Z gorjačo nad muho
»Zakon ne ureja finančnega in socialnega položaja novinarjev, grožnje sankcij pa podeljujejo arbitrarno moč inšpektorjem«.
Odpri galerijo
Najbolj vroča polemika se obeta glede arbitrarnih odločitev inšpektorjev o sovražnem govoru. FOTO: Reuters
»Inšpektor, ki bi seveda sodil pod medijski inšpektorat in s tem pod izvršno vejo oblasti, ne more imeti niti verodostojnosti niti kompetenc za ukrepanje v primeru domnevnega sovražnega govora.« To je osrednja poanta včerajšnje razprave o novi medijski zakonodaji, ki jo je v Cankarjevem domu organiziralo vodstvo državnega sveta.
Po besedah predsednika državnega sveta Alojza Kovšce so razpravo zastavili v smislu za in proti, vendar se zagovorniki in predvsem avtorji novele zakona na ministrstvu za kulturo ter državna sekretarka Tanja Kerševan Smokvina, ki je vodila pripravo nove zakonodaje, na povabilo žal niso odzvali. Osrednja pozornost razpravljavcev je bila namenjena 6. členu novega zakona, ki naj bi opredeljeval sankcije v primeru tako imenovanega sovražnega govora, po mnenju Kovšce pa gre v tem primeru za nedorečen mehanizem, s katerim bi se poskušalo »z ogromno gorjačo ubiti muho«, saj Slovenija nikakor ne sodi med države »na robu izrednih razmer, kjer bi grozila nevarnost vsesplošnega hujskanja«.
Odvetnica Jasna Zakonjšek je predstavila pravni pogled na to problematiko. Po njenem mnenju so dvomljiva različna določila novega zakona, recimo spremembe pravice do popravka, ki ne rešuje zapletov pri zlorabah te pravice, kar se tiče tako imenovanega sovražnega govora, pa je edina sprejemljiva možnost, da sankcije ostajajo v pristojnosti sodišč, saj imajo celo ta nemajhne težave pri sprejemanju korektnih odločitev. »Očitno se tudi predlagatelji zakona zavedajo, da inšpektorji ne morejo samostojno odločati, zato so predvideli posvetovanja z reprezentativnimi novinarskimi združenji, vendar tovrstna združenja ne morejo služiti kot posvetovalno telo,« je dejala.
»V Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) smo že dali jasno vedeti, da na takšen način nikakor ne nameravamo sodelovati z medijskim inšpektoratom, se pa čudimo, da se od takšnega načina dela ni jasno distanciralo tudi Društvo novinarjev Slovenije,« je dejal novinar in član častnega razsodišča ZNP Nenad Glücks. Po njegovem mnenju bi lahko kazen za morebitno objavo »sovražnega govora«, ki bi znašala od tisoč do deset tisoč evrov, pomenila izjemno velike težave za majhne medijske hiše, sicer pa nova zakonodaja v ničemer ne bo prispevala k izboljšanju položaja novinarjev, saj so z izjemo RTV Slovenija pač vsi odvisni od razmer na trgu.
Žiga Turk, slovenski informatik in kolumnist, je opozoril na popolno razpršenost medijskega polja. To načenja osnovne postulate demokracije, najbolj očiten primer informativnega kaosa v svetu pa sta brexit in izvolitev Donalda Trumpa. Nov zakon ne predstavlja nobenega koraka naprej pri reševanju kompleksne medijske problematike, pa najsi gre za erozijo klasičnih medijev ob prevladi digitalizacije, prekarnih zaposlitev ali vprašanja umanjkanja relevantnih vsebin, ki so tržno nezanimive. Pravnik Boštjan M. Zupančič pa meni, da tudi predlagatelji novega zakona vedo, da je tovrstno sankcioniranje domnevno sovražnega govora pravno nedopustno, kljub temu pri tem določilu iz nerazumljivih razlogov vztrajajo. »Če zakon ne bo padel na slovenskih, pa bo v primeru tožbe zagotovo padel na Evropskem sodišču za človekove pravice,« je dejal.
Po besedah predsednika državnega sveta Alojza Kovšce so razpravo zastavili v smislu za in proti, vendar se zagovorniki in predvsem avtorji novele zakona na ministrstvu za kulturo ter državna sekretarka Tanja Kerševan Smokvina, ki je vodila pripravo nove zakonodaje, na povabilo žal niso odzvali. Osrednja pozornost razpravljavcev je bila namenjena 6. členu novega zakona, ki naj bi opredeljeval sankcije v primeru tako imenovanega sovražnega govora, po mnenju Kovšce pa gre v tem primeru za nedorečen mehanizem, s katerim bi se poskušalo »z ogromno gorjačo ubiti muho«, saj Slovenija nikakor ne sodi med države »na robu izrednih razmer, kjer bi grozila nevarnost vsesplošnega hujskanja«.
Odvetnica Jasna Zakonjšek je predstavila pravni pogled na to problematiko. Po njenem mnenju so dvomljiva različna določila novega zakona, recimo spremembe pravice do popravka, ki ne rešuje zapletov pri zlorabah te pravice, kar se tiče tako imenovanega sovražnega govora, pa je edina sprejemljiva možnost, da sankcije ostajajo v pristojnosti sodišč, saj imajo celo ta nemajhne težave pri sprejemanju korektnih odločitev. »Očitno se tudi predlagatelji zakona zavedajo, da inšpektorji ne morejo samostojno odločati, zato so predvideli posvetovanja z reprezentativnimi novinarskimi združenji, vendar tovrstna združenja ne morejo služiti kot posvetovalno telo,« je dejala.
»V Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) smo že dali jasno vedeti, da na takšen način nikakor ne nameravamo sodelovati z medijskim inšpektoratom, se pa čudimo, da se od takšnega načina dela ni jasno distanciralo tudi Društvo novinarjev Slovenije,« je dejal novinar in član častnega razsodišča ZNP Nenad Glücks. Po njegovem mnenju bi lahko kazen za morebitno objavo »sovražnega govora«, ki bi znašala od tisoč do deset tisoč evrov, pomenila izjemno velike težave za majhne medijske hiše, sicer pa nova zakonodaja v ničemer ne bo prispevala k izboljšanju položaja novinarjev, saj so z izjemo RTV Slovenija pač vsi odvisni od razmer na trgu.
Žiga Turk, slovenski informatik in kolumnist, je opozoril na popolno razpršenost medijskega polja. To načenja osnovne postulate demokracije, najbolj očiten primer informativnega kaosa v svetu pa sta brexit in izvolitev Donalda Trumpa. Nov zakon ne predstavlja nobenega koraka naprej pri reševanju kompleksne medijske problematike, pa najsi gre za erozijo klasičnih medijev ob prevladi digitalizacije, prekarnih zaposlitev ali vprašanja umanjkanja relevantnih vsebin, ki so tržno nezanimive. Pravnik Boštjan M. Zupančič pa meni, da tudi predlagatelji novega zakona vedo, da je tovrstno sankcioniranje domnevno sovražnega govora pravno nedopustno, kljub temu pri tem določilu iz nerazumljivih razlogov vztrajajo. »Če zakon ne bo padel na slovenskih, pa bo v primeru tožbe zagotovo padel na Evropskem sodišču za človekove pravice,« je dejal.
