Z novo sežigalnico nad zaslužkarje?

 »Stehtali« so sežig doma in na tujem, in premislek ni v prid »izvozu« odpadkov.

Objavljeno
15. februar 2019 11.55
Posodobljeno
15. februar 2019 11.59
Sežigalnica odpadkov Spittelau, na Dunaju. Bi v Sloveniji zgradili še sodobnejšo sežigalnico? Foto Uroš Hočevar
Ljubljana –  Naši centri za ravnanje z odpadki so predimenzionirani, v naboru potencialnih lokacij je sedem naprav za sežig, sprejemljiv odgovor na vprašanje, kje in kako v Sloveniji termično obdelovati nenevarne odpadke, pa še kar iščemo. Enotni smo si le v tem, da sežig naših odpadkov v tujini zaradi vse višjih stroškov ne more biti trajna rešitev.  

Ali torej rešitev za domače odpadke iskati v celjski sežigalnici, v Salonitu Anhovo, v mariborski energetiki, krškem Vipapu, »zamrznjeni« trboveljski cementarni ali v energetskih objektih v Šoštanju oziroma v Trbovljah? Nevladniki iz Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije, Alpe Adria Green (AAG), Zveze ekoloških gibanj Slovenije in Slovenskega združenja za ravnanje s trdnimi odpadki se sprašujejo, ali ne bi bilo smiselno plačevati sežiga po sprejemljivih cenah javnih zavodov in prekiniti tudi do 200-odstotne zaslužke posrednikov? Ali pa zgraditi najsodobnejšo, okolju in ljudem prijazno sežigalnico, od katere bi imeli dvojno korist, ugodnejše komunalne dajatve ter nižjo ceno odvoza odpadkov in ogrevanja, kombinirano z energetsko varnostjo? Da bi jih še naprej pošiljali na obdelavo v tujino in pri tem upali na ugodne cene, je, kakor pravi Vojko Bernard iz AAG, neodgovorno početje.

Zasavski Eko krog v nasprotju z omenjenimi nevladniki vztraja pri odločnem »ne« vsakršnemu sežigu. Prvi mož Uroš Macerl tudi v morebitni novi sežigalnici ne vidi dolgoročne rešitve, saj ne verjame, da bi Slovenija vanjo vložila znatna sredstva. Avstrijci so v posodobitev sežigalnice vložili prek sto milijonov evrov; mi bi za novo dali manj. O sežigalnici se  lahko  začnemo pogovarjati šele, ko bomo razrešili, kaj bi pri nas šlo vanjo, katere naprave za čiščenje dimnih plinov bi zgradili in kaj bi šlo iz dimnika ter kaj bi pokazala primerjava z avstrijskimi parametri.«
 
 

 

Odpadkovne prakse od Trsta do bioplinarn


image
AFP Lafarge do nadlajnjega ne obratuje. Foto Franck Fife Afp


AAG bi, dodaja, pristal na gradnjo sežigalnice v Sloveniji samo pod pogojem, da MOP dokaže, da se večina odpadkov reciklira, preostanek pa bi končal v sežigalnici, narejeni po zadnji BAT tehnologiji in pod nadzorom javnosti. »Vsem obstoječim 'sežigalnicam', ki niso bile zgrajene namensko za sežig odpadkov, bi moral Mop dejavnost prepovedati z odlokom,« dodaja Bernard, ki zaradi možnosti čezmejnega vpliva emisij dvomi tudi o »popolni« varnosti sežiga nevarnih odpadkov v sosednjih državah. Tak primer je tržaška sežigalnica odpadkov, ki po Bernardovem pomeni neposredno grožnjo zdravilišču Debeli Rtič, njegovim pacientom in bližnjim prebivalcem. Ob tem omenja slabo prakso »improvizirane sežigalnice v Anhovem, ki je nastala iz ekonomske nuje podjetja, medtem ko je zdravje občanov za odgovorne postranska stvar«. Nedolžne niso niti bioplinarne, kjer – tako AAG – s »tihim blagoslovom pristojnih kurijo odpadke ter zdravila, čeprav so bile zgrajene s subvencijami države«.


(Pre)drag sežig  v tujini


Kot primer dobre prakse Bernard izpostavlja dunajsko sežigalnico Pfaffenau z zmogljivostjo predelave 300.000 ton odpadkov – toliko naj bi ustrezalo tudi za slovenske potrebe -, kamor menda iz Ljubljane vsak dan odpadke pripelje do pet tovornjakov. Bernard ponuja v razmislek stroške sežiga za 8000 ton odpadkov - po 29 evrov za tono, povečanih za 15 evrov prevoznih stroškov in nepotrebnega onesnaževanja okolja zaradi prevoza na razdalji 500 kilometrov; ti presegajo 300 tisočakov.
Prednosti in slabosti potencialnih lokacij

image
Teš - ena od lokacij za sežig odpadkov? Foto Jože Suhadolnik


Teš zaradi urbane soseščine v AAG ocenjujejo kot neprimerno lokacijo za sežig, po drugi strani pa bi se na rovaš obdelave odpadkov v Teševi napravi zmanjšale emisije iz individualnih kurišč. Tudi obstoječa sežigalnica v Celju po njihovem ni primerna rešitev. Njena letna zmogljivost je sicer 30.000 ton – z dovoljenjem za termično obdelavo 24.900 ton lahke frakcije in 5100 ton muljev. 

image
Je trboveljska Tet primerna za sežig? Jože Suhadolnik

Kako pa je z drugimi potencialnimi lokacijami za sežig? Anhovska ima zmogljivost skoraj 110.000 ton in še nekaj »prostora«, v Mariboru bi potrebovali nov objekt in novo okoljsko dovoljenje, brez tega tudi investicije v Tešu ne bi bilo, v Krškem težavo predstavlja vrsta odpadkov, težavno pa bi bilo tudi pridobivanje soglasja na obeh zasavskih lokacijah: v Lafargu in v nekdanjem Tetu.