Vsi bi radi v javne ustanove

Hrvaški državni in mestni domovi: V njih ni prostora, saj je oskrba dobra, cena pa nizka
Objavljeno
24. januar 2019 12.00
Posodobljeno
24. januar 2019 13.38
Varovanec v središču Zagreba lahko v enoposteljni sobi v popolnem udobju uživa za borih 426 evrov na mesec. FOTO: Jože Suhadolnik
Zagreb – Na Hrvaškem je konec preteklega leta delovalo 145 domov za starejše občane. Trije, v katerih prebiva 170 varovancev, so v lasti države. Prostih mest ni, prav tako kot jih ni v 45 drugih domovih, katerih ustanovitelji so županije oziroma mesto Zagreb. V teh ustanovah je prostora za 10.729 ljudi.

Z letošnjim letom smo začeli s posebno rubriko Do starejših prijazno.

Prejšnji teden, smo pogledali, kako je v domovih za starejše po Sloveniji, in naše domove primerjali z domovi v sosednji Avstriji.


Preostalih 97 domov je v lasti verskih skupnosti, trgovskih družb, različnih združenj ter domačih in tujih pravnih in fizičnih oseb. Ti lahko sprejmejo skupno 6720 stanovalcev, po zadnjih podatkih pa jih v njih prebiva 5605. Če vemo, da je bilo ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2011 v državi skoraj 780.000 ljudi, starejših od 65 let, v domovih za starejše pa je okoli 17.000 mest, kaj hitro ugotovimo, da živi v domovih za starejše in obnemogle samo 2,2 odstotka prebivalcev Hrvaške.


Cene: v javnih domovih nizke, v zasebnih visoke


Vzrok za to, da v državnih oziroma občinskih in mestnih domovih ni prostora, v zasebnih pa je še mogoče najti prosto mesto, so predvsem cene in tudi kakovost oskrbe. V državnih ustanovah se cena giba od 373 do 466 evrov, v občinskih oskrba za uporabnike, ki so tja prišli z odločbo centra za socialno delo, stane od 160 do 373 evrov. Če je stanovalec v dom prišel na podlagi zasebne pogodbe, je cena od 293 do 620 evrov. Cene v domovih so določili leta 2000 in se vse do danes niso spremenile. V zasebnih so veliko višje. Kolikor toliko udobno nastanitev je težko najti za manj kot 800 evrov, v boljših domovih pa je treba za oskrbnino odšteti tudi 1400 evrov.

V državnih, mestnih in občinskih domovih je kakovost storitev kljub nižji ceni marsikje bistveno boljša, saj je v teh ustanovah več strokovno usposobljenih delavcev, poleg tega imajo jasna merila, predpisane standarde in redne inšpekcije.


Vendar višja cena še zdaleč ne pomeni boljše namestitve. Pravzaprav je v državnih, mestnih in občinskih domovih kakovost storitev kljub nižji ceni marsikje bistveno boljša, saj imajo v teh ustanovah več uslužbencev, na voljo je več strokovno usposobljenih delavcev, imajo pa tudi jasna merila, predpisane standarde in redne inšpekcije. Tako lahko, na primer, varovanec v središču Zagreba v enoposteljni sobi z lastno kopalnico in balkonom v popolnem udobju uživa za borih 426 evrov. Torej ni nič nenavadnega, da za sprejem v ta dom, v katerem trenutno prebiva 355 ljudi, čaka kar tri tisoč prosilcev, od katerih bi se jih osemsto nemudoma vselilo.

Sistem sprejemanja varovancev v te privilegirane domove je precej nenavaden. Prednost imajo tisti, ki se prej prijavijo, pri čemer ne igrajo nobene vloge ne prihodki, ne premoženje, ne zdravstveno stanje prosilca. Prijave niso omejene na samo en dom, marveč se mnogi prijavijo za sprejem v več ustanovah. Trenutno je na seznamu čakajočih neverjetnih 70.000 kandidatov. Povprečno se na sprejem v dom čaka osem let, tako da se morebitni bodoči uporabniki za vsak primer množično prijavljajo že v času, ko še ne potrebujejo domske oskrbe.


Razliko v ceni plača država


Razliko med dejanskimi stroški in ceno, ki jo plačajo uporabniki, pokrije država. V povprečju odštejejo varovanci za bivanje v državnih domovih 320 evrov, razliko do 493 evrov pa primakne država. V državnih in občinskih domovih živijo varovanci bistveno dlje kot v zasebnih, nekateri celo več kot dvajset let, zanimivo pa je še, da jih kar dve tretjini ostane dejavnih tudi v pozni starosti. Na podlagi tega bi lahko zmotno sklepali, da je hrvaška država zelo radodarna do starejših in obnemoglih državljanov. Vendar zanje namenja zgolj 0,4 odstotka bruto domačega proizvoda. V EU za ta namen manj dajeta le še Ciper in Slovaška.

image
Na Hrvaškem napovedujejo reforme sistema oskrbe starejših, končni cilj pa je, da bi ostalo čim več ostarelih doma, pri čemer bi imeli zagotovljeno vso potrebno pomoč. FOTO: Shutterstock


Od »hiralnic« do sodobnih ustanov


Kar zadeva zasebne domove za starejše občane, se njihovo število – glede na očitno staranje hrvaškega prebivalstva – iz leta v leto povečuje. Čeprav zakon o socialnem varstvu predpisuje minimalne pogoje za izvajanje socialnih storitev, je mogoče te ponujati tako v domovih socialnega skrbstva kot v družinskih domovih, tako da so velikanske razlike v kakovosti namestitve. Zadnja leta številne družinske hiše spreminjajo v domove za starejše, in to ne da bi jih kaj dosti preuredili, razen da dajo vanje več postelj, celo po dvajset. Če lastniki sklenejo pogodbo z državo, lahko računajo na 425 evrov na mesec za vsakega varovanca.

Pri sprejemu v dom imajo prednost tisti, ki se prej prijavijo, pri čemer ne igrajo nobene vloge ne prihodki ne zdravstveno stanje. Številne družinske hiše so napolnili s posteljami in jih preprosto spremenili v domove za starejše.


Poleg teh »hiralnic« gradijo tudi sodobne dobro opremljene domove. Enega so postavili v bližini Zagreba, na zemljišču, velikem 5500 kvadratnih metrov, poslopje pa ima 3500 kvadratnih metrov bivalne površine. Za 144 varovancev skrbi 49 zaposlenih. Bivanje v tem domu v najcenejši, triposteljni sobi stane najmanj 700 evrov. Lastniki pričakujejo, da se jim bo naložba, vredna več kot štiri milijone evrov, povrnila v petnajstih letih.


V dom z obratno hipoteko


Sedanji sistem oskrbe starejših in obnemoglih je tarča kritik, tako da resorna ministrica Nada Murganić, ki je bila pred tem dvajset let direktorica doma za starejše občane v Karlovcu, že napoveduje reforme. Končni cilj je, da bi ostalo čim več ostarelih doma, pri čemer bi imeli zagotovljeno vso potrebno pomoč, stroške bivanja v domu pa naj bi država plačala samo tistim, ki nimajo premoženja ali prihodkov, pa tudi ne otrok, ki bi jih bili dolžni vzdrževati. Drugi uporabniki bi plačali polno ali delno tržno ceno, in to ne le s svojimi prihodki, ampak s premoženjem, ki bi ga prevzela država, pozneje pa bi s prodajo poravnala stroške bivanja v domu.

V zvezi s predlogom, da bi starejšim omogočili, da čim dlje ostanejo doma, kar dve tretjini sedanjih varovancev domov pa ima v lasti nepremičnine, razmišljajo tudi o uvedbi obratne hipoteke. Uporabnik bi po dopolnjenem 65. letu sklenil pogodbo z banko, ki bi mu v enem znesku ali po obrokih izplačala dogovorjeno odkupnino, po smrti bi njegovo premoženje postalo last banke. Takšni dogovori so že zaživeli v ZDA in nekaterih evropskih državah (najbolje to deluje na Poljskem), za to, da bi jih začeli uvajati na Hrvaškem, pa bo treba sprejeti ustrezna zakonska pravila in dobiti soglasje Hrvaške narodne banke.