Andrej Motl: Vse več je izsiljevanja z intimnimi posnetki

S prijavo spolnih zlorab otrok na anonimno prijavno točko ne preprečimo le širjenja vsebine, lahko rešimo tudi žrtev.

Objavljeno
19. september 2017 23.39
ANDREJ MOTL Ljubljana 19.9.2017 [motl]
Mitja Felc
Mitja Felc

Ljubljana – V desetih letih delovanja je anonimna prijavna točka Spletno oko gotovo poskrbela, da se je povečala ozaveščenost ljudi glede širjenja posnetkov zlorab otrok ter širjenja sovražnega in nestrpnega govora na spletu. Po njihovi zaslugi se je začel tudi kakšen kazenski pregon, predvsem pa so po njihovi intervenciji s spleta izbrisali več sovražno nastrojenih opazk, izjav ali komentarjev.

Razcvet spletnih socialnih omrežij, odprte možnosti komentiranja, kjer lahko vsak izrazi svoje, žal tudi neprimerno, celo nezakonito mnenje, lahko v družbi povzroči veliko škode. Prvič, ker z žaljivimi in sovražnimi komentarji prizadenemo posameznika ali skupino neposredno, posredno pa se s tem v javnosti zvišuje toleranca do nedopustnega, kaznivega vedenja.

Andrej Motl, koordinator prijavne točke Spletno oko – Center za varnejši internet, je ob okrogli obletnici delovanja za Delo opisal dosedanjo prehojeno pot njihovega prostovoljstva.

Če začnemo s statističnimi podatki, koliko prijav posnetkov spolnih zlorab otrok in sovražnega govora ste prejeli v vseh teh letih?

V desetih letih delovanja smo prejeli 5100 prijav domnevnih posnetkov spolnih zlorab otrok in 16.129 prijav sovražnega govora.

V koliko primerih (odstotkih) se je sum prijave izkazal za utemeljen? In ali imate morda kakšno povratno informacijo, koliko anonimnih prijav, ki ste jih obravnavali, je dobilo sodni epilog?

Da gre dejansko za posnetke spolnih zlorab otrok, so naši pregledovalci ocenili v 1394 primerih. Večinoma so bili ti na tujih strežnikih – te prijave smo zato posredovali tudi prijavnim točkam v tujini. Elemente nezakonitosti sovražnega govora smo na prijavni točki ugotovili v 516 primerih oziroma pri treh odstotkih vseh prejetih prijav. Podatkov o sodnih epilogih žal nimamo, lahko pa povem, da je policija na podlagi naših prijav posnetkov spolnih zlorab otrok na slovenskih strežnikih v zadnjih petih letih vložila štiri ovadbe. Na področju sovražnega govora sta bili na podlagi 23 naših posredovanih prijav leta 2016 vloženi dve ovadbi.

Kako bi na podlagi vaših izkušenj (prijav) ocenili premikanje trenda v vseh teh letih glede ozaveščenosti sovražnega govora na spletu? Splošno gledano, gre na boljše ali slabše?

Nedavne raziskave in trendi na naši prijavni točki nakazujejo, da se razumevanje sovražnega govora kot pojava v družbi izboljšuje. Vsako leto na Spletno oko prejmemo več prijav, ki ustrezajo konceptu sovražnega govora v širšem smislu, četudi ne gre za primere, pri katerih bi bil možen kazenski pregon. Hkrati je manjši delež prijav žaljivega govora proti posameznikom, pri katerem se morajo prizadeti posamezniki obrniti na odvetnika. Boljše prepoznavanje koncepta je lahko pomemben prvi korak za potrebne ukrepe na tem področju na družbeni ravni. Po drugi strani ne moremo mimo tega, da uporaba skrajnih oblik sovražnega govora v zadnjih letih posebej na družbenih omrežjih narašča.

Proti komu je najpogosteje uperjen sovražni govor?

V desetletnem obdobju je bilo največ sovražnega govora proti istospolno usmerjenim in sovražnega govora na podlagi narodne pripadnosti, temu so sledili sovražni govor na podlagi verske pripadnosti in proti Romom. V zadnjih dveh letih je glavnina primerov uperjenih proti prebežnikom in pripadnikom islamske veroizpovedi. Leta 2015 je bilo teh primerov tri četrtine.

Veliko neprimernih vsebin z e-zlorabami je na tujih strežnikih, kako ukrepate v teh primerih? Gre vse prek organov pregona, kar navadno traja, ali je prva intervencija že prijava podobnim točkam, kot je Spletno oko, v tujini?

Prijavna točka Spletno oko je članica mednarodnega združenja Inhope, mednarodne mreže prijavnih točk v 45 državah. Prijavo posnetkov spolne zlorabe otrok, za katero ugotovimo, da je na strežniku v ZDA, lahko prek Interpolovega sistema takoj posredujemo tamkajšnji prijavni točki. Slednja nato obvešča ameriške organe pregona ter ponudnika gostovanja, ki vsebino lahko odstrani s spleta. Vse prijave posredujemo tudi slovenski policiji, ta pa o njih obvešča.

Pred časom je bilo kar nekaj govora o blokadi, seveda pod določenimi pogoji, spletne domene, na kateri so prikazane zlorabe otrok, a je bilo v nekaterih skupinah precej nasprotovanja. Bili so očitki o cenzuri interneta, kar je precej nenavadno, da se umik posnetkov hudih zlorab otrok enači s cenzuro.

Pri Spletnem očesu se za te možnosti zavzemamo že vrsto let. Iz leta v leto organi pregona namreč odkrivajo več in več mrež storilcev, vse več materiala s posnetki zlorab. Pogosto je enostaven dostop do posnetkov zlorab tisti, ki pripomore, da nek posameznik začne redno obiskovati te strani. Če je stran blokirana, posameznik namesto pogleda na posnetke zlorab otrok praviloma prejme opozorilo o zavrženosti in nelegalnosti ogledovanja teh vsebin. Posamezniki, ki se pogosto prepričujejo, da samo ogledovanje ni škodljivo in nima posledic, tega takrat ne morejo več početi. To ni zanemarljiv dejavnik, saj storilci fizičnih zlorab želijo zadostiti velikemu povpraševanju po teh vsebinah in manj ogledov lahko pomeni manj zlorab, manj posilstev otrok.

Objavljanje posnetkov, predvsem deklic, ki jih na drugi strani nagovarjajo moški pod lažno identiteto, je vse večji problem. Kako prepričati mlade, naj bodo bolj previdni, saj, ko je enkrat opolzka fotografija na spletu, ni več poti nazaj.

V zadnjih letih je res vse bolj razširjeno izsiljevanje z intimnimi posnetki, pri katerih so tarča tako najstnice kot najstniki. Storilec z njimi praviloma vzpostavi do neke mere zaupen odnos, nato pa jih pripravi do tega, da odvržejo kos oblačila. Nato se začne izsiljevanje za še več tovrstnih vsebin ali za denar.

Pogosto se izsiljevanje s posnetki začne povsem nedolžno, po tem, ko si mladi izmenjujejo gole fotografije prek mobilnih telefonov. Nikoli pa ni zagotovila, da bo fotografija res ostala le pri tistemu, ki mu je bila namenjena. Posebej tvegane so prekinitve najstniških zvez, ko prizadeta oseba te fotografije uporabi za izsiljevanje, za zahteve po ohranitvi zveze. Lahko se fotografije znajdejo na spletu zaradi nepredvidljivih dogodkov, denimo kraje pametnega telefona. Edina prava zaščita je torej ta, da intimnih fotografij preprosto nikoli ne pošiljamo nikomur.

Otroci naj se skupaj s starši naučijo prepoznavati tovrstne in druge nevarne situacije, na katere lahko naletijo. Pri tem jim je lahko v pomoč točka osveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav safe.si. Posebej pri manjših otrocih je pomembno, da starši poznajo njihove spletne prijatelje in »prijatelje«. Starši naj otrokom pojasnijo, da če nekoga spoznajo prek interneta, o njem ne vedo ničesar. Da naj zato v teh primerih nikoli ne izdajo osebnih podatkov. »Prijatelj« na družbenem omrežju je lahko odrasli, čigar cilj je spolna zloraba.

Za starše je ključno tudi to, da se ne izogibajo težkih tem in se z otroki že od malega pogovarjajo o internetu in nevarnostih na njem. Bistveno je, da z otrokom vzpostavijo zaupen odnos in da mu ne prepovedujejo uporabe naprav vsevprek, saj bo to verjetno vodilo zgolj v prikrivanje uporabe. Otrok, ki staršem zaupa, jim bo povedal, če se bo znašel v stiski. Razumevanje namesto obsojanja lahko v teh primerih pomeni, da se otrok ne znajde v pasti zlorabljevalca.

Foto: Tomi Lombar/Delo

Katere so najbolj tipične žrtve spolne zlorabe in spletnega prikaza le-tega?

Na prijavljenih posnetkih spolnih zlorab otrok, ki jih prejemamo na našo prijavno točko, je šlo v dobrih dveh tretjinah primerov za posnetke, ki so prikazovali otroke v erotičnih položajih, v tretjini primerov pa za hujše spolne zlorabe otrok. Pri slednjih gre za grozodejstva, ki si jih tisti, ki tega področja ne poznajo, težko predstavljajo. V zadnjih letih beležimo porast posnetkov, na katerih so otroci, mlajši od deset let, in porast deleža posnetkov s hujšimi zlorabami. Večinoma so žrtve na posnetkih deklice oziroma mladostnice.

Facebook ima sicer določene avtomatizirane filtre, ki onemogočajo prikaz spolnih zlorab otrok, je pa odličen poligon za širjenje nestrpnosti in sovražnega govora. Kakšne izkušnje imate, kako odzivni so ob morebitni prijavi?

Lani smo med prvimi organizacijami v Evropi sodelovali pri nadzoru družbenih omrežij na področju odstranjevanja sovražnega govora. Večino prijav smo posredovali omrežjem facebook in twitter. V prvem krogu monitoringa so bile prav vse naše prijave zavrnjene, kljub temu da so bili primeri zares skrajni in je šlo tudi za očitno kršitev njihovih pogojev uporabe. Občutno bolje so se odrezala v drugem krogu, ko so v povprečju odstranila 57 odstotkov prijavljenih primerov. Facebook je odstranil 76 odstotkov primerov, prijavljenih po običajni poti, in 82 odstotkov primerov, ki smo jih prijavili prek posebnega kanala. Želeli bi si, da Facebook in druga tovrstna podjetja nadaljujejo upiranje sovražnemu govoru tudi pri prijavah v manj razširjenih svetovnih jezikih, kot je denimo tudi slovenski. Uporabnike, ki jih moti sovražni govor, zato pozivamo, naj prijavljajo tovrstne primere, ne zgolj nam, temveč tudi samemu družbenemu omrežju. Če pa družbeno omrežje po njihovi oceni neupravičeno ne odstrani vsebine, naj nas na to še posebej opozorijo.

Pri posnetkih zlorabljenih otrok gre večkrat za kriminalne združbe oziroma se s tem ukvarja manjšina, pregon je izključno v rokah policije. Tudi na splošno je v javnosti tovrstni prikaz nesprejemljiv, povsem drugače kot sovražni in nestrpni govor. Zdi se, da smo kot družba do pojava nestrpnosti vse bolj popustljivi. Kaj menite o tem?

Nedavna raziskava, ki jo je na našo pobudo v svoj spletni panel vključila tržno-raziskovalna agencija GfK, nakazuje ravno nasprotno. Da jih javno spodbujanje sovraštva zoper določene skupine ljudi ali njihove pripadnike na internetu moti, je namreč odgovorilo kar 90 odstotkov vprašanih, od tega jih je 72 odstotkov izbralo stopnjo pet na lestvici od ena do pet. Sovražni govor je bil celo moteč za 15 odstotkov bolj kot pred petimi leti, ko smo že izvedli anketo z enakimi vprašanji. Zdi se torej, da je vsaj delno vtis popustljivosti tudi posledica tega, da so tisti, ki sovražni govor opravičujejo in celo sami širijo, preprosto glasnejši. Po drugi strani je razrast sovražnega diskurza med begunsko krizo verjetno povzročila določeno desenzitizacijo oziroma celo apatijo, češ, nič se ne da narediti. To lahko nagovorimo le s celovitimi ukrepi na različnih področjih. Na eni strani potrebujemo preventivne ukrepe, kot so na primer izobraževalne delavnice za mlade in različne oblike t. i. kontranaracije, s katero se lahko upremo sporočilu sovraštva. Na drugi strani je pomembno tudi kazensko sankcioniranje sovražnega govora, za katerega so trenutno postavljeni izjemno visoki pogoji.

Navadno organizacije, ki nimajo nobenih represivnih mehanizmov, tako kot denimo vaša prijavna točka, opozarjajo, da so ravno zaradi tega neuspešne, nekakšen brezzobi tiger. Kako bi vi ocenili vaše dosedanje delo?

Navkljub omenjeni situaciji na področju kazenskega pregona sovražnega govora se ne bi oklicali za brezzobega tigra. Na področju sovražnega govora smo veliko naredili s podpisom kodeksa regulacije sovražnega govora z večjimi spletnimi portali. S tem javnosti že vrsto let omogočamo enostavno prijavo in opozarjanje na ta problem in pomagamo medijem pri usklajevanju in izboljšavi moderatorskih standardov. Tudi v tujini je sprejet kot primer dobre prakse. Ponosni smo tudi na izvedbo sedaj že sedmih strokovnih posvetov na temo spolnih zlorab otrok na internetu s prek 1400 udeleženci. Omenili smo že naše mednarodno sodelovanje pri odstranjevanju posnetkov spolnih zlorab otrok. Tu bi si želeli še več prijav splošne javnosti, ki pri brskanju naleti na posnetke otrok spolne narave. Pozivamo, naj te takoj prijavijo na našo prijavno točko, saj je prijava anonimna, z njo pa lahko vsak posameznik pripomore ne zgolj k odstranitvi posnetka in pregonu storilcev, temveč celo k rešitvi žrtev. Prek sodelovanja prijavnih točk z Interpolom namreč ti posnetki predstavljajo pomembne koščke sestavljanke pri identifikaciji spolno izkoriščanih otrok.

Koliko prijavnih točk imate na spletu?

Prijave nam uporabniki lahko oddajo na spletnem naslovu www.spletno-oko.si, tudi na mobilnih napravah, in prek večjih medijskih spletnih portalov, s katerimi sodelujemo v okviru kodeksa. V okviru združenja Inhope na mednarodni ravni sicer deluje 51 prijavnih točk v 45 državah.