Z odvisniki raje v zapor kot na zdravljenje

V terapevtskih skupnostih so prepričani, da so možnosti varstvenega nadzora z zdravljenjem premalo izkoriščene.
Objavljeno
17. maj 2016 22.15
bsa/zenski zapor ig
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Ljubljana – Odvisniki, ki bi jih namesto v zapor usmerili na terapijo, je pri nas le peščica. Nekaj več jih je v metadonskem programu, vendar tudi tam menijo, da je sistem varstvenega nadzora z zdravljenjem premalo razvit. Koliko je takšnih primerov, ni znano, saj podatkov ne zbira nihče.

V terapevtsko skupnost Srečanje (Karitas) prideta morda eden ali dva odvisnika z ukrepom varstvenega nadzora na leto, pa še to le od ene same sodnice s Ptuja, pravi Zvone Horvat Žnidaršič iz zavoda Pelikan. Po njegovih izkušnjah je sodna praksa po Sloveniji različna, marsikateri sodniki pa odvisnike prehitro obsojajo na zaporno kazen. »Že pred časom smo poskušali sodnikom in tožilcem predstaviti možnost, da bi jih pogosteje usmerjali na zdravljenje odvisnosti, vendar brez uspeha,« razlaga Horvat Žnidaršič, ki je prepričan, da lahko mladi, ki so se zaradi drog znašli v zaprtem krogu odvisnosti in kriminala, v terapevtski skupnosti lažje dosežejo abstinenco in pridobijo delovne navade kot v zaporu. »Veliko bolj se morajo potruditi zase in za svojo prihodnost.« Obenem je takšen pristop tudi cenejši kot oskrba za rešetkami – ta je lani po podatkih Zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij znašala 61 evrov na dan, medtem ko je treba za bivanje v njihovi terapevtski skupnosti plačati na mesec 280 evrov oziroma toliko, kot znaša socialna pomoč. »Zdaj se na prostosti zdravi le nekaj odstotkov odvisnikov, ki so v zaporih, uspeh bi bil že, če bi bilo razmerje 20 : 80,« je prepričan Horvat.

 


Največ na metadonu

Nekaj več primerov zdravljenja z varstvenim nadzorom naštejejo v ljubljanskem Centru za zdravljenje odvisnosti, kjer se pacienti največkrat vključijo v tako imenovani metadonski program. »Ko sodišče izreče ukrep, prepusti nam odločitev, v kakšen program se bo kdo vključil. Mi ne zahtevamo abstinence, za zdravljenje jemljemo tudi to, da je nekdo urejen in vključen v substitucijski program,« pravi vodja bolnišnice Andrej Kastelic. Večina med njimi se zdravi ambulantno, pravi, nekaterim uspe program uspešno končati, drugi izberejo zapor.

»Nekaterih preprosto ne moreš pripraviti do tega, saj so si že izbrali življenje na ulici, spet drugi bi si to želeli, pa ne zmorejo. Tudi prek programa zmanjševanja škode, varnih sob, terenskega dela jih je treba poskusiti umakniti z ulice in jih motivirati za vstop v programe. Vendar je pri tem zelo pomembna njihova osebna odločitev, tudi pri odločitvi za varstveni nadzor z zdravljenjem.«

Lani, denimo, so v centru našteli več deset takih primerov, ocenjuje Kastelic, vendar natančne statistike ne vodijo. Kljub temu menijo, da bi bilo treba zasvojene storilce manjših kaznivih dejanj bolj spodbujati, da gredo na zdravljenje, in jih šele ko od tega odstopijo, poslati v zapor. »Veliko ljudi začne namreč šele v zaporu jemati drogo, druga težava tam pa je skupna uporaba igel, s čimer se poveča tveganje za različne okužbe.«

Kastelic meni, da sodniki, tožilci in odvetniki ne poznajo dovolj možnosti usmerjanja zasvojencev na zdravljenje. »Če bi želeli ta sistem bolje razviti, bi moral biti tak pacient že pred izrekom kazni ali takoj potem usmerjen k svetovalcu za zdravljenje. Takšen je, denimo, danski model, kjer ima obtoženec priložnost, da se že med sojenjem ali v priporu odloči za zdravljenje.«


Na zdravljenje v zapor

Podrobnejših podatkov o tem, koliko pogojnih kazni z varstvenim nadzorom oziroma zdravljenjem odvisnosti izrečejo slovenska sodišča, ni na voljo, saj te statistike ne vodi nihče. Nimajo jih niti na ministrstvu za pravosodje niti na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Ti so pojasnili, da je bil varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov s KZ-1 novembra 2008 odpravljen, saj je zdravljenje uspešno le, če je prostovoljno. »V primeru pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom in navodili ne gre za kazen zapora, ki bi se izvršila z zdravljenjem, njena opozorilnost se kaže v tem, da je obsojencu, ki bi v preizkusni dobi storil novo kaznivo dejanje ali pa če ne bi upošteval navodil, mogoče pogojno kazen preklicati in šele takrat izreči v njej že prej določeno kazen zapora.«

Za takšno navodilo se je mogoče odločiti, kadar gre za lažja kazniva dejanja oziroma ko pride v poštev milejša kazenska sankcija kot zaporna kazen, torej pogojna obsodba, razlagajo na sodišču. Pogoj je še odvisnost in to, da se je obdolženec pripravljen zdraviti. Obsojenci, ki prestajajo kazen zapora, pa lahko tudi ta čas izkoristijo za različne načine zdravljenja odvisnosti.