« iskati tudi odgovor na vprašanje, zakaj Lafarge kljub dolgotrajnemu pridobivanju okoljskega dovoljenja za sosežig, sodni prepovedi uporabe petrolkoksa in odporu iz okolja vztraja v Sloveniji.

V Eko krogu so prepričani, da je klic cementne industrije na pomoč farsa in neupravičen pritisk na vlado, saj kuponi na leipziški borzi tačas dosegajo vrednosti tudi do sedem evrov, prav cementna industrija pa nenehno poskuša računsko zniževati priznano emitirano količino toplogrednih plinov tako, da fosilna goriva nadomešča s sežiganjem odpadkov.

Prvi zasavski okoljski aktivist Uroš Macerl se zaveda, da vladna »uravnilovka« ni pravi ukrep: »Enaka obdavčitev ni za vse enako pravična in še manj enako boleča. Kljub temu se mora vlada vprašati, ali na leto investirati vsaj en odstotek BDP v preprečevanje podnebnih sprememb ali porabiti tudi do 20 odstotkov BDP za odpravljanje posledic.« Da vendar gre za pritisk na vlado, je razbrati tudi iz Lafargeevega odgovora, v katerem trdijo, da njeno ravnanje ni v skladu z evropsko regulativo in da EU z zahtevami glede okolja že zdaj povzroča selitev industrije na območja z milejšo okoljsko zakonodajo.

Z vladnimi ukrepi se ne strinjajo niti v Holdingu Slovenske elektrarne (HSE), lastniku večine največjih slovenskih onesnaževalcev, kot so Teš, Tet ... Prvi mož HSE Blaž Košorok pojasnjuje: »Te družbe za izpuste CO2 plačujejo že prek sheme evropskega trgovanja z emisijami. Zanje bi dodatna obdavčitev pomenila dodaten finančni problem. Samo Tešu bi vladni ukrep prinesel 20 milijonov evrov dodatnih obremenitev.« Ker v bilancah družb ta obremenitev pomeni strošek goriva, je edino umestno vprašanje, ali je sploh smiselno, da tak energetski objekt še obratuje, pravi Košorok.