»Za 80-letnico sem skočil s padalom in si rekel, da je zdaj dovolj norosti«

Po upokojitvi se je popolnoma umaknil iz medicine in se posvetil raziskovalnemu domoznanstvu.

Objavljeno
24. marec 2020 10.00
Posodobljeno
24. marec 2020 10.00
»Pri pisanju je najpomembnejša zgodba. Okostnjak, kot je družinsko drevo, mora imeti nekaj mesa, tako branje postane zanimivo,« meni Tone Košir. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Po treh urah pogovora s Tonetom Koširjem, 82-letnim upokojenim zdravnikom, se noben zapis in nobena zgodba, ki sem jo slišala o njem, ne zdijo več neverjetni. Niti to, da je za svojo okroglo obletnico pred dvema letoma malce prikrojil podatke o starosti, da si je skupaj z vnukinjo privoščil skok s padalom, niti, da za prav nobeno svojo zadolžitev, ki jo je sprejel po upokojitvi, ne pričakuje honorarja. Tone Košir je preprost gospod – pravzaprav pravi, da ni gospod –, ki se mu oči še posebej zaiskrijo, ko beseda nanese na njegovo raziskovanje in pisanje zgodb o ljudeh in krajih, iz katerih izhaja.
 

Prihajate iz majhne vasi na robu polhograjskega hribovja. Kako ste kot nekdo iz preprostega kmečkega okolja postali namestnik ministrice za zdravje v prvi poosamosvojitveni vladi, kot soavtor sodelovali pri nastanku prvega učbenika splošne medicine, ste tudi sopodpisnik osnovne zakonodaje s področja zdravstva?


To ni nič posebnega. Če pogledamo v zgodovino, so bili prav ljudje s podeželja v veliki večini primerov tisti, ki so v družbi sprožali spremembe. Na kmetiji se človek navadi delati in pridobi delovne navade.

Tone Košir

Prva leta je preživel na podeželju, na stičišču Polhograjskega hribovja in Poljanske doline. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam se je vpisal na študij medicine, nato pa magisterij iz javnega zdravstva leta 1980 zagovarjal na zagrebški medicinski fakulteti. Kot splošni zdravnik je delal na območju škofjeloškega zdravstvenega doma, bil je strokovni svetovalec direktorju osnovnega zdravstva Gorenjske, delal kot namestnik ministrice za zdravje in na takratnem inštitutu za varovanje zdravja.

Bil je predsednik sekcije za splošno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu, eno leto je vodil tudi jugoslovansko združenje zdravnikov splošne medicine. Že desetletja je aktiven pri Rdečem križu, skoraj 30 let je sodeloval s škofjeloškim smučarskim klubom. Občina Škofja Loka, kjer živi od prve zaposlitve, mu je podelila zlati grb občine, je tudi prejemnik priznanja občine Gorenja vas - Poljane, ki je prepoznala njegovo raziskovalno domoznansko delo, v svojih knjigah opisuje predvsem zgodbe ljudi iz tega območja.

V njegovem opusu del so Splošna medicina v Sloveniji, Petdeset let Zdravstvenega doma Škofja Loka, Babištvo na Loškem, Rdeči križ: stoletnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem, Suhi dol in Suhodovci, Korenine našega drevesa, Življenje na Lučinskem skozi stoletja in Dediščina župnije Šentjošt.

 

Kako vas je zaznamovalo, da ste s petimi leti morali oditi zdoma, služit na večjo kmetijo v sosednjo vas?


Tudi to ni bilo za tiste čase nič posebnega. Mama je rodila 15 otrok, enajst nas je preživelo. Imel sem srečo, da sem lahko šel na kmetijo k sorodnikom, dober kilometer stran, tam je bil že tudi moj brat. Zorko Simčič je napisal, da kdor ima dva doma, nima nobenega doma. V mojem primeru to ne velja. V novem okolju sem pognal korenine, vsega sem se naučil tam. Ne oporekam pisanju Franceta Bevka, Toneta Seliškarja in drugih, ampak sam nimam niti ene grenke izkušnje. Bil sem 'ta mali', delati, to je pomagati pasti, sem začel šele leta 1945. Učenje mi je bilo ob kmečkih opravilih v veselje in sem se tudi sam odločil za študij.


Izbrali ste medicino.


Da, v gimnazijo sem šel v Ljubljano. Živel sem pri teti na kmetiji v Črnučah, razen v osmem letniku, takrat sem dobil štipendijo, za kar sem moral v dijaški dom. A že naslednje leto, ko sem se vpisal na medicinsko fakulteto, tega pogoja ni več bilo in sem se preselil nazaj. Med adaptacijo hiše v Črnučah sem živel doma, v Suhem Dolu, in sem se na fakulteto vsak dan od marca do konca junija, ne glede na vreme, vozil s kolesom. Bilo je več kot 30 kilometrov v eno smer. To je bila krepka izkušnja, ki mi je dala odnos do kolesarjenja in do vzdrževanja telesne pripravljenosti.



Se pa spomnim, da sem v drugem letniku medicinske fakultete kupil skelet odraslega človeka. Anatomijo sem študiral ponoči, potem pa skelet zložil v škatlo in ga skril pod posteljo, saj sem vedel, da ga teta, ki je bila precej starejša in zelo pobožna, ne bi prenesla. A je med velikonočnim čiščenjem z metlo potegnila škatlo ven in kazalo je, da bomo morali k župniku in skelet pokopati na pokopališču. Skrivaj sem ga odnesel na faks in ga prodal enemu od medicincev.
 

Če se vrneva še za trenutek v vaše otroštvo. Med vojno je v vaših krajih potekala meja med Italijo in Nemčijo. Kakšne spomine imate na ta čas?


Bilo je dinamično. Naša hiša je bila polna vojakov in ljudi iz Poljanske doline. Mi smo bili pod Nemčijo, a Italija je bila blizu in imenitno je bilo hoditi čez mejo. V Italiji je bilo mogoče kupiti kaj, česar v Nemčiji ni bilo in obratno, pa se je potem dalo dobro prodati ali zamenjati. Zgodbe iz tistega časa bomo objavili v knjigi kot del 53. številke zbirke Glasovi, ki jo izdaja Inštitut za slovensko narodopisje. S soavtorji smo zbrali približno 350 pripovedi iz naših domačih krajev.


Kakšno pa je bilo zdravstvo, ko ste začeli kariero?


Med študijem sem ves čas vedel, da bom delal v ambulanti na območju zdravstvenega doma (ZD) Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino, saj sem imel štipendijo. Po diplomi sem krajši čas nadomeščal kolege, potem sem odšel v vojsko, po vrnitvi se je zelo hitro pokazala priložnost za zaposlitev v Škofji Loki.

image
Vse, s čimer se ukvarjam od upokojitve, delam iz veselja in radosti. Brez honorarjev, ničesar ne pričakujem, niti hvaležnosti, zato nikoli nisem razočaran, opisuje svoj način življenja nekdanji zdravnik. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Pridružil sem se dvema zdravnicama, a po spletu okoliščin sta me zelo hitro za mesec dni pustili samega, skupaj s kakimi 15.000 prebivalci tega območja. To je bilo zelo neodgovorno. Bil sem izčrpan in takrat sem začel beležiti napake, ki jih naredi zdravnik, in jih obravnaval v magistrski nalogi. Kasneje sem tudi mladim zdravnikom in pripravnikom, stažistom svetoval, naj beležijo svoje napake, jih analizirajo, saj jih bodo tako lažje odpravili.


Takšnega števila pacientov na zdravnika si danes ne moremo zamisliti.


To je bilo en mesec, sicer smo bili trije. Takrat je bilo tako. Marsikaj se je delalo drugače, ljudje so manj hodili k zdravniku, tudi več smo delali. Bolnikov nismo tako pogosto pošiljali na specialistične preglede, kot se to dogaja danes, tudi zaradi čedalje večjih pritiskov pacientov in njihovih svojcev. Z večanjem zahtev zdravniki prevzemajo čedalje manj tveganja, izboljšali so se standardi in normativi – za to ni meja, razen ekonomske zmožnosti države.


V prvi poosamosvojitveni vladi ste bili namestnik ministrice za zdravje. Verjetno ste imeli popolnoma drugačne izzive, kot jih imajo na ministrstvu danes?


Na ministrstvo sem prišel kot specialist splošne medicine, ukvarjal pa sem se največ s predpisi v zdravstvu, s financiranjem in predvsem z organizacijo. V očeh nekaterih je bil konec klavrn, ampak sam to vidim kot izjemno bogato izkušnjo, ki se je končala z mojim in tudi ministričinim odstopom.

»Eno leto sem se vsak dan od marca do junija vozil na fakulteto s kolesom, več kot 30 kilometrov v eno smer. To je bila krepka izkušnja, ki mi je dala odnos do kolesarjenja in do vzdrževanja telesne pripravljenosti.«


Kaj pa se je zgodilo?


Zdravniki so stavkali in pri tem sem jih podpiral. Tako sem se znašel v nemogočem položaju, ko je ministrica odšla na službeno pot v tujino, mene pa pooblastila, da se je pogajam s sindikati. Imel sem že pripravljeno odstopno izjavo, hotel sem se jim pridružiti, ko so me poklicali na sestanek k ministrici, ki se je med tem vrnila, in na koncu sva odstopila oba.


Na ministrstvu ste bili zadolženi tudi za pripravo zdravstvene zakonodaje?


Da, to je bila prioriteta. Osnovne smernice sva izdelala večinoma z Martinom Tothom, potem smo predloge s sodelavci predstavljali na zdravniških in farmacevtskih strokovnih srečanjih, seminarjih, po različnih ustanovah … Takrat javnih obravnav ni bilo. Na koncu sva s pravnikom Pavletom Svetetom napisala tri krovne zakone. Ko jih je parlament leta 1992 potrdil v skoraj nespremenjenem besedilu, me že ni več bilo na ministrstvu. Po odstopu sem nadaljeval delo v zdajšnjem Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.


Kakšen pa je vaš pogled na razmere v zdravstvu danes?


Mislim, da v Sloveniji dajemo zelo malo denarja za zdravstvo oziroma, ljudje dobimo zelo veliko glede na to, koliko prispevamo. Ampak to je odvisno tudi od zmožnosti financiranja države. Vidim pa rezerve, kje bi se dalo prihraniti. Prvič, v osnovnem zdravstvu veliko napotujejo k specialistom, dostikrat zaradi strahu, pa tudi na račun predpisov.

Drugič, pri zdravilih. Pri svojih skoraj 83 letih se moram pri sestri v referenčni ambulanti izgovarjati, ker ne jemljem nobenih zdravil. Pravico imam imeti malce višji krvni tlak kot sem ga imel pri 20. letih.

image
FOTO: Igor Modic/Delo


Tretjič, pri bolniški odsotnosti. Že ko sem bil na ministrstvu, smo predlagali, da bi omogočili zaposlenim, da so en dan na leto lahko doma, če se ne počutijo v redu, ne da bi za to morali k zdravniku. Vlada zdaj predlaga tri dni. Slabost tega je, da se je v naš organizem zavlekla bizantinska logika, to je, da radi goljufamo, če lahko. V družbi moramo priti do zavesti, ko bomo rekli, da nečesa ne bomo počeli, ker s tem škodujemo vsem drugim in tudi sebi.


Ste tudi pobudnik za ustanovitev katedre za družinsko medicino na medicinski fakulteti. Kaj vas je napeljalo k temu?


Ponosen sem, da sem pri tem sodeloval vse od leta 1971, v okviru Slovenskega zdravniškega društva in tudi združenja zdravnikov splošne medicine Jugoslavije. Iz tega je izšel tudi učbenik splošne medicine, ki smo ga napisali s tremi kolegi. Leta 1974 poskus ustanovitve katedre za splošno medicino ni uspel. Splošna medicina se je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja razširila v družinsko medicino in njeno vodstvo je bilo uspešnejše od nas, začetnikov, saj je bila leta 1995 na medicinski fakulteti ustanovljena katedra za družinsko medicino. Pri njenem delu nisem več sodeloval.


»Izjemno pomembno se mi zdi, da človek dela vselej, kadar lahko, in da uskladi fizično s psihičnim. Včasih sem počel vse mogoče, od zidanja do kopanja in obdelovanja vrta, zdaj predvsem hodim, telovadim, plavam.«


Napisali ste še več strokovnih knjig, po upokojitvi pa ste se posvetili raziskovanju in pisanju o ljudeh in krajih, iz katerih izhajate. Od kje ljubezen do pisanja?


Stvari se razvijajo ena v drugo. Prispevki za zbornike in revije so prerasli v omenjeni učbenik splošne medicine. Ob tem sem imel na enem mestu toliko podatkov, da sem začutil, da bi bilo dobro napisati nekaj o zgodovini splošne medicine na Slovenskem. Ob 50. letnici ZD Škofja Loka so me povabili, da pripravim almanah o zgodovini zdravstva na Loškem, v katerega sem moral vključiti tudi babice.

Ugotovil sem, da so jih župniki vpisovali pri krstu otrok, zato me je pot vodila v Nadškofijski arhiv, kjer sem po opravljenem delu za almanah ugotovil, da imam veliko podatkov o babicah in iz tega je nastala knjiga Babištvo na Loškem. Hkrati sem v arhivu naletel na zapise o ljudeh, povezanih z mojimi koreninami, kar me je začelo zanimati. Tako sem zbral gradivo o kraju in prebivalcih, kjer sem odraščal, nato sem začutil dolžnost, da nekaj podobnega pripravim še za kraj in družino, v katero sem bil rojen ….

Pri pisanju mi je najpomembnejša zgodba. Oziroma: okostnjak, kot je družinsko drevo, mora imeti nekaj mesa, tako branje postane zanimivo. Nabralo se je enajst knjižnih del, dve še pripravljam in potem končam. Tako sem se odločil pri 80. letih, kakor tudi, da ne bom več sprejel nobene funkcije. V kratkem mi bo potekel še zadnji mandat v uredniškem odboru Loških razgledov, lani sem opravil še zadnje od kakih 430 predavanj v okviru organizacije Rdečega križa.


Vse življenje ste bili aktivni na številnih področjih, ste se težko uprli skušnjavi, da bi vašo odločitev vendarle še malo preložili?


Po 55 letih aktivnosti sem si upal reči ne. Mislim, da je prevzeti neko funkcijo korajža, pravočasno končati pa je modrost. Korajžo v Sloveniji imamo, modrosti nam manjka. Ko sem se upokojil, sem si rekel, da je moja poklicna pot končana, samo dvakrat sem po teden dni še nadomeščal v ambulanti. Pomembno je, da nehamo delati prej, preden začnemo zdravništvu delati sramoto, bolnikom pa škodo. V življenju sem se hotel ukvarjati še z drugimi stvarmi. In to vse iz veselja in radosti, brez honorarjev, ničesar ne pričakujem, niti hvaležnosti, zato nikoli nisem razočaran.


Pravite, da ste tako pri delu kot pri vsakodnevnih aktivnostih zelo pedantni, da vse hočete narediti popolno. Zakaj?


Dan je prekratek, da bi ga človek prespal ali vrgel proč. Tudi življenje. Ugotavljam, da so posebej pri starejšemu človeku pomembni red, disciplina in samodisciplina pa gibanje, tradicionalna domača prehrana s čim manj mesa. Izjemno pomembno se mi tudi zdi, da človek dela vselej, kadar lahko, in da uskladi fizično s psihičnim. Včasih sem počel vse mogoče, od zidanja do kopanja in obdelovanja vrta, zdaj predvsem hodim, telovadim, plavam.

»Mislim, da je prevzeti neko funkcijo korajža, pravočasno jo končati pa modrost. Korajžo v Sloveniji imamo, modrosti nam manjka.«


Za 80-letnico sem razmišljal, kaj bi lahko naredil, da bi bilo zanimivo. Pa sem se prijavil na novoletni skok v morje v Portorožu. Vnukinjo, ki je bila stara 20 let, sem tudi povabil na Triglav, pridružili so se nama še sin in preostala dva vnuka, s Krme smo z lahkoto odkorakali na vrh. Za konec sva pa še skočila s padalom v tandemu z višine 4000 metrov. Ponudnikom sem zatajil leta, pa je šlo vse kot po maslu. Po tem pa sem rekel, da je zdaj dovolj teh norosti.


Ko boste končali še zadnjo predvideno knjigo, se boste bolj posvetili ženi?


Njej, vnukom. In veliko bom bral. Veste kako berem? Deset let sem samo slovenske pisatelje, vse kar sem našel v knjižici. Začel sem z Vladimirjem Kavčičem. Zdaj četrto leto vztrajam pri biografijah, najprej samo slovenske, zdaj pa vse od kraja. Ravno sem odložil Stalina. Šele zdaj razumem ravnanje pri na v času revolucije. Ob biografijah poiščem edino Nobelovega nagrajenca in kakšno drugo zanimivo branje, po navadi roman, ki dobi nagrado Kresnik.


Katero je vaše življenjsko vodilo?


Priznaj in opraviči se, če narediš kaj narobe. Stažiste sem vedno učil: beležite, poiščite razloge, najdite rešitev, opravičite se, priznajte napako sebi in tistim, ki so neposredno prizadeti. Mene je to vedno reševalo, nam pa takšnega odnosa v Sloveniji manjka.