Vsi so imeli radi okoli sebe ljudi, ki so samostojno razmišljali

Mojca Drčar Murko: Središčni položaj je imelo Delo tudi zaradi pametne kadrovske politike

Objavljeno
24. april 2019 02.00
Posodobljeno
24. april 2019 09.49
Mojca Drčar Murko: »Različnim ljudem je bilo skupno to, da so zjutraj brali Delo.« Foto Jože Suhadolnik
Med najuglednejša Delova peresa v minulih šestih desetletjih se vsekakor uvršča tudi Mojca Drčar Murko, dolgoletna zunanjepolitična dopisnica, komentatorka in kolumnistka, ki je svoj pečat v časopisu pustila v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih.

Bili ste dolgoletna dopisnica Dela iz Bonna, Rima, Dunaja. Kakšno je bilo delo dopisnika, kaj je bilo takrat najpomembnejše – pisanje zgodb, komentarji, poročanje …

Ves čas sem se zavedala pomena dopisništev v tujini, ki jih je vzdrževalo Delo. Delo je za vso Slovenijo držalo odprto okno v svet. In dopisniki smo v glavnem zelo dobro izkoristili možnosti, ki smo jih imeli. Smo pa bili hkrati, ker smo bili iz majhne republike nekdanje skupne države, tudi njeni neformalni zastopniki. Nas so vabili na tuje televizije, dajali smo informacije diplomatskim predstavništvom in v tem pogledu so bile naše naloge širše kot zgolj opisovanje dogodkov v mestih, kjer smo živeli. Zadeve so se seveda bolj skoncentrirale takrat, ko je šlo obdobje Jugoslavije h koncu in ko smo nastopali predvsem kot slovenski novinarji. Na splošno pa bi rekla, da je Delo, ne samo s tem, ampak tudi z drugimi pametnimi politikami več desetletij v pomembni meri oblikovalo slovensko javno mnenje. Rekla bi celo, da je bilo različnim ljudem, ki so delovali v javnem življenju, od politike, gospodarstva, do športa in znanosti, skupno, da so zjutraj brali Delo.


Čemu pripisujete to?

Ta središčni položaj je Delo lahko imelo tudi zaradi pametne kadrovske politike, ki je vzdrževala kontinuiteto med generacijami. Mlajši so neposredno prevzemali izkušnje starejših in prinašali nove stvari. In ta središčni položaj, ki pa ga je treba pripisati tudi velikemu pomenu tiskane besede v tedanjem času – pred internetom, seveda, je treba pripisati tudi znatnim družbenim vlaganjem v časopisno hišo Delo. S temi pametnimi politikami je Delo ohranilo osrednji položaj tudi po tem, ko so se začela pomembna politična gibanja v osemdesetih letih. Takrat se mi zdi, da je tudi notranje brušenje pogledov na Delu naredilo temelje takrat še futuristične liberalnodemokratične državne ureditve in s tem potisnilo časopis kar v prve vrste družbenih gibanj.

Tako je Delo v procesu osamosvajanja Slovenije delovalo z dveh plati. Deloma tako, da je dajalo prostor alternativnim mislecem in gibanjem, deloma pa zato, ker so se tudi znotraj Dela ustvarila stališča, ki so bila relevantna. Seveda to ni potekalo v praznem prostoru. Delo je bilo Slovenija v majhnem. Notranja bitka za svobodo tiska, kot del človekove pravice do izražanja, ni potekala brez konfliktov. Ravno nasprotno. Marsikatera nočna seja aktiva novinarjev je bila mini drama, ampak vedno se je iz tega nekaj pokazalo, nekaj koristnega, in Delo je na ta način samo raslo. Nekajkrat, če nismo preveč domišljavi, smo posegli kot časopis v dogajanja tako, da smo odločilno vplivali nanje. Po osamosvojitvi se je položaj spremenil, tudi tehnološko, zaradi informacijske revolucije, ki je dala prednost elektronskim medijem, pa tudi sprememb družbenega sistema, ampak tudi v devetdesetih letih je bilo vsaj enkrat ali dvakrat Delo jeziček na tehtnici – zaradi svojega znanja in nakopičenih izkušenj.


Ali ni bila tudi vloga novinarja v družbi drugačna?


Pisana beseda je takrat zelo veliko veljala, ljudje so nekaj dali nanjo. Delo je seveda nasledilo časopise, ki so bili pred njim, s podobno usmeritvijo. Slovenski poročevalec, tudi Jutro med vojnama. Ampak zanesljivo smo v nekaj desetletji dodali marsikaj popolnoma novega. Ugled, ki ga je Delo imelo po osamosvojitvi med diplomatskimi predstavniki ali pa tujimi delegacijami, ki so obiskovale Ljubljano, je bil zelo velik. Praktično ni bilo nikogar, ki bi prišel študirat slovenske razmere in se ne bi oglasil na Delu. In naše okrogle mize so včasih lahko ponudile zelo visoko raven debate.


V začetku osemdesetih je bila razvpita kritika trojnega funkcionarja …


Ja, to so bili začetki resnega spopadanja s pojmom svobode tiska. Ali se lahko objavi ali ne za Slovenijo relevanten tekst. Polovica ljudi je menila, da ne, ker da to ni primerno, druga polovica pa ja, in nazadnje se je objavilo.


Konec osemdesetih so bili novinarji vpeti v družbena dogajanja. Vi ste bili zraven, ko ste s pokojno Slavo Partljič aktivirali Janeza Drnovška, da se je na volitvah za predsedstvo SFRJ pomeril proti favoritu tedanje politične garniture Marku Bulcu.


V resnici je ta poseben, središčni položaj Dela, ki je prišel do posebnega izraza prav v osemdesetih letih, dajal tudi novinarjem določeno »moč« in vpliv. Ljudje so zaradi resnosti, ki so jo lahko spremljali iz dneva v dan, zaupali tem ljudem. In so nas poslušali. In smo te možnosti izrabili. Tistega središčnega položaja, ki ga je Delo imelo ob koncu prejšnje skupne države, ni mogoče več ponoviti, to so neponovljive družbene razmere in neponovljiva vloga časopisa. Delo je, denimo, v tujini bilo podobno cenjeno kot beograjska Politika, če vzamem samo nekdanjo Jugoslavijo, pa čeprav je bila Politika neprimerno močnejši in vplivnejši časopis. Imel je več bralstva, več denarja. A mi smo si v Sloveniji in zaradi Slovenije pridobili kar precejšen ugled. Delo je zelo pametno vabilo izobražene ljudi, ki so svoj sloves zunaj časopisa vgradili v kolektivno, skupno dobro ime. S tem negovanjem izobraženstva med zaposlenimi na Delu so imeli odprta tudi nekatera druga socialna omrežja – stike in zaupanje.


Kateri so tisti ključni dogodki v zgodovini Dela, ki so pomembni za razvoj časopisa?


Najbolj seveda poznam obdobje, v katerem sem sodelovala, čeprav sem kar pogosto pisala za Delo, zlasti za Sobotno prilogo, tudi še preden sem se zaposlila. Iz tistega obdobja bi lahko rekla, da je bilo eno takih prelomnih obdobij za Delo začetek sedemdesetih let, saj so se zahvaljujoč takratnemu novemu glavnemu uredniku Mitji Gorjupu odpirale tudi nove oblike novinarskega dela. Mislim, da je bila popolna premiera v Sloveniji in po mojem mnenju tudi v Jugoslaviji, da je uredništvo sklicalo za okroglo mizo ljudi, ki so zastopali različna mnenja. To je bilo nekaj popolnoma novega. Z drugimi edicijami Dela so se širila obzorja, tako da je samemu dnevniku pripadlo več resnih nalog, a hkrati vznemirljivih in za razvoj Slovenije pomembnih področij.

Drugo tako obdobje se je začelo v začetku osemdesetih let, po Titovi smrti. Če bi lahko poudarila kak dogodek, so bila to tako imenovana skupna jedra. To je bila popolnoma absurdna ideja, kako povezati v nekakšno panjužnoslovansko skupnost vse literature. Takrat je bilo veliko razburjenja, zlasti v kulturnih krogih, in Delo je to seveda vse objavljalo. Potem so se z afero »trojni funkcionar« odpirale teme o cenzuri. Tedaj se je eden od urednikov, Jak Koprivc, odločil, da sodbe vrhovnega sodišča, ki mu ni bila všeč, ne bo objavil. Po epskih razpravah je bil tekst objavljen. V drugi polovici osemdesetih let so se zadeve potem tako nakopičile, da jih je bilo težko sproti zajemati. Zelo sem cenila vsa vodstva Dela, pod katerimi sem delala. Vsi so imeli radi okoli sebe ljudi, ki so znali samostojno razmišljati. Na katere si se v kriznih razmerah lahko zanesel. Ko je bilo treba napisati uvodnik čez noč, ni bilo časa za dodatno pregledovanje, zato je šel tekst direktno v tiskarno; na takšne ljudi se je vodstvo moralo zanesti, drugače bi moralo samo delati takšne stvari. To je bilo odgovorno, ker si se moral sam potruditi, saj si vedel, da ni nikogar, ki te bo kontroliral. Niti v pozitivnem smislu ne. Po drugi strani je to dajalo dober občutek.

V naši zunanjepolitični redakciji smo se zelo veliko pogovarjali o resnih temah. In ko se je delovni ritem v petek upočasnil in smo zaključili z redakcijo, smo obsedeli in se naprej pogovarjali. Takrat sem razmišljala o tem, da ni prav pogosto, da bi ljudje po koncu delovnega časa prostovoljno z veseljem s kolegi obsedeli za mizo. Ne rečem, da so bili odnosi odlični, da ni bilo napetosti, a po drugi strani smo si zaupali.


Vam je ostal v spominu kak trenutek ali dogodek iz vaše kariere?


Veliko jih je bilo, a eden mi je ostal res v spominu. Ko sem na začetku prišla na Delo, je v Nemčiji divjala tako imenovana protiteroristična vojna. Šlo je za resne stvari. Ker sem se pripravljala za dopisnico iz Bonna, so me na jesen, mislim, da je bilo to leta 1977, poslali v Bonn, naj malo spremljam, kaj se dogaja. Ravno takrat, ko sem bila tam, so v zaporu naredili samomor štirje najpomembnejši predstavniki Frakcije rdeče armade (RAF) in to je bil šok brez primere. Nisem imela še nobenih povezav, da bi kaj vprašala ali se vsaj zgledovala po njih. Pisala sem nekako po svojem občutku in pošiljala tekste v Ljubljano. Ko sem po dveh tednih prišla domov, me je v pisarno poklical takratni odgovorni urednik. Na pisalni mizi je imel dva kupa pisem. »Ti na desni so se strinjali s tem, kar si pisala, ti na levi pa ne.« Malce je ocenil velikost obeh kupov in rekel: »Približno enako visoka kupa sta za in proti. To je v redu, kar nadaljuj.« To se mi je zdela dobra popotnica za začetek dopisništva v Nemčiji.