Vsega je »kriv« Miroslav Vilhar

»Spominjam se trenutka, ko me je poklical Matjaž in mi rekel: pa sem našel dokaz!« se spominja Marjeta Marinčič, rojena Vilhar v Pivki, Matjaževa sestra iz vasi Zagorje z razgledom na grad Kalec, kjer je živel Miroslav Vilhar. Kakšen dokaz? Dokaz za tisto, kar sta že od malega sumila in domnevala, in za tisto, o čemer so ju ves čas spraševali ljudje: »Ali ste kaj v žlahti z Miroslavom Vilharjem«, avtorjem ponarodele pesmi Lipa zelenela je?


Da, Matjaž in Marjeta sta daljna sorodnika pesnika in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Toda do tega dokaza sta se dokopala šele po štirih letih raziskovanja navzdol, do leta 1572. Takrat, vsaj tako piše v rojstni knjigi, se je rodila Margareta, ki se je omožila z nekaj let mlajšim Lukom Vilharjem. Imela sta sina Andreja (1632) in Luko (1653), od tod pa sta poiskala vse veje in vejice, s katerimi sta sestavila le namišljeno drevo, v resnici pa knjigo Rodovnik rodbine Vilhar.

Vilharji v Braziliji

Drevo bi bilo namreč težko narisati, saj sta opisala kar 1624 oseb. Matjaž in Marjeta sta knjigo razposlala tudi vsem na novo odkritim Vilharjem, razkropljenim po vaseh na Postojnskem in Pivškem, po Sloveniji, Hrvaški in po svetu, kajti Matjaž je Vilharje s pomočjo googla našel tudi v Braziliji.

In vsi, do katerih se je dokopal najprej raziskujoč pokopališča v Velikem Otoku, Studenem, Pivki, Knežaku, Postojni, na Velikem Ubeljskem, iščoč nagrobnike s priimki Vilhar, nato pa še težko dostopne status animarum, krstne, mrliške in poročne knjige v Škofijskem arhivu v Ljubljani in Arhivu mesta Ljubljane, izhajajo iz dveh rodovnih linij, linij bratov Andreja in Luke. Podatkov o njuni sestri Katarini in še enem bratu Jerneju Matjaž ni odkril.

»Na postojnskem pokopališču sem našel grob prastarega očeta in ga obnovil. Rešiti sem moral več problemov. Na pokopališču v Knežaku stoji nagrobni spomenik Francu Vilharju, očetu Miroslava Vilharja. Ker na njem poleg podatkov o rojstvu in smrti v pesniškem slogu piše še 'deček: krepak! mladec: možak! mož: korenjak! starec: junak!', menim, da je nagrobnik postavil Miroslav Vilhar. V registru ZVKD piše, da na kneškem pokopališču stoji kapelica Miroslava Vilharja, toda to je kapelica družine njegovega sina Evgena, Miroslav je brez spomenika. Urejam tudi to,« pojasnjuje Matjaž.

Raziskave najprej precej laične

Že prej sta obstajala dva rodovnika Vilharjev, vendar je moral Matjaž raziskati rodovnike prejšnjih štirih ali petih generacij, obstoječe podatke pa dopolniti. Veji Andreja in Luke sta bili opisani kot ločeni, brez skupne povezave v sorodstvu. »V Arhivu mesta Ljubljane sem odkril, da sem štiri srednješolska leta hodil mimo hiše, v kateri je živel moj drugi bratranec in še prej očetov stric.« »Veliko veselje zavlada, ko se tudi daljni sorodniki med sabo spoznajo,« doda Marjeta, Matjaž pa se spet vrne med razpletanje zavozlanih sorodstvenih niti: »Zelo veliko dela je, da prvi najdeni podatek potrdiš. Vpisana je, recimo, hišna številka, ni pa rojstnega datuma. Lahko da sta datuma vpisana pri dveh otrocih, pri drugih pa ne, to pa je bilo treba poiskati v drugih knjigah – poročni in mrliški. Pri očetu in mami je v mrliški knjigi zabeležen datum smrti, zraven pa še, da je bil takrat star približno sto let.

Ko sem v google vtipkal Vilhar za Hrvaško, veste, v začetku so bile moje raziskave precej laične, se mi je najprej pokazal Prezid. Potem sem izvedel za dobrega poznavalca tamkajšnje rodbine Vilhar. V Prezid je odšel starejši brat Miroslava Vilharja Aleksander Jurij in potem so tam živeli njegovi otroci z družinami. Sin Aleksandra Jurija Ščitomir, lastnik žage in gostilne s prenočišči. Ta je imel sina Dušana, veletrgovca. Ti Vilharji so se preselili na Sušak, na Reko, kjer so imeli velike stavbe, podjetja, in iz te veje izhaja priznana slikarka Božena Vilhar, ki je umrla leta 1991 in so po njej imenovali reško ulico.

Vilharje sem našel tudi v Zadru in Zagrebu. V Zagrebu in na Češkem je živel in deloval Miroslavov sin Franc Serafin Kalski, ki je bil priznan skladatelj. V Zagrebu še živijo njegovi potomci, v Livnu v Bosni in Hercegovini pa se po njem imenuje glasbena šola,« pripoveduje Matjaž.

V Pivki so dvoji Vilharji, ki do zdaj niso vedeli, da imajo skupne korenine. Ugotovil sem, da sem jaz Vojku Vilharju iz druge pivške družine, ki je mojih let, stric v četrtem kolenu. Včasih sem spraševal Natalijo Vilhar, ki je zaposlena na občini Pivka, ali sva si kaj v sorodu. Ne bo šlo, je odgovarjala Natalija. Šel sem v Studeno, od koder je Natalija. Tam kroži anekdota, da so ti Vilharji plave krvi. In sem to malce raziskal. Ugotovil sem, da se je v Studeno poročil Jurij, nezakonski sin očeta Miroslava Vilharja. Njihov stari oče je bil dokaj premožen in lastnik gradu Kalc, torej graščak, torej res plave krvi,« se smeje Matjaž.

Naj poenostavimo? V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu sta opisani življenje in delo devetih Vilharjev in vsi izhajajo iz iste rodbine Vilharjev, začete leta 1572. Iz veje Andreja Vilharja, ki se je rodil in živel v Postojni, izhajajo med drugimi Miroslav Vilhar, njegov sin Serafin in Božena Vilhar. Iz linije po Luki pa izhajajo Srečko Vilhar, Leon Vilhar, Maksimiljan Vilhar, Leonov sin Marjan, slikar, ki je živel v Piranu, prevajalec in klasični filolog Albin Vilhar, ki je živel v Beogradu in čigar hči nas je nekega dne poklicala iz Švice ter nas prosila za izvod knjige. Iz te veje smo tudi mi, Vilharji iz Pivke, kamor je priimek Vilhar prispel z našim starim očetom.

Kulturno delovanje

»Pravzaprav je bilo najino izhodišče za raziskovanje prav vprašanje, od kod so prišli najini stari starši,« razloži Marjeta, Matjaž pa se spomni, da je že potem, ko je bila knjiga končana, na internetu našel osmrtnico, objavljeno v Mariboru, ko je umrl mož Jožefine Premrl, rojene Vilhar, hčere Miroslava Vilharja.

»In tako bi šlo naprej, ampak nekje je treba povleči črto. Veste, stvari so se kar naenkrat začele vrteti, vznikati na vseh koncih. Za nekaj časa se nama je ustavilo življenje. Zavedela sva se minljivosti, vrednosti in vrednot ter pomena tega, kar sva počela. Tudi za medsebojno komuniciranje sva se morala dogovoriti, kajti dogajalo se je že, da sva bila vsako uro na telefonu z novimi in novimi informacijami. Lahko rečeva, da je rdeča nit Vilharjev kulturno delovanje, da je bila rodbina ustvarjalna, zavedna, da branimo vrednote, ki so jih na nas prenesli starši. In lahko rečeva, da so nama za to delo zelo hvaležni tudi najini otroci,« daje raziskovanju rodovnika Vilharjev piko na i Marjeta.

Marjeta in Matjaž zdaj s svojim rodovnikom po očetovi, a tudi z rodovnikom po mamini liniji Černačevih hodita od knjižnice do knjižnice, kjer ju sprejemajo in poslušajo z velikim zanimanjem. Tam izvesta še veliko zanimivih podatkov o Vilharjih od ljudi, ki so jih poznali, na primer o Srečku Vilharju, po katerem se imenuje koprska knjižnica. »Tako da bi lahko napisala še eno knjigo! No, a tudi potomci Srečka niso vedeli, od kod izhajajo. Globlje od njegovega starega očeta niso prišli,« pojasni Marjeta, Matjaž pa doda: »Tudi zdaj ti lahko povem še nekaj novega …«