Vojska, ki se porazi sama

Ustavljeni nakup osemkolesnih oklepnikov razgalja veliko večino razsežnosti kaosa v Slovenski vojski.
Objavljeno
20. februar 2019 15.45
Posodobljeno
21. februar 2019 15.44
Nova načelnica generalštaba slovenske vojske Alenka Ermenc 28.11.2018 Ljubljana Slovenija [Alenka Ermenc,generalštab,Slovenska vojska,Ljubljana,Slovenija] Foto Jože Suhadolnik
Obotavljanje glede nakupa osemkolesnih oklepnikov in na koncu ne presenetljiv odstop vlade od orožarskega posla, je edina zgodba, ki jo morate poznati, da bi videli večino dimenzij kaosa v Slovenski vojski. Uradni razlog za odstop tiči v neustrezno pripravljeni investicijski dokumentaciji.

Vojska, njen generalštab vodi generalmajorka Alenka Ermenc, je 300 milijonov evrov vreden posel ves čas odločno zagovarjala kot nujnost, na kateri obstane ali pade verodostojnost Slovenije pred našimi zavezniki. Minister Karl Erjavec je v 48 nemških oklepnikih videl hrbtenico razvoja slovenske vojske, če jih ne dobimo, se po njegovih besedah pod vprašaj postavi smisel obstoja naše vojske.

In kako se je vojska, natančneje vojaška stroka, lotila tega kronskega projekta? Mirno lahko trdimo, da so k poslu pristopili prav nesramno amatersko. Da vojska nima celovite taktične študije o tem, kaj sploh potrebujemo za vzpostavitev srednje bojne bataljonske skupine, je dejal minister Erjavec. Le kaj novega, česar ne vedo danes, bodo ugotovili v novi študiji? Ali bodo kakšne posledice tega zamika?

Ko sem lansko jesen doma prenavljal razmajani betonski steber ob vhodu v dvorišče, sem s pomočjo bolj izkušenega soseda preračunal, koliko peska, cementa in železnih palic potrebujem za to preprosto operacijo. Seveda, razen pri širini desk za opaž, ni bilo presenečenj. Ko pa vojska kupuje oklepnike, za katere nam vztrajno dopoveduje, da so nujni za njen obstanek, čez nekaj let ugotovimo, da niti ne vedo, ali jih sploh potrebujejo in koliko jih potrebujejo.

Za vpletene je malo verjetno, da bodo odgovarjali. Pri površnem snovanju posla so bolj ali manj dejavno sodelovali vsi trije zadnji načelniki generalštaba, vključno se sedanjo načelnico Alenko Ermenc, ki je lani jeseni z veliko pompa prevzela vodenje slovenske vojske kot prva ženska v Nato zvezi. Če se jih znebimo, bo vojska spet za nekaj časa obglavljena.
Kot zagotavlja Erjavec, se Slovenija nakupu še ni povsem odpovedala, ker pa tovrstni postopki trajajo, bo gotovo prišlo do zamude pri izpolnjevanju zavez Slovenije do Nata. Nova klofuta verodostojnosti je najbrž zadnje, kar potrebujemo v mednarodni areni.

Izgubljeni čas tudi stane, v zasebnem življenju izgubljeni čas stane več kot v javnem sektorju, a tudi v vojski je čas denar. Odgovorni naj se vprašajo, ali je podoba ustanove, ki se neprestano obotavlja, ki ne ve, kaj bi rada in kam bi rada, res podoba, ki jo naša vojska potrebuje? Bolj kot vprašanje, kako jih bomo kupili in kje jih bomo parkirali, je pomembno vprašanje, kdo bo te oklepnike nekoč vozil. V cagavo vojsko, ki se že s papirologijo premaga sama, mladih borcev ravno ne vleče.
Člani opozicijske Levice, ki ves čas ostro nasprotujejo po njihovem nesmiselnim načrtom vojske, res ne potrebujejo boljših zaveznikov, kot jih imajo v sedanjem vodstvu vojske.