Vplivnejši, a deloma v lažjem položaju
60 let Dela: Kako se naši nekdanji sodelavci spominjajo svojega dela na Delu, kako pomembni so bili takrat mediji, kje so danes?
Odpri galerijo
Slavnostnega odprtja Muzeja tiska avtorja Alija Žerdina v Cankarjevem domu se je udeležilo veliko nekdanjih in sedanjih novinarjev Dela. Foto Silva Čeh
Časopis Delo letos praznuje 60. obletnico. Torej ni od včeraj, soustvarjali so ga številni sodelavci, vrhunski novinarji in uredniki, ki so tudi odpirali in širili demokratični prostor v nekdanji skupni Jugoslaviji in odpirali številna vrata novi samostojni Sloveniji, spremembam in novim družbenim sistemom, utrjevali vrednote pravne države, prisluhnili šibkejšim: doma, po svetu, iz Bruslja, iz zadnje vasi v Sloveniji.
Kako je bilo v njihovih najbolj aktivnih delovnih časih, smo vprašali nekaj naših zdaj upokojenih sodelavcev: Mijo Repovž, novinarka in komentatorka Dela in Sobotne priloge, urednico gospodarske redakcije, Ivana Gerenčerja, dopisnika iz Pomurja in Porabja, Stojana Žitka, novinarja, dopisnika iz Bruslja in urednika zunanje redakcije ter Lojzeta Javornika, novinarja in urednika notranje in centralne redakcije.
Mija Repovž: Od leta 1968, ko sem začela sprva honorarno pisati za Delo, pa do danes so se razmere strašansko spremenile. V socializmu je bila v vsaki od tedanjih republik ena sama radiotelevizija, dva ali največ trije resni dnevniki (kot v Sloveniji), nekaj revij. Dostop do tujih, še posebej zahodnih časopisov so imeli redki – vrhovi politike, v medijih pa vodstvo uredništva, zunanjepolitični novinarji. Medijska konkurenca je bila torej šibka. Politične omejitve so bile vsakemu novinarju povsem jasne – temelji socialističnega sistema so bili nedotakljivi, tabu. Marsikaj se je bolj zavito vendarle dalo napisati; pisalo in bralo se je, kot smo temu rekli, med vrsticami. Žeja po informacijah in drugih vsebinah v medijih je bila mogočna. Novinarji smo bili socialno varni, profesionalne eksekucije so bile vsaj v Sloveniji izjemno redke.
Sredi 80. let, po gospodarsko-politični krizi, se je začel politični prostor odpirati, pomagali so tudi mediji, med časopisi predvsem Delo. Ni šlo čez noč. Sčasoma so se razmahnile razprave o alternativnih elementih demokratičnega kapitalizma, tržnem gospodarstvu z močno socialno noto. Proces je bil po svoje podoben dogajanju v zadnjih letih, ko v medije mukoma prodirajo premisleki o alternativah sedanjemu surovemu neoliberalnemu kapitalizmu.
Spremembi sistema in osamosvojitvi je sledilo zlato obdobje medijev, zlasti resnih časopisov. Naklade so bile visoke, oglasni prihodki močni, časopisi avtonomni, odporni proti pritiskom tako politike kot večjih lastnikov, verjetno tudi zato, ker je bil velik del lastništva še v rokah novinarjev in drugih zaposlenih. Zlasti dnevniki so uživali veliko zaupanje javnosti in imeli precejšen vpliv tako na politiko kot gospodarstvo. Tako je bilo nekako do leta 2002.
Z novimi televizijami, krepitvijo nekaterih strankarskih medijev in s pojavom internetnih portalov brez profesionalnih novinarjev je postala medijska scena težko pregledna. Družba je postajala bolj zapletena, površno pluralna in tudi zmedena, kar se je pokazalo tudi v časopisih. Postopno so se krepili pritiski na novinarje – politični, lastniški in lobistični. Prej velik ugled časopisov je začel postopno bledeti.
Zaradi spremenjenih bralnih navad, prehajanja mladih generacij na internetne domače in tuje medije so se, podobno kot drugod po svetu, kasneje še dodatno znižale naklade, zmanjšali sta se poslovna moč in vplivnost resnih časopisov. In seveda, socialna varnost novinarjev je močno načeta. Socialno ranljiv novinar je težko suveren.
Ivan Gerenčer: Vloga medijev je bila in bo skozi zgodovino zelo pomembna, kar potrjuje izredna vsestranska pozornost javnosti ob praznovanju 60. obletnice izhajanja časnika Delo. V mojih časih so ljudje zelo verjeli novinarjem. Neštetokrat so me bralci in ljudje z ulice opozorili na domnevne ali dejanske nepravilnosti v svojem okolju, celo veliko prej kot na primer razne inšpektorje ali policijo. Kot novinar sem tako nehote delno opravil začetno delo preiskovalnih ali nadzornih organih, pa tudi policije. V mojih časih skoraj ni bilo politika ali direktorja, ki ne bi imel na mizi ali v torbi svežega izvoda našega časnika, ki so ga prebirali tudi na sestankih. Delo je bilo nekakšno vodilo pri njihovem delu.
Novinarjevo pisanje je tudi vplivalo na njihove odločitve. Spomnim se, da sem opozoril na nepravilnosti v poslovanju takrat zelo uglednega podjetnika v lendavski občini. V lokalnem okolju je živel in deloval kot lokalni šerif, ki mu je šla na roko tudi lokalna politika. Podjetnik se je velikopotezno lotil gradnje središča Lendave, financiral pa jo je z bančnimi in zavarovalniškimi krediti. Ko sem večkrat v Delu opozoril na nepravilnosti pri gradnji mestnega središča, so se podjetniku čez noč zaprli vsi finančni viri. V zelo kratkem času so on in s tem vsa njegova družinska podjetja propadli, začeli so mleti sodni mlini. Največjo škodo je poleg tistih, ki so s posojili financirali podjetnikovo dejavnost, imelo mesto, saj je bila gradnja mestnega središča ustavljena na pol poti. Škoda se popravlja še danes.
Stojan Žitko: Glede na to, da sem upokojen že dobrih pet let, zdaj na pomen medijev gledam precej drugače kot pred leti, a najbolj me vznemirja padanje naklade nekdaj najbolj razširjenih resnih medijev, v prvi vrsti kajpada tudi Dela. Dobro se še spominjam svojih precej naivnih besed pred petimi desetletji, ko sem nekemu znanemu novinarju in uveljavljenemu literatu dejal, da mi je povsem dovolj, če me nekje prebere en sam bralec. Samozavest novinarja, ki je to šele postajal, ali precej velika neumnost? No, saj mi je tudi on dejal, češ, mladi kolega, to bi pa le bilo nekoliko premalo. Zdaj mi je že dolgo jasno, da je bilo Delo z naklado čez 100 tisoč dnevnih izvodov ali pa poznejših še vedno 70 tisoč nekaj povsem drugega kot danes z manj kot 30 tisoč izvodi, ob sobotah pa zanemarljivo več.
Prav tako mi je žal mlajših kolegov in kolegic, ki se gotovo vsaj kdaj vprašajo, v čem je še njihov smisel, ali pa se preprosto zanašajo na tisto, kar sem na začetku poti sam gotovo preveč naivno verjel glede svojega pisanja. Dobro se spominjam dneva, ko sem opazil, da sobotno Delo ni preseglo številke 50 tisoč, in sem na to na facebooku precej jedko opozoril tudi svoje še donedavna poklicne kolege. Zato bi vsaj zase ocenil, da so bili v mojih delovno razgibanih časih mediji veliko bolj prisotni v zavesti ljudi, tudi veliko bolj brani in že s tem pomembnejši. Televizije k temu seveda ne štejem, saj je poseben fenomen, radia pa še jaz ne poslušam drugje kot v avtu.
Lojze Javornik: Ljudje od medijev, sredstev obveščanja, načeloma potrebujemo dvoje, najprej informacije, kaj se je zgodilo, in nato dodatne informacije, da lahko razmislimo in ocenimo, kaj različni dogodki pomenijo – za nas, za družbo, za zgodovino. Potreba ljudi po informacijah je velika in se po mojem opažanju ni bistveno spremenila vsaj od druge polovice 20. stoletja, ko je televizija ustvarila globalno vas. Pač pa so se v tem času naravnost disruptivno spremenile tehnologije. Dobili smo splet in nato pametne telefone, s katerimi danes lahko kadarkoli in kjerkoli spremljamo vse dogajanje po vsem svetu in pridemo do brezmejnega števila informacij.
To pa je povzročilo, da si ljudje vzamejo premalo časa za razmislek o pomenu različnih dogodkov in da neselektivno zapravljamo ogromno časa za spremljanje nepomembnih informacij. To vsaj opažam pri sebi. Tisk žal ni konkurenčen pri hitrosti, ima pa veliko metod in tehnik, ki bi bile koristne, če se bo več ljudi zavedelo, da za razumevanje dogajanja ni ključna količina različnih podatkov: mislim predvsem na izdelana pravila za preverjanje, selekcijo in analiziranje podatkov in pojavov.
Mija Repovž: Mala novinarska junaštva iz časa trdega socializma in poznejšega lomljenja sistema so z današnje perspektive videti skoraj smešna. V živem spominu mi ostaja zanos uredništva takrat še Delove Jane in na drugi strani ogorčenje oblasti ob Janinem razkritju hude revščine na Kozjanskem v 70. letih. Za družbo, ki je za svojo razglašala parolo »vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah«, je bil javni prikaz kozjanske bede nekaj nezaslišanega. Sicer pa sem še danes zadovoljna, da sem v poznih 80. letih razkrila tajno vključitev Jugoslavije v vzhodnoevropsko tehnološko povezavo pod pokroviteljstvom Sovjetske zveze. Slovenski partijski vrh je takrat v nasprotju z Beogradom mrzlično razmišljal, kako tukajšnje raziskovalne inštitute vključiti v Eureko, zahodnoevropsko tehnološko povezavo. Nastal je rompompom – v Sloveniji mešanica ogorčenja in potlačenosti, v Beogradu pa jeza zaradi razkritja. Nekaj let pozneje se je Slovenija le pridružila Eureki.
Ivan Gerenčer: Direktorji in politiki so se pri svojem delu zelo zavedali vloge medijev. Primer: takratni direktor velike in uspešne Radenske Feri Horvat je bil do medijev zelo tenkočuten. Točneje, zavedal se je njihove vloge in moči. Ni bilo nove naložbe, nove pijače Radenske ali kakega drugega dosežka podjetja, ki ga ne bi predstavil novinarjem, ne samo iz lokalnega okolja, pač pa tudi iz nekdanje skupne države, Avstrije in Nemčije. Politiki so bili na medije še posebej občutljivi. Novinarsko pisanje o nepravilnostih pri prodaji gradbenih parcel v Murski Soboti je povzročilo precejšen politični »potres« v občini.
Z novinarsko in tudi osebno grenkobo pa se spominjam žalostnega in po mojem prepričanju nepotrebnega popolnega propada Mure, ki je v sedemdesetih letih zaposlovala več kot šest tisoč delavcev. Desetletja je bila najpomembnejše podjetje v regiji, zato je bila za medije zaprta kot trdnjava. Politika je z njo delala v rokavicah, saj je rezala kruh tretjini zaposlenih Pomurcev. Skratka, vodilni v Muri niso prenesli skoraj nobene (niti novinarske) pripombe ali celo kritike na svoj račun in so nenehno poudarjali, da je podjetje nosilec razvoja v regiji. Če bi se v Muri pravočasno pripravili na razmere tržnega gospodarjenja po razpadu trga nekdanje skupne države, bi podjetje, verjetno z veliko manj zaposlenimi, gotovo preživelo in danes uspešno poslovalo.
Tudi sam sem o tem veliko pisal. Žal brez uspeha. Če bi podjetje kakšno leto pred stečajem reorganizirali, ne bi propadlo. Kaj bi bilo, če bi država več kot 30 milijonov evrov, kolikor je porabila za brezposelne Murine delavce na zavodu za zaposlovanje, njihove prekvalifikacije in upokojevanje, porabila za reorganizacijo velike Mure, lahko danes le razmišljamo. Morda tudi ugibamo. Brez koristi.
Stojan Žitko: Pri Delu sem v štirih desetletjih počel skoraj vse na hierarhičnih klinih in prav za nobenega mi nikoli ni bilo žal, pa čeprav mi ni bilo vedno najbolj udobno. Zagotovo pa sem bil veliko raje dopisnik v Bruslju v najbolj zahtevnih letih za Slovenijo po osamosvojitvi, od leta 1991 do 1997, kot pa nekaj let pozneje urednik ene od pomembnih redakcij, in marsikdo bo presenečen, če povem, da sem nazadnje z velikim veseljem delal oziroma pisal rubriko Svet so ljudje na zadnji strani, ki so se je sicer vedno vsi bolj ali manj otepali celo v dopustniškem obdobju, kakor da bi se bali, da bi s tem onečastili svoj novinarski obulus. Meni je bilo pač všeč, ker sem se tega resno lotil, da sem iznenada veliko izvedel o ljudeh, ki jih pogosto nisem niti poznal, potem pa se praviloma razpisal ob njihovi smrti. Takrat so si namreč najlaže odprli vrata v rubriko, ki je verjetno še vedno med bolj branimi v Delu in verjetno prav tako malo delovno cenjena kot nekdaj. Takratna odgovorna urednica Romana Dobnikar Šeruga, ki mi je to možnost ponudila v nekakšni zadregi, me je torej v bistvu celo nagradila, ne samo odstavila, naj se to še tako čudno sliši.
Lojze Javornik: Za moj odnos do poklica je bil ključen pogovor s takratnim glavnim urednikom Dela Mitjem Gorjupom, ko sem bil še začetnik okrog leta 1975. Poročal sem z mestnega partijskega komiteja in naslednje jutro me je poklical glavni k sebi in me vprašal: »Kaj ste mislili s tem?« Nisem razumel vprašanja, prepričan sem bil, da sem odlično povzel sklepe, to je, da bodo družbenopolitične organizacije poskrbele za razvoj mesta – takrat v sklepih, če ni šlo za kakšen politični spor, nikoli niso omenjali razlik ali problemov. Glavni je vrgel predme Borbo s poročilom Jovana Pjevića, starega novinarskega mačka. On ni navajal posplošenih sklepov, ampak izjave, da manjka mest v vrtcih (to je bilo pred samoprispevkom), da so ceste luknjaste, da je mestni promet obupen, da manjka stanovanj, skratka, same vsakdanje banalnosti, nad katerimi so nergali meščani. »To je življenje!« mi je rekel Gorjup in me vprašal, ali bi jaz znal napisati kaj takega. V trenutku se mi je posvetilo, da je časopis namenjen ljudem in njihovim izkušnjam, pa čeprav smo bili glasilo SZDL. Od takrat sem vedno iskal teme, ki ljudi zanimajo in jim pomagajo izboljšati življenje.
Mija Repovž: Več poglobljenih člankov, več verodostojnih, skrbno preverjenih podatkov, več mnenj resničnih strokovnih avtoritet, pa manj nekritičnega copy paste novinarstva in kričavega senzacionalizma. Vem, da je v današnjih časih težko delati dober in finančno uspešen časopis. Težje je tudi novinarjem, ki jim vneto štejejo vrstice, čeprav bi morale biti odločilne kakovost, verodostojnost in odmevnost člankov. Toda mediji so za razvoj zdrave družbe nepogrešljivi. Boljši so, večja je možnost, da se bo družba razvijala v dobro smer.
Ivan Gerenčer: Morda pogrešam večjo novinarsko avtonomijo, večje razumevanje lastnikov, vključno s pravno zaščito novinarjev, več izobraževanja in višje plače. Tudi z znanjem podkrepljeni pogum je zelo pomembna vrednota novinarjevega dela. Za časnik Delo pa sem vesel, da vedno bolj postaja večplastna novinarska zgodba.
Stojan Žitko: Ker sem verjetno še bolj starega kova, me ne bodo prepričali, da so resnejši mediji, tudi Delo, namenjeni samo nekakšnemu novinarskemu pametovanju, čeprav sem tudi sam dolgo menil, da je pomembno predvsem komentiranje, dolgo za njim pa kvalitetno poročanje. Namesto tega sem zdaj še bolj prepričan, da tudi sodobni časniki ne bi smeli zanemariti natančnega obveščanja o povsem človeških zadevah. Mene so nekdaj učili, da je novica vse, na internet pa takrat še nismo pomislili. Zdaj imamo interneta še preveč, o dogajanju okrog sebe pa pogosto zelo malo vemo oziroma nam celo dopovedujejo, da svet ni vedno tak, kot nam ga kažejo. Globoko pa upam, da tiskani mediji le ne bodo izumrli, in še bolj, da se nam kdaj ne bo ponovil primer Razgledov, ki so jih zaradi nespodobno nizke naklade ukinili, potem pa so vsi tisti, ki bi jih lahko kupovali in to preprečili, udrihali po takratnem direktorju, ki se je odločil za to potezo.
Lojze Javornik: Star sem sedemdeset let, pomagal sem razvijati današnje časnike in z njimi sem zadovoljen, prav tako z elektronskimi mediji. Če en kanal ne predvaja tega, kar me zanima, preklopim na drugega, če v časniku, ki mi ga zjutraj prinese raznašalec, ne najdem tega, kar me zanima, grem v knjižnico in prelistam druge, kot penzionist imam dovolj časa za to. Kot nekdanjega novinarja pa me skrbi, kako bodo mediji pridobili mlajše uporabnike. Če bi mediji izumrli, bi informacije brez dvoma ostale, a veliko ljudi bi spoznalo, da nekaj vendarle manjka, toda nisem prepričan, da bi lahko obnovili današnje medije, če bi jih pustili propasti.
Kako je bilo v njihovih najbolj aktivnih delovnih časih, smo vprašali nekaj naših zdaj upokojenih sodelavcev: Mijo Repovž, novinarka in komentatorka Dela in Sobotne priloge, urednico gospodarske redakcije, Ivana Gerenčerja, dopisnika iz Pomurja in Porabja, Stojana Žitka, novinarja, dopisnika iz Bruslja in urednika zunanje redakcije ter Lojzeta Javornika, novinarja in urednika notranje in centralne redakcije.
Kako pomembni so bili v vaših aktivnih časih mediji, zlasti tisk?
Mija Repovž, upokojena novinarka in komentatorka Dela in Sobotne priloge, urednica gospodarske redakcije Foto osebni arhiv
Mija Repovž: Od leta 1968, ko sem začela sprva honorarno pisati za Delo, pa do danes so se razmere strašansko spremenile. V socializmu je bila v vsaki od tedanjih republik ena sama radiotelevizija, dva ali največ trije resni dnevniki (kot v Sloveniji), nekaj revij. Dostop do tujih, še posebej zahodnih časopisov so imeli redki – vrhovi politike, v medijih pa vodstvo uredništva, zunanjepolitični novinarji. Medijska konkurenca je bila torej šibka. Politične omejitve so bile vsakemu novinarju povsem jasne – temelji socialističnega sistema so bili nedotakljivi, tabu. Marsikaj se je bolj zavito vendarle dalo napisati; pisalo in bralo se je, kot smo temu rekli, med vrsticami. Žeja po informacijah in drugih vsebinah v medijih je bila mogočna. Novinarji smo bili socialno varni, profesionalne eksekucije so bile vsaj v Sloveniji izjemno redke.
Sredi 80. let, po gospodarsko-politični krizi, se je začel politični prostor odpirati, pomagali so tudi mediji, med časopisi predvsem Delo. Ni šlo čez noč. Sčasoma so se razmahnile razprave o alternativnih elementih demokratičnega kapitalizma, tržnem gospodarstvu z močno socialno noto. Proces je bil po svoje podoben dogajanju v zadnjih letih, ko v medije mukoma prodirajo premisleki o alternativah sedanjemu surovemu neoliberalnemu kapitalizmu.
Spremembi sistema in osamosvojitvi je sledilo zlato obdobje medijev, zlasti resnih časopisov. Naklade so bile visoke, oglasni prihodki močni, časopisi avtonomni, odporni proti pritiskom tako politike kot večjih lastnikov, verjetno tudi zato, ker je bil velik del lastništva še v rokah novinarjev in drugih zaposlenih. Zlasti dnevniki so uživali veliko zaupanje javnosti in imeli precejšen vpliv tako na politiko kot gospodarstvo. Tako je bilo nekako do leta 2002.
Z novimi televizijami, krepitvijo nekaterih strankarskih medijev in s pojavom internetnih portalov brez profesionalnih novinarjev je postala medijska scena težko pregledna. Družba je postajala bolj zapletena, površno pluralna in tudi zmedena, kar se je pokazalo tudi v časopisih. Postopno so se krepili pritiski na novinarje – politični, lastniški in lobistični. Prej velik ugled časopisov je začel postopno bledeti.
Zaradi spremenjenih bralnih navad, prehajanja mladih generacij na internetne domače in tuje medije so se, podobno kot drugod po svetu, kasneje še dodatno znižale naklade, zmanjšali sta se poslovna moč in vplivnost resnih časopisov. In seveda, socialna varnost novinarjev je močno načeta. Socialno ranljiv novinar je težko suveren.
Ivan Gerenčer, upokojeni dopisnik iz Pomurja in Porabja Foto osebni arhiv
Ivan Gerenčer: Vloga medijev je bila in bo skozi zgodovino zelo pomembna, kar potrjuje izredna vsestranska pozornost javnosti ob praznovanju 60. obletnice izhajanja časnika Delo. V mojih časih so ljudje zelo verjeli novinarjem. Neštetokrat so me bralci in ljudje z ulice opozorili na domnevne ali dejanske nepravilnosti v svojem okolju, celo veliko prej kot na primer razne inšpektorje ali policijo. Kot novinar sem tako nehote delno opravil začetno delo preiskovalnih ali nadzornih organih, pa tudi policije. V mojih časih skoraj ni bilo politika ali direktorja, ki ne bi imel na mizi ali v torbi svežega izvoda našega časnika, ki so ga prebirali tudi na sestankih. Delo je bilo nekakšno vodilo pri njihovem delu.
Novinarjevo pisanje je tudi vplivalo na njihove odločitve. Spomnim se, da sem opozoril na nepravilnosti v poslovanju takrat zelo uglednega podjetnika v lendavski občini. V lokalnem okolju je živel in deloval kot lokalni šerif, ki mu je šla na roko tudi lokalna politika. Podjetnik se je velikopotezno lotil gradnje središča Lendave, financiral pa jo je z bančnimi in zavarovalniškimi krediti. Ko sem večkrat v Delu opozoril na nepravilnosti pri gradnji mestnega središča, so se podjetniku čez noč zaprli vsi finančni viri. V zelo kratkem času so on in s tem vsa njegova družinska podjetja propadli, začeli so mleti sodni mlini. Največjo škodo je poleg tistih, ki so s posojili financirali podjetnikovo dejavnost, imelo mesto, saj je bila gradnja mestnega središča ustavljena na pol poti. Škoda se popravlja še danes.
Stojan Žitko, upokojeni novinar, dopisnik iz Bruslja in urednik zunanje redakcije Foto osebni arhiv
Stojan Žitko: Glede na to, da sem upokojen že dobrih pet let, zdaj na pomen medijev gledam precej drugače kot pred leti, a najbolj me vznemirja padanje naklade nekdaj najbolj razširjenih resnih medijev, v prvi vrsti kajpada tudi Dela. Dobro se še spominjam svojih precej naivnih besed pred petimi desetletji, ko sem nekemu znanemu novinarju in uveljavljenemu literatu dejal, da mi je povsem dovolj, če me nekje prebere en sam bralec. Samozavest novinarja, ki je to šele postajal, ali precej velika neumnost? No, saj mi je tudi on dejal, češ, mladi kolega, to bi pa le bilo nekoliko premalo. Zdaj mi je že dolgo jasno, da je bilo Delo z naklado čez 100 tisoč dnevnih izvodov ali pa poznejših še vedno 70 tisoč nekaj povsem drugega kot danes z manj kot 30 tisoč izvodi, ob sobotah pa zanemarljivo več.
Prav tako mi je žal mlajših kolegov in kolegic, ki se gotovo vsaj kdaj vprašajo, v čem je še njihov smisel, ali pa se preprosto zanašajo na tisto, kar sem na začetku poti sam gotovo preveč naivno verjel glede svojega pisanja. Dobro se spominjam dneva, ko sem opazil, da sobotno Delo ni preseglo številke 50 tisoč, in sem na to na facebooku precej jedko opozoril tudi svoje še donedavna poklicne kolege. Zato bi vsaj zase ocenil, da so bili v mojih delovno razgibanih časih mediji veliko bolj prisotni v zavesti ljudi, tudi veliko bolj brani in že s tem pomembnejši. Televizije k temu seveda ne štejem, saj je poseben fenomen, radia pa še jaz ne poslušam drugje kot v avtu.
Lojze Javornik, upokojeni novinar in urednik notranje in centralne redakcije Foto osebni arhiv
Lojze Javornik: Ljudje od medijev, sredstev obveščanja, načeloma potrebujemo dvoje, najprej informacije, kaj se je zgodilo, in nato dodatne informacije, da lahko razmislimo in ocenimo, kaj različni dogodki pomenijo – za nas, za družbo, za zgodovino. Potreba ljudi po informacijah je velika in se po mojem opažanju ni bistveno spremenila vsaj od druge polovice 20. stoletja, ko je televizija ustvarila globalno vas. Pač pa so se v tem času naravnost disruptivno spremenile tehnologije. Dobili smo splet in nato pametne telefone, s katerimi danes lahko kadarkoli in kjerkoli spremljamo vse dogajanje po vsem svetu in pridemo do brezmejnega števila informacij.
To pa je povzročilo, da si ljudje vzamejo premalo časa za razmislek o pomenu različnih dogodkov in da neselektivno zapravljamo ogromno časa za spremljanje nepomembnih informacij. To vsaj opažam pri sebi. Tisk žal ni konkurenčen pri hitrosti, ima pa veliko metod in tehnik, ki bi bile koristne, če se bo več ljudi zavedelo, da za razumevanje dogajanja ni ključna količina različnih podatkov: mislim predvsem na izdelana pravila za preverjanje, selekcijo in analiziranje podatkov in pojavov.
Kateri dogodek vam je v profesionalnem smislu ostal najbolj v spominu?
»Vem, da je v današnjih časih težko delati dober in finančno uspešen časopis. Težje je tudi novinarjem, ki jim vneto štejejo vrstice, čeprav bi morale biti odločilne kakovost, verodostojnost in odmevnost člankov. Toda mediji so za razvoj zdrave družbe nepogrešljivi. Boljši so, večja je možnost, da se bo družba razvijala v dobro smer.«
Mija Repovž
Mija Repovž
Mija Repovž: Mala novinarska junaštva iz časa trdega socializma in poznejšega lomljenja sistema so z današnje perspektive videti skoraj smešna. V živem spominu mi ostaja zanos uredništva takrat še Delove Jane in na drugi strani ogorčenje oblasti ob Janinem razkritju hude revščine na Kozjanskem v 70. letih. Za družbo, ki je za svojo razglašala parolo »vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah«, je bil javni prikaz kozjanske bede nekaj nezaslišanega. Sicer pa sem še danes zadovoljna, da sem v poznih 80. letih razkrila tajno vključitev Jugoslavije v vzhodnoevropsko tehnološko povezavo pod pokroviteljstvom Sovjetske zveze. Slovenski partijski vrh je takrat v nasprotju z Beogradom mrzlično razmišljal, kako tukajšnje raziskovalne inštitute vključiti v Eureko, zahodnoevropsko tehnološko povezavo. Nastal je rompompom – v Sloveniji mešanica ogorčenja in potlačenosti, v Beogradu pa jeza zaradi razkritja. Nekaj let pozneje se je Slovenija le pridružila Eureki.
Ivan Gerenčer: Direktorji in politiki so se pri svojem delu zelo zavedali vloge medijev. Primer: takratni direktor velike in uspešne Radenske Feri Horvat je bil do medijev zelo tenkočuten. Točneje, zavedal se je njihove vloge in moči. Ni bilo nove naložbe, nove pijače Radenske ali kakega drugega dosežka podjetja, ki ga ne bi predstavil novinarjem, ne samo iz lokalnega okolja, pač pa tudi iz nekdanje skupne države, Avstrije in Nemčije. Politiki so bili na medije še posebej občutljivi. Novinarsko pisanje o nepravilnostih pri prodaji gradbenih parcel v Murski Soboti je povzročilo precejšen politični »potres« v občini.
Z novinarsko in tudi osebno grenkobo pa se spominjam žalostnega in po mojem prepričanju nepotrebnega popolnega propada Mure, ki je v sedemdesetih letih zaposlovala več kot šest tisoč delavcev. Desetletja je bila najpomembnejše podjetje v regiji, zato je bila za medije zaprta kot trdnjava. Politika je z njo delala v rokavicah, saj je rezala kruh tretjini zaposlenih Pomurcev. Skratka, vodilni v Muri niso prenesli skoraj nobene (niti novinarske) pripombe ali celo kritike na svoj račun in so nenehno poudarjali, da je podjetje nosilec razvoja v regiji. Če bi se v Muri pravočasno pripravili na razmere tržnega gospodarjenja po razpadu trga nekdanje skupne države, bi podjetje, verjetno z veliko manj zaposlenimi, gotovo preživelo in danes uspešno poslovalo.
Tudi sam sem o tem veliko pisal. Žal brez uspeha. Če bi podjetje kakšno leto pred stečajem reorganizirali, ne bi propadlo. Kaj bi bilo, če bi država več kot 30 milijonov evrov, kolikor je porabila za brezposelne Murine delavce na zavodu za zaposlovanje, njihove prekvalifikacije in upokojevanje, porabila za reorganizacijo velike Mure, lahko danes le razmišljamo. Morda tudi ugibamo. Brez koristi.
»Kaj bi bilo, če bi država več kot 30 milijonov evrov, kolikor je porabila za brezposelne Murine delavce na zavodu za zaposlovanje, njihove prekvalifikacije in upokojevanje, porabila za reorganizacijo velike Mure, lahko danes le razmišljamo. Morda tudi ugibamo. Brez koristi.«
Ivan Gerenčer
Ivan Gerenčer
Stojan Žitko: Pri Delu sem v štirih desetletjih počel skoraj vse na hierarhičnih klinih in prav za nobenega mi nikoli ni bilo žal, pa čeprav mi ni bilo vedno najbolj udobno. Zagotovo pa sem bil veliko raje dopisnik v Bruslju v najbolj zahtevnih letih za Slovenijo po osamosvojitvi, od leta 1991 do 1997, kot pa nekaj let pozneje urednik ene od pomembnih redakcij, in marsikdo bo presenečen, če povem, da sem nazadnje z velikim veseljem delal oziroma pisal rubriko Svet so ljudje na zadnji strani, ki so se je sicer vedno vsi bolj ali manj otepali celo v dopustniškem obdobju, kakor da bi se bali, da bi s tem onečastili svoj novinarski obulus. Meni je bilo pač všeč, ker sem se tega resno lotil, da sem iznenada veliko izvedel o ljudeh, ki jih pogosto nisem niti poznal, potem pa se praviloma razpisal ob njihovi smrti. Takrat so si namreč najlaže odprli vrata v rubriko, ki je verjetno še vedno med bolj branimi v Delu in verjetno prav tako malo delovno cenjena kot nekdaj. Takratna odgovorna urednica Romana Dobnikar Šeruga, ki mi je to možnost ponudila v nekakšni zadregi, me je torej v bistvu celo nagradila, ne samo odstavila, naj se to še tako čudno sliši.
Lojze Javornik: Za moj odnos do poklica je bil ključen pogovor s takratnim glavnim urednikom Dela Mitjem Gorjupom, ko sem bil še začetnik okrog leta 1975. Poročal sem z mestnega partijskega komiteja in naslednje jutro me je poklical glavni k sebi in me vprašal: »Kaj ste mislili s tem?« Nisem razumel vprašanja, prepričan sem bil, da sem odlično povzel sklepe, to je, da bodo družbenopolitične organizacije poskrbele za razvoj mesta – takrat v sklepih, če ni šlo za kakšen politični spor, nikoli niso omenjali razlik ali problemov. Glavni je vrgel predme Borbo s poročilom Jovana Pjevića, starega novinarskega mačka. On ni navajal posplošenih sklepov, ampak izjave, da manjka mest v vrtcih (to je bilo pred samoprispevkom), da so ceste luknjaste, da je mestni promet obupen, da manjka stanovanj, skratka, same vsakdanje banalnosti, nad katerimi so nergali meščani. »To je življenje!« mi je rekel Gorjup in me vprašal, ali bi jaz znal napisati kaj takega. V trenutku se mi je posvetilo, da je časopis namenjen ljudem in njihovim izkušnjam, pa čeprav smo bili glasilo SZDL. Od takrat sem vedno iskal teme, ki ljudi zanimajo in jim pomagajo izboljšati življenje.
»Dobili smo splet in nato pametne telefone, s katerimi danes lahko kadarkoli in kjerkoli spremljamo vse dogajanje po vsem svetu in pridemo do brezmejnega števila informacij. To pa je povzročilo, da si ljudje vzamejo premalo časa za razmislek o pomenu različnih dogodkov in da neselektivno zapravljamo ogromno časa za spremljanje nepomembnih informacij.«
Lojze Javornik
Lojze Javornik
Kako je bilo v njihovih najbolj aktivnih delovnih časih, smo vprašali nekaj naših zdaj upokojenih sodelavcev: Mijo Repovž, Ivana Gerenčerja, Stojana Žitka in Lojzeta Javornika. Foto Arhiv Dela
Kaj danes najbolj pogrešate v medijih?
Kako je bilo v njihovih najbolj aktivnih delovnih časih, smo vprašali nekaj naših zdaj upokojenih sodelavcev: Mijo Repovž, Ivana Gerenčerja, Stojana Žitka in Lojzeta Javornika. Foto Arhiv Dela
Mija Repovž: Več poglobljenih člankov, več verodostojnih, skrbno preverjenih podatkov, več mnenj resničnih strokovnih avtoritet, pa manj nekritičnega copy paste novinarstva in kričavega senzacionalizma. Vem, da je v današnjih časih težko delati dober in finančno uspešen časopis. Težje je tudi novinarjem, ki jim vneto štejejo vrstice, čeprav bi morale biti odločilne kakovost, verodostojnost in odmevnost člankov. Toda mediji so za razvoj zdrave družbe nepogrešljivi. Boljši so, večja je možnost, da se bo družba razvijala v dobro smer.
Ivan Gerenčer: Morda pogrešam večjo novinarsko avtonomijo, večje razumevanje lastnikov, vključno s pravno zaščito novinarjev, več izobraževanja in višje plače. Tudi z znanjem podkrepljeni pogum je zelo pomembna vrednota novinarjevega dela. Za časnik Delo pa sem vesel, da vedno bolj postaja večplastna novinarska zgodba.
»Globoko pa upam, da tiskani mediji le ne bodo izumrli, in še bolj, da se nam kdaj ne bo ponovil primer Razgledov, ki so jih zaradi nespodobno nizke naklade ukinili, potem pa so vsi tisti, ki bi jih lahko kupovali in to preprečili, udrihali po takratnem direktorju, ki se je odločil za to potezo.«
Stojan Žitko
Stojan Žitko
Stojan Žitko: Ker sem verjetno še bolj starega kova, me ne bodo prepričali, da so resnejši mediji, tudi Delo, namenjeni samo nekakšnemu novinarskemu pametovanju, čeprav sem tudi sam dolgo menil, da je pomembno predvsem komentiranje, dolgo za njim pa kvalitetno poročanje. Namesto tega sem zdaj še bolj prepričan, da tudi sodobni časniki ne bi smeli zanemariti natančnega obveščanja o povsem človeških zadevah. Mene so nekdaj učili, da je novica vse, na internet pa takrat še nismo pomislili. Zdaj imamo interneta še preveč, o dogajanju okrog sebe pa pogosto zelo malo vemo oziroma nam celo dopovedujejo, da svet ni vedno tak, kot nam ga kažejo. Globoko pa upam, da tiskani mediji le ne bodo izumrli, in še bolj, da se nam kdaj ne bo ponovil primer Razgledov, ki so jih zaradi nespodobno nizke naklade ukinili, potem pa so vsi tisti, ki bi jih lahko kupovali in to preprečili, udrihali po takratnem direktorju, ki se je odločil za to potezo.
Lojze Javornik: Star sem sedemdeset let, pomagal sem razvijati današnje časnike in z njimi sem zadovoljen, prav tako z elektronskimi mediji. Če en kanal ne predvaja tega, kar me zanima, preklopim na drugega, če v časniku, ki mi ga zjutraj prinese raznašalec, ne najdem tega, kar me zanima, grem v knjižnico in prelistam druge, kot penzionist imam dovolj časa za to. Kot nekdanjega novinarja pa me skrbi, kako bodo mediji pridobili mlajše uporabnike. Če bi mediji izumrli, bi informacije brez dvoma ostale, a veliko ljudi bi spoznalo, da nekaj vendarle manjka, toda nisem prepričan, da bi lahko obnovili današnje medije, če bi jih pustili propasti.
